Month: September 2021

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA SPREMLJANJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA ORGANIZACIJE

OPREDELITEV CILJEV KOT PRVI KORAK PRI SPREMLJANJU USPEŠNOSTI POSLOVANJA

S problematiko uspešnosti organizacij se ukvarjajo povsod po svetu. Odgovor na vprašanje, ali je organizacija uspešna ali ne, je na prvi pogled preprost, v resnici pa zapleten. Organizacijo namreč lahko obravnavamo iz več zornih kotov, in sicer kot družbeno enoto, kot gospodarsko enoto, kot finančno enoto in tako naprej. Organizacija ima različne zadolžitve glede na to, ali so v ospredju družbeni, gospodarski ali finančni cilji. Zato uspešnosti poslovanja organizacije ne moremo ocenjevati z enim samim sodilom, saj kaže uspešnost po navadi iz enega samega zornega kota. Poleg tega pa merimo uspešnost na dva načina:

  • ustrojni način (glede na sposobnost pridobivanja redkih dejavnikov, ki omogočajo preživetje organizacije) in
  • ciljni način (glede na stopnjo doseganja nekega idealnega stanja organizacije).

Brez dvorna je za oceno delovanja primernejši ciljni način, čeprav je treba upoštevati, da je lahko ciljev v organizaciji več in da so različni Vendar brez vedenja o tem, katere cilje mora organizacija dosegati pri svojem delovanju, kako mora delovati in za kaj si mora prizadevati, ne moremo ocenjevati njene uspešnosti. Vsaka organizacija mora imeti svojo poslovno politiko in svoje cilje delovanja. Na tem temelji tudi Lipovčevo pojmovanje uspešnosti. Lipovec je v Sloveniji cenjen kot strokovnjak, ki je kot prvi iz različnih zornih kotov opredelil uspešnost ter pri tem upošteval ciljni način in posebnosti družbenogospodarskih razmer; pravi, da si vsak subjekt gospodarjenja že pred začetkom postavi cilj, ki ga želi doseči v procesu gospodarjenja. Ker se subjekt zaveda, da je cilj mogoče doseči na različne načine (z različnimi naložbami), opredeli svoje načelo gospodarjenja (kriterij gospodarjenja). Postavljeni cilj je treba izmeriti z merilom Načelo gospodarjenja je torej razmerje med količinsko določenim ciljem in količinsko določenim merilom cilja, oba pa sta določena z obliko gospodarjenja. Uspeh gospodarjenja pa je v celoti ali delno uresničen cilj. Ko subjekt ta uspeh izmeri z začetno opredeljenim merilom, izrazi stopnjo uspešnosti svojega gospodarjenja.

Poslovna politika je postavljanje ciljev in opredeljevanje poti za njihovo uresničevanje. Zato je za uspešno delovanje organizacije bistveno, da se opredelijo njeni cilji in poti za njihovo uresničevanje ter zagotovi spremljanje njihovega uresničevanja. Cilji so odvisni od vrste organizacije. Nekatere organizacije si pri svojem delovanju prizadevajo doseči le ozke gospodarske cilje, nekatere pa si poleg tega prizadevajo tudi za povečevanje splošnoblaginjskih učinkov. Splošno sprejeto dejstvo pa je, da morajo organizacije opredeljevati cilje in jih tudi uresničevati. (0 postavljanju ciljev smo govorili v 2. poglavju.) Povedali smo že, da za uspešno poslovodenje in presojanje uspešnosti poslovodenja ne zadošča upoštevanje enega samega cilja. Tudi zato, ker so z vsakim ciljem povezani problemi v zvezi s snovanjem in izvajanjem, kar pomeni, da ga je težko uresničevati in spremljati njegovo uresničevanje. Pomembneje od tega pa je, da daje vsak cilj le delni odgovor o uspešnosti poslovanja, ki ponavadi ustreza le posamezni interesni skupini. Zato si mora organizacija postaviti več ciljev, jih razvrstiti po pomembnosti in oblikovati sodila za ocenjevanje, kako uspešna je bila pri njihovem doseganju. Da je organizacija uspešna, ne moremo sklepati, če je to pokazalo sodilo, s katerim smo presodili enega ali dva cilja organizacije; lahko pa to sklepamo, če so bili doseženi zadovoljivi izidi po več soditih, ki si med seboj nasprotujejo in se izključujejo. Osredotočanje na en sam cilj ponavadi pomeni zapostavljanje drugega pomembnega cilja. Ker je posamezen cilj hkrati tudi cilj posamezne interesne skupine (o tem, katere so interesne skupine in kakšen cilj ima posamezna skupina, smo govorili v 2. poglavju), se viri za zadovoljevanje interesov prerazporedijo od ene interesne skupine k drugi. Organizacija bi morala, da bi bila dolgoročno uspešna, opredeliti kot cilj pričakovanje vsake interesne skupine. Torej lahko sklenemo, da mora organizacija pri postavljanju ciljev upoštevati pričakovanja vseh interesnih skupin, čeprav seveda predvsem tistih, ki so v organizaciji dominantne. Četudi na končni stopnji postavi en sam cilj, denimo dobičkonosnost sredstev ali čisto sedanjo vrednost organizacije, ga mora postaviti tako, da upošteva pričakovanja vseh interesnih skupin, sicer se lahko zgodi, da katera od njih ne bo želela sodelovati v organizaciji, kar pomeni za organizacijo porušeno ravnotežje in nezmožnost nadaljnjega delovanja. Zato mora biti glavna naloga ravnateljstva, da poišče za vsako od sodelujočih interesnih skupin tolerančno območje in jo s tem uokviri v zmerna pričakovanja. Če je območje široko, ima večji manevrski prostor tako pri posameznih interesnih skupinah kot pri poslovodenju kot celoti. Vzpostavljanje kar se da velikega tolerančnega območja zahteva od ravnateljstva, da razvije v organizaciji način poslovodenja, ki zagotavlja upoštevanje in povezovanje interesov vseh interesnih skupin. Seveda pa tolerančnih območij ni mogoče vzpostaviti enkrat za vselej. Kolikšno je tolerančno območje posamezne interesne skupine v organizaciji, je odvisno od več dejavnikov, ki se lahko zelo hitro spreminjajo.

OPREDELITEV USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Da lahko opredelimo, ali je neka organizacija uspešna ali ne, moramo poznati sodilo uspešnosti. Vprašanje pa je, kaj lahko opredelimo kot sodilo uspešnosti, če vemo, da je organizacija združba več interesnih skupin in da gleda vsaka od njih na uspešnost iz svojega zornega kota. Iz tega izhaja, da bi morali vsakokrat, ko presojamo uspešnost organizacije, povedati, iz čigavega zornega kota jo presojamo. Vendar ni tako. Uspešnost organizacije presojamo glede na to, kako uspešno je gospodarila. Nosilec gospodarjenja pa je en sam, to je ravnateljstvo; zato to v bistvu pomeni, da presojamo, koliko je ravnateljstvo, ki mora zastopati interese vseh interesnih skupin v združbi, izrabljalo razpoložljive zmogljivosti in gospodarilo v dobro lastnikov. In prav slednje ponavadi upošteva temeljno sodilo uspešnosti poslovanja. Zato lahko posamezen nosilec gospodarjenja opredeli eno samo sodilo uspešnosti, ki mora pospeševati proizvodnjo in storilnost dela. Drugi cilji morajo biti postavljeni in izmerjeni tako, da omogočajo dosego osnovnega cilja. To pomeni, da je treba cilje razvrstiti glede na to, kako vplivajo na doseganje osnovnega cilja, to je gospodarjenje v dobro lastnikov, saj so ti s svojimi sredstvi omogočili ustanovitev in delovanje organizacije. Ker pa se proizvajalni proces in dejavniki gospodarjenja spreminjajo, tudi sodilo uspešnosti ni opredeljeno enkrat za vselej, temveč je odvisno od družbenogospodarskih razmer. Zato opredeljeno sodilo uspešnosti dobro deluje le, dokler se ne spremenijo družbenogospodarske razmere. Zaradi tega se v literaturi ugotavlja, da se je pogled na sodila uspešnosti spreminjal. Sodila uspešnosti je glede na zgodovinski razvoj oblik gospodarjenja sistemiziral že Lipovec (1970), ki ločuje sodila (merila) uspešnosti za

  • preprosti proces dela, ki poteka med subjektom gospodarjenja in naravo; primemo sodilo uspešnosti je storilnost dela, opredeljeno kot količina proizvodov na enoto dela
  • enostavno blagovno proizvodnjo, pri kateri proizvajalec meri svojo uspešnost s proizvodi, kijih proizvede, primerjalno s proizvodi, ki jih proizvede drug proizvajalec in za katere lahko zamenja svoje proizvode;
  • kapitalistično proizvodnjo, pri kateri je sodilo opredeljeno kot količnik, ki ga dobimo, če primerjamo dobiček (profit) in kapital
  • kapitalistično proizvodnjo, pri kateri je lastništvo nad kapitalom razpršeno med delničarje, sodilo uspešnosti pa opredeljeno kot količnik, ki ga dobimo, če dividendo (obresti), ki jo dobi posamezen delničar, primerjamo z vloženim kapitalom.

Pogled na uspešnost poslovanja pa se je po mnenju drugih (Bergant 1998) spreminjal predvsem zaradi razvoja gospodarske ureditve. Zaradi različne stopnje razvoja gospodarske ureditve v različnih državah je tudi stopnja razvoja merjenja uspešnosti poslovanja v različnih državah različna. Stopnje so tele:

  • Intuitivno presojanje uspešnosti. Prevladujejo količinsko izraženi cilji, zato se organizacija usmerja v rast in proizvodnjo.
  • Računovodsko presojanje uspešnosti. Kot sodila uspešnosti se pojavljajo računovodski kazalhiki; vedno bolj se poudarja računovodsko ugotovljeni dobiček, zato se pojavlja, potreba po računovodskih standardih in vnaprej opredeljenih kazalnikih.
  • Finančno presojanje uspešnosti. Prevladuje spoznanje, da je za merjenje uspešnosti pomemben denar, posledica tega pa je, da za merjenje uspešnosti ni več pomemben računovodski dobiček, temveč tisti znesek, ki se kaže tudi v čistem denarnem toku. Vedno bolj se poudarjata denarni tok in čista sedanja vrednost organizacije.
  • Gospodarsko presojanje uspešnosti. Gospodarski dobiček je temeljni kazalec uspešnosti poslovanja.
  • Kombinirano presojanje uspešnosti. Za dolgoročno gospodarsko uspešnost organizacije je treba razvijati tista področja, ki so pomembna zanjo Med sodila je uvrščen izkaz uravnoteženega merjenja uspešnosti.

Ta teoretična razvrstitev pa ne pomeni, da so šle organizacije prek vseh teh razvojnih stopenj in da je danes za merjenje uspešnosti poslovanja sprejet, denimo, model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja (the balanced scorecard, BSC). Razvrstitev pokaže le, s kakšnimi rešitvami se danes srečujemo v organizacijah. Poznavalci razmer v Sloveniji na tem področju bodo potrdili tezo, da najdemo v slovenskih podjetjih vse stopnje merjenja uspešnosti poslovanja, kar pomeni, da stopnje niso razvojno določene, temveč so povezane z znanjem in potrebami poslovodstva po informacijah za odločanje. Ker pa se model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja že uveljavlja tudi v slovenskem prostoru, mu bomo posvetili posebno pozornost.

SODILA ZA MERJENJE CILJEV ORGANIZACIJE

Cilje organizacije je mogoče meriti z dvema vrstama sodil, in sicer z absolutnimi velikostmi (kazalci) in relativnimi števili (kazalniki). Pomanjkljivost absolutnih velikosti je, da jih lahko uporabljamo predvsem v času, ne pa tudi v prostoru. Njihova velikost je v veliki meri odvisna od velikosti organizacije, dejavnosti organizacije in tako naprej. Poleg tega pa nanje vplivajo tudi inflacijska gibanja, kar je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali so bile postavljene zadolžitve tudi uresničene. Zaradi tega se v praksi bolj kot absolutne velikosti uporabljajo različni kazalniki. Ti kazalci in kazalniki kažejo dosežke organizacije iz določenega zornega kota, dosežke posameznih delov organizacije ali pa dosežke posameznih akterjev v organizaciji. Lahko so velikosti na enoto (najpogosteje uporabljani kazalnik so stroški na enoto učinka), primerjave ali pa deleži v celoti (na primer delež dobička v prodajni ceni). Več o vsebini posameznih kazalcev in kazalnikov ter njihovi izrazni moči je povedanega v učbeniku Finančno računovodstvo; tu bomo govorili o vsebini posameznin kazalcev in kazalnikov le načelno, kolikor je potrebno za razumevanje obravnavane problematike.

RAZVOJ KAZALNIKOV IN KAZALCEV ZA MERJENJE USPEŠNOSTI V SLOVENIJI

Uspešnost organizacije lahko presojamo iz gospodarskega in finančnega zornega kota. V prvem primeru ugotavljamo, kako uspešno je izrabljalo razpoložljive prvine poslovnega procesa in v kolikšni meri je dosegalo posamezne gospodarske kategorije (dobiček, čisti dobiček, izgubo). Dobiček in čisti dobiček (izguba je neuspeh sama po sebi) pa ne moreta biti uspeh sama po sebi. Izmeriti ga je treba z vložki, potrebnimi za njegovo doseganje. Zaradi tega govorimo v povezavi z dobičkom o dobičkonosnosti sredstev, dobičkonosnosti kapitala in dobičkovnosti prihodkov. Čeprav se v praksi pogosto pojavlja le kazalnik dobičkonosnost kapitala, pa menimo, da pri merjenju uspešnosti ni mogoče mirno kazalnika dobičkonosnost sredstev. Prvi je zanimiv za delničarje, saj pokaže, koliko dobička ustreza njihovemu vložku, drugi pa je primeren za ugotavljanje, kako gospodarno so bila sredstva uporabljena. Dobičkonosnost kapitala se poudarja, ker so predvsem lastniki prispevali denar za to, da se lahko opravlja proizvajalni proces, torej je treba gledati na uspešnost organizacije predvsem iz njihovega zornega kota. Ceprav so delničarji le ena izmed interesnih skupin v organizaciji, imajo največjo moč pri oblikovanju politike poslovanja. Preostale interesne skupine v bistvu upoštevamo zato, da kar najbolj zadovoljimo interese delničarjev. Delničarji vlagajo svoj denar v organizacijo zato, da bi dobili čim več dividend, da bi s svojim denarjem zaslužili čim več. Dividende pa bodo dobili, če bo organizacija uspešna, kar pomeni, da bo ustvarjala glede na kapital največji možni dobiček.

Če presojamo uspešnost organizacije iz finančnega zornega kota, presojamo, ali je bila pri gospodarjenju z denarjem uspešna, tako da je lahko sproti poravnavala svoje obveznosti. Organizacija ne sme zadrževati denarja na računu, saj bi s tem zmanjševala uspešnost, temveč mora ustrezno usklajevati pritoke in odtoke ter prejemke in izdatke.

Zaradi teh dveh različnih zornih kotov (če ne upoštevamo različnih interesnih skupin v organizaciji) moramo za presojanje uspešnosti organizacije uporabljati najmanj dva kazalnika, čeprav je res, da dolgoročno organizacija ne more biti finančno uspešna, če ni gospodarsko uspešna, in obratno. Torej daje eno od sodil, ki kaže težave na enem od področij delovanja, slutiti, da bo imela organizacija v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti težave tudi na drugih področjih delovanja.

Slovenski računovodski standardi opredeljujejo vrsto kazalnikov (koeficiente, stopnje udeležbe in indekse), ki so splošni ter bolj ali manj uporabni za vse gospodarske družbe in ki temeljijo na računovodskih podatkih. Eni kažejo gospodarsko uspešnost, drugi pa finančno. Kazalniki, opredeljeni v SRS 29 – Računovodsko proučevanje (Računovodsko analiziranje) -, se nanašajo na

  • financiranje (vlaganje),
  • investiranje (naložbenje),
  • vodoravni finančni ustroj,
  • obračanje sredstev,
  • gospodarnost,
  • dobičkonosnost,
  • dohodkovnost in
  • finančno tokovnost.

Natančnejša proučitev kazalnikov pokaže, da kažejo nekateri izmed njih razmere pri poslovanju, nekateri pa uspešnost poslovanja iz različnih zornih kotov. Kazalniki uspešnosti poslovanja so kazalniki gospodarnosti in kazalniki dobičkonosnosti, ki kažejo uspešnost poslovanja iz zornega kota delničarjev in organizacije, ter kazalniki dohodkovnosti, ki kažejo uspešnost poslovanja iz zornega kota zaposlencev, države, prinašalcev denarja (financerjev v najširšem smislu besede) in organizacije same. Vsi drugi kazalniki pa kažejo, v kakšnih razmerah je organizacija dosegla takšen izid, ali pa pojasnjujejo oziroma kažejo razloge za doseganje takšnega izida. Seveda je razmere pri poslovanju ustvarila organizacija s svojimi odločitvami, vendar ti kazalniki bolj razlagajo, zakaj je bil dosežen takšen, in ne drugačen izid. Ti kazalniki so pripomoček za nadaljnje proučevanje, in tudi zato so opredeljeni v SRS 29, in ne v kakšnem drugem standardu.

Koliko je bila organizacija uspešna iz finančnega zornega kota, pa kaže kazalnik, iz katerega je razvidno, koliko je bilo v plačilo zapadlih obveznosti, ki niso bile sproti poravnane, torej delež neporavnanih obveznosti v celotnih obveznostih. Kazalniki, ki pojasnjujejo takšno finančno uspešnost, so vsi kazalniki, ki kažejo pokritost kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti z denarnimi in drugimi sredstvi.

Poglobljena proučitev kazalnikov uspešnosti pokaže tudi, da bi lahko pri merjenju uspešnosti iz gospodarskega zornega kota upoštevali le dva kazalnika, to sta dobičkonosnost sredstev in dobičkonosnost kapitala, iz finančnega zornega kota pa kazalnik plačilna sposobnost. Slovenski računovodski standardi ločijo kazalnike, ki kažejo uspešnost, in kazalnike, ki kažejo razloge, zakaj je bila uspešnost takšna, in ne drugačna. Ker pa se slovenski računovodski standardi pri proučevanju opirajo v glavnem na računovodske podatke, ne zajemajo tistih kazalnikov, ki kažejo razmere pri poslovanju in so na razpolago v drugih službah organizacije, in ne v računovodstvu. Prav slednje pa je značilno za uravnoteženo merjenje uspešnosti.

Za pridobitev ocene, ali je bila organizacija uspešna ali ne, pa ni zadosti opredeliti ustrezno sodilo, ampak je treba določiti tudi njegovo ciljno velikost. V ta namen sestavijo v organizaciji računovodski predračun, ki postane, potem ko ga sprejmejo ustrezni organi, tudi načrt, torej cilj, ki ga poskušajo doseči. Glavno sodilo uspešnosti so torej odmiki od izhodiščno postavljenega(ih) cilja(ev), ki je (so) oštevilčen(i).

Spremljanje uspešnosti poslovanja omogoča ustrezno ukrepanje na tej podlagi. Ugotovljenim odmikom praviloma sledijo ukrepi. Ukrepati pa je mogoče le, če poznamo smeri ukrepanja. V ta namen moramo poznati razloge odmikov, kar pokaže nadaljnje proučevanje. Proučevanje se izvede na dveh stopnjah. Na prvi stopnji proučimo vplive na doseženi izid poslovanja, in sicer proučimo medsebojno povezane kazalnike, Pri tem sta znana dva sestava, Turkov sestav in Du Pontov sestav. Značilnost obeh je, da izhodiščna kazalnika dobičkonosnost kapitala in dobičkonosnost sredstev pojasnjujeta z drugimi kazalniki, torej pokažeta razloge za velikost izhodiščnega kazalnika. Razlika med Turkovim in Du Pontovim sestavom je predvsem v podrobnosti razčlemb. Tako je Turkov sestav veliko bolj razčlenjen in kaže več možnih smeri ukrepanja, zahteva pa več teoretičnega znanja iz računovodstva in financ. Verjetno se zaradi tega v praksi manj uporablja. Povezani kazalniki so natančneje obravnavani v učbeniku Finančno računovodstvo. Na tem mestu želimo le opozoriti, da je iskanje razlogov za uspešnost poslovanja organizacije v slovenskih računovodskih rešitvah navzoče že dolgo časa. Druga stopnja pri iskanju razlogov za doseženo uspešnost pa je računanje odmikov pri vsakem od kazalnikov. Seveda je računanje odmikov povezano s ciljno velikostjo. To pomeni, da smo pri ugotavljanju odmikov uresničenega od načrtovanega lahko toliko natančni, kolikor smo bili natančni pri postavljanju načrta. Du Pontov in Turkov sestav medsebojno povezanih kazalnikov nakazujeta le smer iskanja rešitev za izboljšanje poslovanja, pa tudi proučitev s pomočjo odmikov ni dovolj za ukrepanje. Odgovornim le nakazuje, kje morajo iskati razloge, da dosežki niso takšni, kot so bili načrtovani.

Kot dokaz, da opredelitev uspešnosti poslovanja ni preprosta, predstavljamo še nekatera novejša sodila uspešnosti. Nekatera od njih so predstavljena tudi v slovenskih računovodskih standardih:

  • Temeljna moč dobička (basic earnings power, BEP). Je kazalnik razširjene dobičkonosnosti sredstev, izražen kot razmerje med dobičkom pred obdavčitvijo z vštetimi obrestmi ter vsemi sredstvi.
  • Dobiček na delnico in cenovno dobičkovno razmerje. Sta medsebojno povezana kazalnika. Dobiček na delnico pove, koliko dobička odpade na enoto kapitala. Velikost razmerja med ceno in dobičkom kaže zaupanje delničarjev poslovodstvu. Če je kazalnik velik, lastniki menijo, da ima organizacija dobre priložnosti. Zato velja, da imajo dobre organizacije velik kazalnik.
  • Delež dividend v čistem dobičku. Izražen je kot razmerje med celotnim čistim dobičkom, namenjenim za izplačilo dividend navadnim delničarjem, in čistim dobičkom. Druga različica tega kazalnika je izražena kot razmerje med dividendo na navadno delnico in dobičkom na navadno delnico.
  • Dividenda na delnico. Praviloma kaže vsakoletni sprotni donos navadne delnice, izplačan iz izkazanega vsakoletnega dobička.
  • Dividendni donos. Izražen je kot razmerje med dividendo na delnico in tržno ceno delnice.
  • Stopnja rasti dobička. Organizacija, pri kateri raste dobiček hitreje, naj bi bila uspešnejša od organizacije, pri kateri raste dobiček počasneje.
  • Razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo delnice oziroma kapitala. Udeleženci na trgu imajo svoja pričakovanja glede prihodnjih denarnih tokov, ki se kažejo v ceni delnice. Dobro obveščen trg prizna vplive gospodarskih dogajanj takoj, v računovodstvu pa se izkažejo, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisujejo slovenski računovodski standardi za njihovo priznanje bodisi v dobičku bodisi med sredstvi ali viri sredstev.
  • Tržno dodana vrednost. Temelji na predpostavki, da je prednostni cilj organizacije kar največje povečanje (maksimiranje) vrednosti za delničarje, kar pomeni, daje cilj organizacije enak cilju lastnikov. V korist delničarjev se posluje, kadar ravnateljstvo skrbi za čim večjo razliko med tržno vrednostjo kapitala in vrednostjo kapitala, ki so ga lastniki prvotno vložili. Ta razlika je tržno dodana vrednost, ki jo izračunamo kot razliko med denarjem, ki bi ga dobili lastniki, če bi organizacijo prodali, in kapitalom, ki so ga vložili, vključno z zadržanim dobičkom. Značilnost tega sodila je, da meri uspešnost poslovodenja v celotni življenjski dobi; druga sodila ga merijo le v enem poslovnem letu. V praksi se pojavljata različici tržno dodane vrednosti. V prvi upoštevamo le kapital, v drugi pa poleg kapitala tudi dolgove.
  • Denarni tok iz poslovanja. Med predstavljenimi sodili je edino, ki meri uspešnost iz finančnega zornega kota. Zato se uporablja kot dopolnilno sodilo k tistim sodilom, ki merijo gospodarsko uspešnost. Njegova uporaba je utemeljena s tem, da je denar dejstvo, dobiček pa mnenje, saj na slednjega lahko vplivajo računovodje s svojo izbiro računovodskih metod, medtem ko je denarni tok posledek poslov s tretjimi osebami, zato ga ni mogoče prilagajati.

Med sodili uspešnosti se v zadnjem času tudi v Sloveniji vedno bolj uveljavlja gospodarski dobiček ali gospodarsko dodana vrednost. Glede na to, da ga precej naših organizacij že uporablja (vsaj trdijo tako), ga bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili.

GOSPODARSKI DOBIČEK ALI GOSPODARSKO DODANA VREDNOST

Gospodarski dobiček se v današnji literaturi pojavlja kot novost, čeprav lahko zasledimo zamisel o njem že v 19. stoletju. Alfred Marshal je takrat razvil zamisel o preostalem (rezidualnem) dobičku. Ugotovil je, da je organizacija resnično uspešna šele takrat, ko s prihodki pokrije vse poslovne stroške in stroške kapitala. Temeljno zamisel o tako opredeljenem preostalem (rezidualnem) dobičku je v osemdesetih letih 20. stoletja razvila ameriška svetovalna organizacija Stern Stewart & Co. in razvila model gospodarsko dodane vrednosti (Economic Value Added, EVA). Marshalovo teorijo je razvila v izpopolnjen model merjenja gospodarske uspešnosti organizacije s številnimi prilagoditvami računovodskih podatkov. Gospodarsko dodana vrednost je postala tudi blagovna znamka te organizacije, registrirana v več državah. Verjetno se je prav zaradi tega v praksi razvilo sodilo, imenovano gospodarski dobiček (Economic Profit). Znano pa je tudi, da je gospodarski dobiček različica preostalega (rezidualnega) dobička, o katerem smo govorili pri nadziranju naložbenih mest odgovornosti.

Gospodarski dobiček, imenovan tudi gospodarsko dodana vrednost, temelji na predpostavki, da morajo vsi vlagatelji v organizacijo (ne glede na to, ali se razviduje kot dolg (dolgovano financiranje) ali kot kapital (lastniško financiranje)) doseči ustrezen dobiček. Dosedanji kazalci in kazalniki v večini primerov upoštevajo dejstvo, da pripada lastnikom tisto, kar ostane, saj je dobiček izračunan tako, da se kot odbitna postavka od prihodkov upoštevajo tudi obresti, ki so dobiček tistih, ki so posodili svoj denar. Zato je naložba delničarjev v neko organizacijo kot kapital najbolj tvegana naložba, saj delničarji nimajo vnaprej obljubljenega dobička od vloženih sredstev.

Da bi organizacija ohranila lastnike, torej, da bi bili z njenim poslovanjem zadovoljni, jim mora zagotavljati dobiček, ki upravičuje prevzeto tveganje. Če se morda zdi ravnateljstvu lastniški kapital brez cene, prav gotovo ni tak s stališča delničarjev, ki vlagajo svoje prihranke v organizacijo. Ob neuspešnem poslovanju bodo delničarji svoje delnice prodali (in s tem povzročili padec tržne vrednosti delnice) in denar vložili v organizacijo, ki bo sposobna dolgoročno dosegati vsaj pričakovani (zahtevani) dobiček na lastniški vložek. Zato morajo ravnateljstva razmišljati in ocenjevati poslovanje s stališča lastnikov.

Gospodarski dobiček se od računovodsko izkazanega čistega dobička razlikuje predvsem po dveh pomembnih vidikih:

  • s celotnimi sredstvi organizacije, ki so udeležena v poslovnem procesu, je treba ustvariti več, kot znašajo vse obveznosti do virov dolgoročnega financi-ranja; poleg drugih virov financiranja mora gospodarsko uspešna organizacija pokriti tudi strošek (to je zahtevani donos) lastniškega kapitala, ki je odvisen od dobičkonosnosti alternativnih naložb pri enakem tveganju;
  • gospodarski dobiček izraža uspešnost osnovne poslovne dejavnosti, ne upošteva pa naključnih ali občasnih (zunajposlovnih) prihodkov; samo tako opredeljeni dobiček dolgoročno povečuje tržno vrednost delnice kot enote lastniškega kapitala.

V gospodarski teoriji sta se razvila dva enakovredna načina izračunavanja gospodarskega dobička.

Prvi, pogosteje uporabljani način opredeljuje gospodarski dobiček kot razliko med računovodsko prilagojenim čistim dobičkom iz poslovanja in stroški poslovno naloženega celotnega kapitala (to je lastniškega in dolgovanega), potrebnega za doseganje dobička iz poslovanja:

Gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC)

Pri tem je:

NOPLAT računovodsko prilagojeni čisti dobiček iz poslovanja = čisti poslovni dobiček s pri-lagojenim davkom od dobička (net operating profit less adjusted taxes)

WACC tehtani povprečni strošek poslovno naloženega celotnega kapitala (v %) (weighted average cost of capital)

IC poslovno naloženi celotni kapital (invested capital)

Drugi način opredeljuje gospodarski dobiček kot razliko med doseženim in pričakovanim dobičkom, to je med dobičkom IC in WACC, pomnoženim z IC:

Gospodarski dobiček = (doseženi dobiček — pričakovani dobiček) x IC

Gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC

Pri tem je:

ROIC dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (return on invested capital);opredeljen je kot razmerje med NOPLAT in IC
WACC tehtani povprečni strošek poslovno naloženega celotnega kapitala
IC poslovno naloženi celotni kapital

Da sta oba načina izračunavanja gospodarskega dobička enakovredna, dokazuje tale poenostavljeni zgled:

Organizacija uporabi pri opravljanju svoje dejavnosti 100 enot (lastniškega in dolgovanega) IC. S tem kapitalom ustvari 12 enot NOPLAT. Dobičkonosnost ROIC znaša tako 12 %. Če znaša WACC 10 %, je gospodarski dobiček enak:
— gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC) = 12 — (10 % x 100) = 2
— gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC = (12 % —10 %) x 100 = 2

V obeh primerih da izračun gospodarskega dobička enak rezultat. Gospodarski dobiček se razlikuje od drugih sodil uspešnosti po tem, kako se izraža. Svojo vrednost zavzame v absolutnem znesku, in ne v odstotku, kakor smo vajeni pri drugih kazalnikih. Kot tak lahko gospodarski dobiček zavzame tri razpone absolutne vrednosti:

Gospodarski dobiček > 0
Pozitivni gospodarski dobiček pomeni, da je organizacija poslovala zelo uspešno, saj je presegla pričakovanja vlagateljev. Ker je dobiček vseh vlagateljev, razen vlagateljev navadnega lastniškega kapitala, praviloma vnaprej določen, dobiček pomeni pozitivni gospodarski dobiček povečevanje vrednosti navadnega kapitala (to je dodatni dobiček, ki presega pričakovani oziroma zahtevani dobiček). Taka organizacija ustvarja dodatno vrednost za svoje delničarje.

Gospodarski dobiček = 0
Dobiček poslovno naloženega celotnega kapitala je enak stroškom tega kapitala; to pomeni, da je organizacija poslovala uspešno, saj je zagotovila vlagateljem prav tak dobiček, kakršen jim je bil obljubljen in kakršnega so navadni delničarji pričakovali.

Gospodarski dobilek < 0
Negativni gospodarski dobiček pomeni neuspešno poslovanje organizacije. Vsem vlagateljem celotnega kapitala, razen navadnim delničarjem, je zagotovila dobiček, saj jim je bil vnaprej določen. Navadnim delničarjem pa kot lastnikom dobiček terjatev do preostanka poslovnega izida ni zagotovila pričakovane dobičkonosnosti njihovih vložkov, saj je uresničena dobičkonosnost manjša od zahtevane. Neuspešna organizacija torej zmanjšuje vrednost za svoje delničarje.

Organizacija lahko povečuje gospodarski dobiček na več načinov, ki vsebinsko izvirajo iz njene temeljne opredelitve. Ker je gospodarski dobiček temeljno sodilo dobičkonosnosti poslovno naloženega celotnega kapitala, se lahko povečuje predvsem na štiri načine.

  • Dobiček iz poslovanja se poveča, ne da bi se hkrati povečal poslovno naloženi celotni kapital. Posledica tega je višja dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (povečanje ROIC), saj gre v bistvu za racionalizacijo poslovanja, povečanje storilnosti in zmanjšanje stroškov, vse to pa povečuje dobiček iz poslovanja. Tak ukrep pa lahko zavaja, saj organizacije največkrat ostanejo kar pri tem (pri uporabi omejitvenih ukrepov) in ne izrabijo celotnih zmogljivosti za povečanje gospodarskega dobička.
  • Ta način je usmerjen k zmanjševanju poslovno naloženega celotnega kapitala. Organizacija dezinvestira (zmanjša poslovno naloženi celotni kapital) na področjih, na katerih dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala ne presega stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala. Izkazalo se je, da je lahko tak ukrep zelo uspešen (na primer uporaba plastičnih zabojnikov namesto kovinskih in podobno).
  • Z dezinvestiranjem (zmanjšanjem poslovno naloženega celotnega kapitala) pridobi organizacija denarna sredstva, ki jih lahko vloži v nove projekte, pri katerih dobičkonosnost poslovno naložbenega celotnega kapitala presega stroške poslovno naloženega celotnega kapitala. To je tretji način povečevanja gospodarskega dobička, saj je vsaka naložba v projekt, katerega dobiček presega stroške poslovno naloženega celotnega kapitala, pravzaprav orodje, s katerim organizacija ustvarja vrednost za svoje delničarje.
  • Doseganje kar najugodnejše sestave (optimiranje sestave) poslovno naloženega celotnega kapitala je četrti način povečevanja gospodarskega dobička. Sestava celotnega kapitala, to je virov dolgoročnega financiranja poslovne dejavnosti, je za organizacijo zelo pomembna. Različni viri dolgoročnega financiranja pomenijo za organizacijo različne stroške, posamezen vir financiranja pa vstopa v izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala. Za organizacijo je bistveno, da skuša doseči sestavo dolgoročnega financiranja, ki ji povzroča čim manjše stroške dolgoročnega financiranja in torej omogoča večjo gospodarsko uspešnost.

Samo na te načine lahko organizacija izboljšuje svojo gospodarsko uspešnost in tako ustvarja novo vrednost za vlagatelje. Tako je gospodarski dobiček kot preostalo (rezidualno) sodilo uspešnosti poslovanja opredeljen kot razlika med čistim poslovnim dobičkom s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT) in stroški poslovno naloženega celotnega kapitala za njegovo dosego; zato je doseganje kar največjega gospodarskega dobička (maksimiranje gospodarskega dobička) pomembnejše kot doseganje kar največjih drugih sodil (kazalnikov) poslovanja (maksimiranje drugih sodil (kazalnikov) poslovanja).

OPREDELITEV VHODNIH PODATKOV ZA IZRAČUN GOSPODARSKEGA DOBIČKA

Računovodski dobiček vsebuje precej gospodarskih kategorij, ki jih gospodarski dobiček ne sme vsebovati. Da bi iz računovodskih podatkov, ki so na voljo, izračunali gospodarski dobiček, jih je treba ustrezno prilagoditi.

PRILAGODITVE RAČUNOVODSKIH PODATKOV ZA IZRAČUN GOSPODARSKEGA DOBIČKA

Ena temeljnih značilnosti gospodarskega dobička je sorazmerna neodvisnost od računovodskih predpisov in standardov. V strokovni literaturi najdemo različna mnenja o potrebnem številu popravkov računovodskih izkazov: pri izračunu gospodarskega dobička se lahko uporabi celo več kot 160 prilagoditev. Različni avtorji, ki zagovarjajo različno število potrebnih prilagoditev ali popravkov, se strinjajo, da je za posamezno organizacijo resnično pomembnih le približno 10 vsebinskih popravkov računovodskih podatkov (odvisno od dejavnosti). Pri tem lahko upoštevamo nekatera sodila, po katerih bi se laže odločali, koliko popravkov je potrebnih. Ta sodila so:

  • Učinki vpeljanih sprememb (prilagoditev) morajo biti opazni.
  • Na voljo morajo biti vse potrebne informacije.
  • Popravke mora razumeti tudi osebje, ki na področju računovodstva in financ nima posebnega znanja (zaradi vloge gospodarskega dobička pri poslovodenju).
  • Zaposlenci, predvsem pa poslovodniki na vseh ravneh, morajo imeti vpliv na kategorijo, za katero se vpeljuje sprememba.
  • Prilagoditev izvirnih računovodskih podatkov je treba zaposlencem, širšemu poslovodstvu in lastnikom vsebinsko razložiti.
  • Sprememba obravnavanja računovodskih kategorij naj bo dokončna.
  • Vpeljava vsebinske prilagoditve računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička naj slednjega bolj približa tržni vrednosti organizacije.

Glede na stopnjo natančnosti prilagoditve računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička ločimo

  • temeljno prilagoditev, ki pomeni uporabo računovodskih podatkov brez vsebinskih prilagoditev; izjema je upoštevanje stroškov naloženega kapitala pri izračunu gospodarskega dobička
  • razkrito prilagoditev, ki je opravljena na podlagi javnosti dostopnih podatkov
  • prilagoditev računovodskih podatkov izbrani organizaciji, ki je narejena glede na njene značilnosti in potrebe, ter
  • pravo prilagoditev, ki omogoča najpravilnejši izračun gospodarskega dobička z vsemi prilagoditvami računovodskih podatkov

Glede na število prilagoditev računovodskih podatkov, upoštevanih v izračunu gospodarskega dobička, ločimo štiri različice gospodarskega dobička:

  • temeljni gospodarski dobiček (basic EVA) kot posledek temeljne prilagoditve računovodskih podatkov
  • razkriti gospodarski dobiček (disclosed EVA) kot posledek razkrite prilagoditve računovodskih podatkov
  • izbrani organizaciji prilagojeni gospodarski dobiček (tailored EVA) kot posledek prilagoditve izbrani organizaciji
  • pravi gospodarski dobiček (true EVA) kot posledek prave prilagoditve računovodskih podatkov

Pričakuje se, da bo vsakršna sprememba prilagoditev računovodskih podatkov pripeljala do različne vrednosti gospodarskega dobička.

K 1.) Na podlagi temeljne prilagoditve je izračunani temeljni gospodarski dobiček izid primerjave čistega dobička iz izkaza poslovnega izida ter celotnega (lastniškega in dolgovanega) kapitala iz bilance stanja. Pri tem izračunu računovodskih podatkov ne prilagajamo in ne popravljamo. Čeprav tak izračun ohranja vse nepravilnosti računovodskega procesa, je kot sodilo uspešnosti boljši od računovodsko izkazanega dobička, saj priznava tudi vložek (oziroma strošek) navadnega lastniškega kapitala; vendar pa vsi drugi problemi ostajajo.
K 2.) Razkriti gospodarski dobiček je posledek razkrite prilagoditve računovodskih podatkov. Izračunan je na podlagi 5-15 standardnih popravkov računovodskih podatkov. Tako izračunani gospodarski dobiček je neprimemo boljši od temeljnega, saj ima bistveno večjo izrazno moč. Ne glede nato pa je razkriti gospodarski dobiček preslabo sodilo za notranje poslovodstvo, zato se mora njegova izrazna moč v ta namen še povečati z dodatnimi prilagoditvami.
K 3.) To zagotavlja izbrani organizaciji prilagojeni gospodarski dobiček. Ta gospodarski dobiček je izračunan na podlagi prilagoditev računovodskih podatkov izbrani organizaciji glede na njen ustroj, poslovno dejavnost, izbrane računovodske usmeritve in natančnost, s katero organizacija v svoje podatke zajema resnični gospodarski dobiček. Tako izračunani gospodarski dobiček lahko utemelji od 60 % do 85 % sprememb v tržno dodani vrednosti.
K 4.) Resnični gospodarski dobiček je teoretično najpravilnejši, saj je izračunan na podlagi vseh bistvenih in potrebnih prilagoditev računovodskih podatkov in natančno izračunanega stroška kapitala za vsak del (ali za vsako enoto) organizacije.

Navadno se uporablja 15 prilagoditev (ali celo manj) računovodskih podatkov, saj daje na njihovi podlagi izračunani gospodarski dobiček razmeroma dovolj dobro informacijo o gospodarski uspešnosti poslovanja. Vse pa je odvisno od namena izračunavanja gospodarskega dobička. Sam izračun je lahko toliko zahteven in zapleten, kolikor želi njegov končni uporabnik. Ker so prav prilagoditve računovodskih podatkov bistvene za izračun gospodarskega dobička (z njimi se skušamo približati gospodarski uspešnosti organizacije in poiskati poslovni izid, ki je tesneje povezan z denarnim tokom organizacije), bomo našteli najpogostejše in najpomembnejše od njih. Na računovodsko izkazani poslovni izid lahko vpliva sprememba vrednosti zalog, izkazana med poslovnimi prihodki, in sicer v nemški različici izkaza poslovnega izida. V tej različici so stroški izkazani po naravnih vrstah, zato mora organizacija ugotoviti, kolikšen del jih ostaja v zalogah nedokončane proizvodnje ter v zalogah proizvodov in storitev. Stroški, ki niso zajeti v vrednosti zalog, so že nastali stroški in te je treba pokriti s prihodki. Z izkazovanjem postavke sprememba vrednosti zalog se zagotavlja povezovanje stroškov z ustvarjenimi prihodki. Povečanje vrednosti zalog se tako izkazuje kot povečanje poslovnih prihodkov, v resnici pa ne kaže denarnih pritokov. Ker proizvodi niso bili prodani (stroški in praviloma izdatki pa so že nastali), prihodki niso bili uresničeni. Problem so podcenjene zaloge v bilanci stanja in precenjeni prihodki v izkazu poslovnega izida. Za izračun gospodarskega dobička moramo ugotoviti resnični obseg prodaje in za tako ugotovljeni znesek povečati celotni kapital, poslovno naložen v organizacijo, hkrati pa tega zneska ne smemo upoštevati med prihodki. Prihodki od prodaje niso bili uresničeni za spremembo vrednosti zalog, zato ta postavka ni sestavni del poslovnih prihodkov. Vendar pa je bila poraba v resnici naložba v zaloge, zato jo moramo upoštevati kot del poslovno naloženega celotnega kapitala. Prihranek lifo je v tuji strokovni literaturi opredeljen kot razlika med zalogami, ovrednotenimi po metodi lifo, in zalogami, ovrednotenimi po metodi fifo, ki nastane v razmerah rasti cen. Ker organizacija nabavlja posamezne vrste materiala ob različnem času in pri različnih dobaviteljih, so različne tudi nabavne cene. Da ovrednoti porabljene količine materiala, mora organizacija izbrati eno od (poslovanju najprimernejših) metod vrednotenja porabe zalog. V razmerah rasti cen nastane pri izkazovanju vrednosti zalog bistvena razlika kot posledica tega, ali je bila uporabljena metoda fifo ali lifo. Pri metodi fifo (metodi zaporednih cen) se nabava zalog izkazuje z vsakokratnimi nabavnimi cenami, poraba pa tako, da se zmanjšujejo zaloge po enakem vrstnem redu, kot so se povečevale. Pri metodi lifo (metodi povratnozaporednih cen) pa se porabljene količine obračunavajo po zadnjih cenah nabav, končne količine pa po prvih cenah nabav. Zato je treba ob uporabi te metode zaloge na koncu obračunskega leta praviloma prevrednotiti, saj so podcenjene. V razmerah rasti cen se organizacije navadno odločajo za metodo lifo, saj jim omogoča izrabo davčnih ugodnosti ter stvarnejše izkazovanje stroškov. in odhodkov. Slabost te metode pa je predvsem velika podcenjenost zalog, kar se pokaže predvsem pri uporabi najstarejših in s tem najmanj ovrednotenih zalog; v takem primeru ima organizacija podcenjene stroške materiala in precenjen po-slovni izid. Če bi take računovodske podatke uporabili za izračun gospodarskega dobička, bi bil prav gotovo nestvaren, saj podcenjenost zalog posledično

  • podcenjuje sredstva in velikost poslovno naloženega celotnega kapitala ter
  • precenjuje dobiček in s tem tudi gospodarski dobiček.

Prilagoditev opravimo tako, da razliko med sprotnimi in starimi cenami zalog materiala pripišemo poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, znesek prihranka lifo pa prištejemo čistemu poslovnemu dobičku po prilagojenem davku (NOPLAT). Pri vrednotenju zalog po metodi fifo za izračun gospodarskega dobička ni treba opravljati posebnih prilagoditev, saj vrednost zalog v takem primeru sorazmerno dobro prikazuje njihovo tržno vrednost (vrednost zalog je uravnotežena s sprotnimi cenami).

Dolgoročne rezervacije, čeprav niso namenjene prikrivanju dobička, se pogosto oblikujejo prav v te namene. Organizacije jih v praksi pogosto oblikujejo za izravnavo nihanj poslovnih izidov. Vendar tako oblikovane dolgoročne rezervacije ne prikazujejo, kaj se je v nekem poslovnem letu zares zgodilo. Njihovo povečanje nakazuje, da je organizacija svoj poslovni izid obremenila negotovinsko, njihovo zmanjšanje pa, da so se zmanjšale na račun povečanja poslovnega izida. Njihovo oblikovanje in črpanje nista povezani z denarnim tokom. Odhodki iz rezervacij ne pomenijo resničnega denarnega toka, temveč le oceno prihodnjega denarnega odtoka, ki bi, če rezervacij ne bi bilo, zmanjšal prihodnji dobiček (in posledično kapital). Če organizacija ne bi oblikovala rezervacij, bi bil preostanek po odbitku davka od dobička del kapitala. Zato dolgoročnih rezervacij pri poslovnem dobičku ne upoštevamo kot odbitno postavko (strošek), temveč jih upoštevamo kot del kapitala in jih prištejemo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, dobiček iz poslovanja pa povečamo za oblikovane dolgoročne rezervacije.

Stroški raziskovanja in razvijanja se obravnavajo kot odhodki obdobja ter lahko umetno in prisilno zmanjšajo poslovni izid (in s tem celotni kapital), če niso razporejeni prek celotne življenjske dobe projekta. Iz gospodarskega zornega kota so izdatki za raziskovanje in razvijanje naložba v prihodnje proizvode in proizvajalne procese, saj se s takim razmišljanjem ustvari pozitivno stališče do vlaganja v zanimive projekte, ki bodo v prihodnosti omogočali dobičkovno poslovanje. Zato se za izračun gospodarskega dobička izdatki za raziskovanje in razvijanje ne štejejo kot stroški ter jih pri oceni dobička iz poslovanja ne upoštevamo (to pomeni, da povečujejo dobiček iz poslovanja). Obravnavamo jih namreč kot naložbo in zato prištevamo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu.

Izdatki za uveljavljanje blagovne znamke, širitev trga in pridobivanje kupcev se praviloma evidentirajo kot poslovni odhodki. To pomeni, da je iz računovodskega zornega kota mlada, hitro rastoča organizacija z velikim deležem tovrstnih stroškov (izdatkov) manj uspešna; v resnici pa gre za poslovno naloženi celotni kapital, ki bo šele v prihodnjih obdobjih prinašal dobiček. Pri izračunu gospodarskega dobička jih upoštevamo kot povečani znesek poslovno naloženega celotnega kapitala, prav tako pa povečamo dobiček iz poslovanja (saj jih ne obravnavamo kot strošek poslovnega leta).

Pri prevzemih in nakupih organizacij pogosto nastane razlika med nabavno vrednostjo in pošteno tržno vrednostjo, ki se računovodsko evidentira kot dobro ime in ki jo je treba amortizirati v petih letih. Iz gospodarskega zornega kota zmanjševanje vrednosti dobrega imena kot posledica amortiziranja ni pravilno, saj gre za del poslovno naloženega celotnega kapitala, ki naj bi trajno ustvarjal dobiček. Amortizacija dobrega imena odpiše del vlagateljeve naložbe in s tem tudi zmanjša obseg kapitala, ki zahteva dobičkonosnost v velikosti tehtanih povprečnih stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala. Računovodske podatke v takem primeru prilagodimo tako, da znesek amortizacije dobrega imena prištejemo k dobičku iz poslovanja in poslovno naloženemu celotnemu kapitalu. Enako obravnavamo tudi vse nabrane (kumulativne) odpise dobrega imena, opravljene v prejšnjem obdobju.

Popravki obratnih sredstev zajemajo uskladitve knjigovodske vrednosti zalog (ali z nabavnimi ali s tržnimi cenami) in popravke vrednosti terjatev. V obeh primerih gre za sredstva, ki so jih poslovno naložbili vlagatelji, zato je treba to postavko vsebinsko prilagoditi: popravkov obratnih sredstev ne upoštevamo kot odbitno postavko (to je kot strošek) obdobja, temveč jo vsebinsko obravnavamo kot naložbo sredstev. Zato moramo za vrednost te postavke povečati poslovno naložena sredstva in hkrati tudi dobiček iz poslovanja. Pred tem bi bilo morda primerno natančno proučiti razlog za oblikovanje teh popravkov. Če so terjatve v resnici neizterljive in je to mogoče dokazati, bi jih lahko obravnavali tudi kot poslovne odhodke, saj je vsako delovanje v poslovnem svetu povezano z neko stopnjo tveganja (torej, pomembno je poznati vsebino postavke).

Stroški prestrukturiranja so iz računovodskega zornega kota stroški priznanja napake ali izgube zaradi slabe poslovne odločitve (o naložbi), sprejete v preteklosti. Kot taki obremenijo poslovni izid organizacije v obdobju, v katerem nastanejo. Iz gospodarskega zornega kota so tovrstni stroški stroški premestitve celotnega kapitala, ki naj povečajo njegovo dobičkonosnost z zmanjšanjem stalnih izgub kot posledico prejšnjih napak. Za izračun gospodarskega dobička se za tovrstne stroške poveča dobiček iz poslovanja (to pomeni, da jih ne obravnavamo kot odbitno postavko, ker vsebinsko niso odbitna postavka); prilagoditev opravimo tudi pri poslovno naloženem celotnem kapitalu, saj se vsebinsko ti stroški štejejo kot naložba v prihodnjem poslovanje (poslovno naloženi celotni kapital povečamo za izkazane stroške prestrukturiranja).

Poslovni najem je prav tako računovodska postavka, ki jo je treba za izračun gospodarskega dobička ustrezno vsebinsko prilagoditi. Razlikovati moramo finančni najem in poslovni najem; pri tem uporabljamo temeljno sodilo, ali ostajajo tveganja, povezana z lastništvom predmeta najema, pri najemodajalcu, ali pa se prenesejo na najemnika. Pri poslovnem najemu, za katerega se po slovenskih računovodskih standardih šteje vsak najem, ki ni finančni, se stvari, ki so predmet najema, pri najemojemalcu izkazujejo le zunajbilančno. Posledično je v bilanci stanja izkazana manjša vrednost osnovnih sredstev. Z gospodarskega stališča je tako razvidovanje poslovnega najema neustrezno, saj se tovrstni najemi ne zajemajo med sredstva oziroma kapital, udeležen(a) pri poslovnem procesu. Pri računovodskem obravnavanju poslovnega najema so z njim povezani stroški v izkazu poslovnega izida zajeti med različnimi poslovnimi stroški, zato jih je treba ugotoviti in ustrezno popraviti (povečati) poslovni izid. Poslovni najem je po svoji vsebini zelo podoben dolgoročnemu dolgu, zato ga moramo upoštevati pri izračunu gospodarskega dobička, tako da upoštevamo sedanjo vrednost prihodnjih plačil za najem, diskontiranih s tehtano povprečno ceno dolgoročnih dolgov. Dobljeni znesek prištejemo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, saj pomeni sedanjo tržno vrednost poslovnega najema.

Za izračun gospodarskega dobička je treba vsebinsko prilagoditi tudi postavke, ki niso povezane s poslovno dejavnostjo. Vsaka poslovna dejavnost vsebuje določene vrste in velikosti tveganj ter pričakovano dobičkonosnost, zato vlagatelji izbirajo tiste organizacije, ki imajo zanje sprejemljivo tveganje in temu primeren pričakovani dobiček. Vsaka organizacija je ustanovljena zato, da opravlja svojo osnovno poslovno dejavnost. Ravnateljstvo mora biti torej sposobno kapital, zaupan organizaciji, oplajati v izbrani poslovni dejavnosti, in po tem se tudi ocenjuje njegova uspešnost. Pogosto se dogaja, da skušajo organizacije s posli na drugih področjih (na primer finančnimi naložbami) nejasno prikazati svojo uspešnost pri doseganju temeljnega cilja poslovanja v izbrani poslovni dejavnosti. Hkrati izpostavljajo svoje delničarje brez njihovega privoljenja drugim vrstam in stopnjam tveganja. Zato je treba pri izračunu gospodarske uspešnosti poslovanja tovrstne posle odmisliti. Sem sodijo finančni prihodki in finančni odhodki (na primer organizacija vloži denarne presežke v različne vrednostnice in pozneje z njihovo prodajo ustvari kapitalski dobiček; tako se poveča tudi celotni dobiček organizacije in s tem zamegli uspešnost osnovne dejavnosti). Podobno obravnavamo obresti; njihov strošek je že upoštevan pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala, saj so po vsebini dobiček posojilodajalcev. To pomeni, da stroškov obresti ne smemo upoštevati kot strošek (odbitno postavko) obdobja. Prav tako izrednih prihodkov in odhodkov navadno ne zajemamo v izračun dobička iz poslovanja. Vsebinsko lahko popravimo tudi dolgoročne finančne naložbe. Če organizacija vloži kapital v dolgoročne finančne naložbe, s katerimi posredno “opravlja” svojo poslovno dejavnost, lahko vsebinsko te naložbe štejemo kot poslovno naloženi celotni kapital. Če pa so dolgoročne finančne naložbe namenjene zgolj finančnemu izidu (na primer lastništvo deleža ali paketa delnic organizacije; ki ne dopolnjuje osnovne poslovne dejavnosti obravnavane organizacije), jih iz poslovno naloženega celotnega kapitala izločimo.

Amortizacija osnovnih sredstev kot strošek obdobja zmanjšuje poslovni izid. Po metodi enakomerne (linearne) časovne amortizacije kot najpogosteje uporabljani metodi se ne pokaže dejanska “gospodarska” amortizacija (zmanjševanje vrednosti osnovnega sredstva zaradi prenosa te vrednosti na poslovne učinke): Pri organizacijah z večinoma starimi osnovnimi sredstvi se uporaba linearne časovne amortizacije kaže v zmanjševanju njihove vrednosti; s tem se zmanjšuje knjigovodska vrednost (in stroški) celotnega kapitala, vloženega v poslovni proces. V takih primerih so stara osnovna sredstva cenejša od novih in je zato gospodarski dobiček večji, kakor je v resnici. Uporaba gospodarskega dobička kot sodila uspešnosti poslovanja torej ne spodbuja zamenjave starih osnovnih sredstev z novimi, ker so stara podcenjena. Vpliv razvrednotenja sredstev zaradi uporabe linearne metode amortiziranja se lahko odpravi z vsebinsko prilagoditvijo stroškov amortizacije, in sicer z uporabo anuitetnega izračuna amortizacije, pri čemer so popravki vrednosti osnovnih sredstev najprej zelo majhni in se povečujejo podobno kakor odplačilo glavnice pri anuitetnem odplačilu dolga. Tako ostaja celotni znesek amortizacije in stroškov kapitala vse obdobje enak (kot anuiteta pri posojilu), sorazmerno s povečanjem amortizacije pa se zmanjšuje strošek kapitala.

Strateške naložbe pogosto ne prinašajo dobička takoj, temveč šele po izteku nekega obdobja (navadno je za to potrebno več kot leto dni) Zato bi lahko ravnateljstvo ob uporabi gospodarskega dobička kot sodila poslovne uspešnosti tovrstne naložbe zavračalo. Zavedalo bi se namreč, da bi stroški celotnega kapitala nove naložbe “obremenili” izračun gospodarskega dobička (ker naložba še ne bi ustvarjala prihodkov) in s tem navidezno zmanjšali uspešnost poslovanja. Ker je disciplina pri uporabi kapitala temelj gospodarske uspešnosti, bi lahko problem rešili tako, da bi velikost poslovno naloženega celotnega kapitala nove naložbe “zadržali” na posebnem računu (suspension account), dokler naložba ne bi začela ustvarjati prihodkov. Tako se lahko ravnateljstvo usmerja v uspešne dolgoročne poslovne naložbe.

Zadnja izmed pomembnejših prilagoditev se nanaša na davek od dobička, ki je rezultat računovodskega procesa (ob upoštevanju veljavne zakonodaje) in ni izračunan na podlagi poslovnega izida. Zato moramo ta davek prilagoditi, in sicer tako, da upoštevamo poslovni izid po vseh prilagoditvah. Čisti poslovni dobiček ugotovimo tako, da od izračunanega (to je vsebinsko prilagojenega) poslovnega dobička odštejemo prilagojeni davek od dobička. To pomeni, da od plačanega davka odštejemo sorazmerne dele za postavke, ki jih nismo upoštevali pri izračunu dobička iz poslovanja (ali uporabimo dejansko davčno stopnjo za plačilo davka od dobička in izračunamo znesek davka od izračunanega prilagojenega poslovnega dobička). Tako dobimo sliko o vplivu davka, ki bi bil plačan od prilagojenega poslovnega dobička.

Bistvo prilagoditev računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička je, da se čim bolj odpravijo učinki računovodskega procesa, ki niso skladni z zamislijo gospodarskega dobička; pri izračunu gospodarske uspešnosti poslovanja naj se na splošno upoštevajo le poslovni izidi, saj najbolje kažejo sposobnost ravnateljstva za ustvarjanje dodane vrednosti za lastnike. Velikost sredstev v osnovni poslovni dejavnosti lahko izračunamo na dva načina:

  • poslovni način opredeljuje velikost sredstev kot razliko med vsemi sredstvi (ali vsemi obveznostmi do virov sredstev) in vsemi obveznostmi do virov sredstev, ki se ne obrestujejo (oziroma niso strošek), ter tistimi naložbami, ki niso povezane s poslovno dejavnostjo;
  • finančni način opredeljuje velikost sredstev kot vsoto vseh virov financiranja (to je vseh vložkov vlagateljev, posojilodajalcev in tudi lastnikov), uporabljenih pri opravljanju poslovne dejavnosti.

Teoretiki pogosto razglabljajo, katera vrednost poslovno naloženega celotnega kapitala naj se uporablja za izračun gospodarskega dobička, knjigovodska ali tržna. Če se uporablja knjigovodska vrednost kapitala, ocenimo poslovilo naloženi celotni kapital z uporabo bilančnih podatkov, ki jih prej prilagodimo. Pri uporabi tržne vrednosti poslovno naloženega celotnega kapitala pa je treba za izračun zagotoviti tržne vrednosti vseh virov financiranja, ki sestavljajo poslovno naloženi celotni kapital. Na razvitih kapitalskih trgih so navadno tržne vrednosti vseh uporabljenih oblik financiranja mane, zato je vsebinsko pravilno, da se za izračun gospodarskega dobička uporabljajo tržne vrednosti. To velja še posebej, če so tržne vrednosti posameznih virov financiranja večje od knjigovodskih vrednosti.

IZRAČUN TEHTANEGA POVPREČNEGA STROŠKA POSLOVNO NALOŽENEGA CELOTNEGA KAPITALA

Poslovno naloženi celotni kapital (ali večina virov financiranja) ima(jo) svojo ceno. Za organizacijo je bistveno, da pozna ceno posameznega vira financiranja, saj lahko s pravilno sestavo različnih virov financiranja doseže njihovo kar najugodnejšo (optimalno) sestavo in s tem najmanjši povprečni strošek financiranja poslovne dejavnosti.

Izračunavanje stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala je za organizacijo dokaj zahtevno, saj mora pogosto poleg podatkov, ki so na voljo, uporabljati tudi ocenjene vrednosti. Za izračun cene poslovno naloženega celotnega kapitala se v praksi najpogosteje uporablja WACC, pri katerem gre za tehtano aritmetično povprečje stroškov posameznih sestavin kapitala. Enačbo za izračun WACC zapišemo skrajšano takole:

WACC = Σ w; x k;
w1k1 + w2k2 + … + wnkn

Pri tem je:
w; utež (ponder) posamezne vrste finančnega vira
k; strošek posamezne vrste vira financiranja
N število različnih vrst virov financiranja

V bistvu gre za izračun povprečnega stroška različnih vrst kapitala (ali virov dolgoročnega financiranja); pri tem se kot uteži uporabljajo deleži posamezne vrste kapitala v poslovno naloženem celotnem kapitalu. Pri izračunu se upoštevajo vse tiste oblike financiranja, ki so za organizacijo strošek.

Vse tiste oblike financiranja (različne obveznosti iz poslovanja, kot so na primer obveznosti do dobaviteljev), ki ne zahtevajo plačila obresti ali kake druge vrste plačila, se pri izračunu WACC ne upoštevajo; tudi te imajo sicer svoj strošek (prav tako kot različne vrste dolga), vendar je zajet v poslovnih stroških organizacije.

Pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala je bistveno upoštevati davčno primerljivo obravnavane stroške vseh vrst dolgoročnega financiranja. Ker so obresti kot strošek dolgovanega financiranja odbitna postavka v izkazu poslovnega izida, jih ustrezno prilagodimo z dejansko davčno stopnjo, ki v skladu z zakonodajo obremenjuje doseženi poslovni izid. Tako pri izračunu WACC ne upoštevamo celotnega stroška dolga, temveč le popravljenega za 1 — T; T je dejanska davčna stopnja organizacije. V bistvu nam pove, da plača organizacija zaradi stroška obresti manjši davek od dobička (tako imenovani davčni ščit).

V nadaljevanju mora organizacija ugotoviti strošek posameznega vira financiranja.Po opravljenih vsebinskih prilagoditvah računovodskih podatkov izr ačunamo gospodarski dobiček zelo preprosto. Izračun je opisan v razdelkih 12.3.2 in 12.3.3, zato ga le na kratko povzemamo.

Gospodarski dobiček = čisti poslovni dobiček s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT) — strošek poslovno naloženega celotnega kapitala (IC)

Gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC)

ali

Gospodarski dobiček = presežek dobička poslovno naloženega celotnega kapitala (IC) nad stroškom kapitala x poslovno naloženi celotni kapital

Gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC

Ugotovimo lahko, da

  • izhaja gospodarski dobiček iz podatkov finančnega računovodstva; te moramo ustrezno prilagoditi, da bi kar najbolje izražal gospodarsko uspešnost poslovanja;
  • razsežnosti in vrste prilagoditev (to je popravkov) računovodskih podatkov niso enolično določene, zato je treba tehtati med večjo natančnostjo in zapletenostjo izračuna ter manjšo razumljivostjo na eni strani ter manjšo natančnostjo in večjo preprostostjo ter boljšo razumljivostjo na drugi strani
  • so težave pri določanju cene posameznih virov financiranja, in sicer toliko večje, kolikor slabše je razvit finančni trg.

PREDNOSTI GOSPODARSKEGA DOBIČKA

Gospodarski dobiček je sodilo poslovne uspešnosti, ki po mnenju mnogih najnatančneje prikaže gospodarsko uspešnost, saj ima v primerjavi s klasičnimi računovodskimi kazalniki številne prednosti. Odpravlja precej slabosti tradicionalnih kazalnikov uspešnosti poslovanja, ki izhajajo iz računovodskih podatkov in značilnosti računovodskega procesa. Slabosti se odpravljajo s popravki ali prilagoditvami računovodskih podatkov, to pa zagotavlja neodvisnost gospodarskega dobička od računovodskih standardov in možne uporabe kreativnih prijemov pri oblikovanju računovodskih izkazov. Vhodni podatki za izračun sicer izvirajo iz računovodskih podatkov (z vsemi pomanjkljivostmi vred), vendar so pred samim izračunom vsebinsko prilagojeni, tako da se poslovni izid čim bolj približa resnični gospodarski uspešnosti poslovanja. Uporaba gospodarskega dobička kot sodilo uspešnosti poslovanja usklajuje cilj poslovodstva s ciljem lastnikov (delničarjev). Tako pripomore k zmanjševanju konflikta med principali (lastniki) in poslovodstvom (agenti). Uporaba gospodarskega dobička pomaga poslovodstvu, da se osredotoči na dejavnike, ki povečujejo vrednost organizacije za njene lastnike. Gospodarski dobiček je kot sodilo uspešnosti poslovanja razmeroma preprost. Zaradi preprostosti njegove zasnove ga je mogoče zlahka razložiti tudi gospodarsko neizobraženemu osebju. Že sama (absolutna) pozitivna vrednost gospodarskega dobička je kazalec poslovne uspešnosti, česar ne moremo trditi za računovodsko izkazani čisti dobiček. Če organizacija izkazuje čisti dobiček, delničarji še ne vedo, ali je bila ustvarjena tudi dodana vrednost k njihovemu premoženju. Da bi to izvedeli, je treba čisti dobiček vsebinsko prilagoditi in upoštevati tudi okoliščinske (oportunitetne) stroške uporabljenih sredstev pri opravljanju poslovne dejavnosti. Gospodarski dobiček je močno primerjalno sodilo uspešnosti poslovanja. Že sam predznak njegove vrednosti pove veliko. Obenem je gospodarski dobiček uporaben tudi za zunanje proučitve, saj so podlaga za njegov izračun temeljni računovodski izkazi (s potrebnimi prilagoditvami). Izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala zajema tudi tveganje organizacije. Omogoča upoštevanje različnih tveganj pri merjenju uspešnosti različnih poslovnih enot (oddelkov), saj gospodarski dobiček lahko izračunamo za različne organizacijske ravni. Hkrati omogoča uporaba gospodarskega dobička učinkovito razporeditev poslovno naloženega celotnega kapitala, saj se ravnateljstvo vse bolj zaveda stroška poslovno naloženega celotnega kapitala pri doseganju poslovnih učinkov. Gospodarski dobiček je kategorija preostalega (rezidualnega) dobička, za katero je značilno, da je boljše sodilo za nadziranje naložbenih mest odgovornosti kakor drugi tradicionalni kazalniki (na primer dobičkonosnost naložb /return on investment, RO11). Empirične raziskave, opravljene v tujini, so pokazale močno korelacijo med tržnimi vrednostmi in doseganjem gospodarskega dobička. Tuje svetovalne organizacije so na podlagi izkušenj ugotovile, daje gospodarski dobiček zgodnji kazalec spremembe tržne cene delnice, saj se lahko na podlagi gibanja njegove vrednosti v času uporabi za napovedovanje (ocenjevanje) prihodnje vrednosti delnice. Pri svetovalni organizaciji Stern Stewart & Co., ki je model gospodarskega dobička razvila pod blagovno znamko EVA®, trdijo, da ima uporaba tega modela številne prednosti predvsem zaradi štirih poglavitnih področij (štirih M):

  • merjenja (measurement); gospodarski dobiček je najnatančnejše sodilo poslovne uspešnosti;
  • menedžmenta (management system); gospodarski dobiček je edino sodilo za vse odločitve;
  • motivacije (motivation); uporaba gospodarskega dobička zagotavlja, da poslovodniki razmišljajo in ravnajo kot delničarji (temu primerno so tudi nagrajeni);
  • miselnosti (mindset); interni sistem poslovodenja se prenovi v skladu z zamislijo gospodarskega dobička in vodi k uresničevanju enotnega cilja.

SLABOSTI GOSPODARSKEGA DOBIČKA

Čeprav je večina organizacij z uporabo gospodarskega dobička izboljšala uspešnost poslovanja, ostaja gospodarski dobiček le uporabno orodje, ne daje pa popolnega odgovora na vsa vprašanja (to je, ne odpravlja pomanjkljivosti drugih kazalnikov). Kljub številnim prednostim ima zamisel gospodarskega dobička tudi nekatere slabosti, in te je pri njegovi uporabi smotrno upoštevati. Končni izračun gospodarskega dobička je absolutno število, ki kaže, kolikšna je na novo ustvarjena vrednost v preteklem obdobju. Večje organizacije (ali oddelki v njih) bodo laže dosegale(i) večje absolutne zneske gospodarskega dobička, in to prav zaradi svoje velikosti. Ker gospodarski dobiček ni relativne narave, tako kot številni drugi kazalniki, gospodarskih dobičkov različnih organizacij (ali oddelkov) ne moremo neposredno primerjati. Na drugi strani pa nekateri menijo, da je ta značilnost prednost, saj naj bi prav absolutna narava tega sodila pomagala pri poslovnem odločanju. Organizacija se lahko odloča med drugim tudi o projektih, ki kažejo veliko odstotno razliko med dobičkonosnostjo poslovno naloženega celotnega kapitala in njegovimi stroški, hkrati pa so v absolutnem znesku za organizacijo skoraj nepomembni. Čeprav so pri svetovalni organizaciji Stem Stewart & Co. prepričani, da je uporaba gospodarskega dobička primerna za storitvene in tudi proizvajalne organizacije, pa hkrati priznavajo, da nastajajo pri uporabi gospodarskega dobička v nekaterih dejavnostih težave, in sicer pri finančnih inštitucijah (te morajo svoj kapital oblikovati in voditi po zakonodajnih predpisih) in zelo mladih organizacijah (v njih bi bila najbrž večina prihodkovnih kalkulacij zasnovana na subjektivnih ocenah). Težave pri ugotavljanju velikosti poslovno naloženega celotnega kapitala so po-goste tudi pri vseh tistih organizacijah, ki imajo veliko premoženja v blagovnih znamkah; težave se namreč pojavljajo pri vrednotenju neopredmetenih sredstev (na primer pri vrednotenju blagovnih znamk je proučevalec največkrat prepuščen subjektivni oceni in ugibanju glede vrednosti, zato se izpovedna moč takega podatka zmanjša). Zamisel gospodarskega dobička je po svoji naravi preveč kratkoročna, saj je izračunana na letni ravni, in kot taka poudarja potrebo po takojšnjem doseganju ugodnih izidov. Posledično se ravnateljstvo lahko osredotoči na krajše obdobje, kot bi bilo za organizacijo smiselno in primerno. Preveč poenostavljena uporaba gospodarskega dobička bi lahko omejila rast organizacije, saj bi poslovodnike odvračala od večjih naložb v poslovno dejavnost. Zaradi upoštevanja večjega obsega poslovno naloženega celotnega kapitala in njegovega stroška bi bili lahko poslovodski kratkoročno “kaznovani”, če bi sprejeli odločitve o večjih naložbah, saj bi organizacija (brez ustreznih vsebinskih prilagoditev) izkazala manjši gospodarski dobiček Zaradi časovne razlike med sprejemanjem dolgoročnih poslovnih odločitev in njihovimi posledicami je gospodarski dobiček, izračunan na podlagi enoletnih podatkov preteklega obdobja, slab kazalec tistih sprememb vrednosti organizacije, ki izhajajo iz prihodnje rasti. Kratkoročno obstaja namreč možnost, da pozitivni gospodarski dobički ne kažejo dobrih dolgoročnih poslovnih odločitev.

Čeprav delničarje zanimata prihodnje poslovanje organizacije in njena uspešnost, je gospodarski dobiček (tako kot drugi računovodski kazalniki) usmerjen v pre-teklost, saj je izračunan na podlagi računovodskih izkazov ter razkritij v njih in njihovih pojasnil. S tem usmerja pozornost na obstoječe dosežke, ki pa niso nujno posledica poslovnih odločitev v istem obdobju.

Pri izračunavanju gospodarskega dobička za poslovne enote (oddelke v organizaciji) nastaja problem razporejanja prihodkov, odhodkov in poslovno uporabljenih sredstev. Pri navpično povezanih organizacijah imamo med drugim opraviti tudi s problemom prenosnih (transfernih) cen, ki se pojavijo v izračunu gospodarskega dobička na ravni organizacijskih enot. Ker lahko prenosne (transferne) cene bistveno vplivajo na uspešnost organizacijske enote, je treba v organizaciji oblikovati kar najugodnejšo (optimalno) politiko prenosnih (transfernih) cen in hkrati zaupanje vodij organizacijskih enot, da so prenosne (transferne) cene postavljene pošteno. Gospodarski dobiček je kategorija, ki ni enolično določena, saj je v praksi odločitev o izbiri načina izračuna povezana z vprašanjem, ali je zapletenost izračuna sprejemljiva. Taka odločitev pa je subjektivna. Številne odločitve za (ne)izpeljavo prilagoditev so lahko vsaj toliko subjektivne kakor nekateri izvirni (neprilagojeni) računovodski podatki.

Uvedba odločanja o vrednosti organizacije na podlagi gospodarskega dobička je povezana z razmeroma velikimi stroški, med katerimi zajemajo velik delež stroški za izobraževanje uporabnikov. Največja slabost gospodarskega dobička (ki je obenem tudi prednost te zamisli) je prav gotovo popravljanje (prilagajanje) računovodskih podatkov. Popravki (prilagoditve) izvirnih računovodskih podatkov zahtevajo veliko časa in visoko strokovno usposobljenost ter zato povzročajo precejšnje stroške. Število popravkov, ki jih bo organizacija vpeljala za izračun gospodarskega dobička, je prepuščeno presoji. Gospodarski dobiček kot sodilo uspešnosti pa ne glede na vse svoje omejitve in slabosti veliko pripomore k zavedanju lastnikov in ravnateljstvu, da ima celotni kapital, vložen v poslovni proces, svojo ceno. Prav lastniški kapital, za katerega je dolgo veljalo, da je skoraj brez cene (saj ni bil obremenjen s plačilom obresti ali podobnimi stroški), je najdražji vir financiranja, zato je treba ravnati z njim smotrno in ga oplajati.

UPORABA GOSPODARSKEGA DOBIČKA

Gospodarski dobiček lahko uporabljamo na več področjih delovanja. Uporablja se kot sodilo gospodarske uspešnosti organizacije kot celote. Za organizacijo s pozitivnim (negativnim) gospodarskim dobičkom lahko trdimo, da je v preteklem poslovnem letu ustvarila (izničila) dodatno vrednost za svoje lastnike, ne glede na izkazani (in celo razdeljeni) računovodski dobiček. Podobno lahko gospodarski dobiček uporabljamo kot sodilo gospodarske uspešnosti posameznih poslovnih enot ali organizacij v korporaciji, saj imajo različne poslovne enote ali različne organizacije v korporaciji zaradi različnih dejavnosti tudi vsaka(o) svoj povprečni strošek kapitala. Ta strošek se lahko med poslovnimi enotami ali organizacijami v korporaciji bistveno razlikuje. Gospodarski dobiček pokaže ravnateljstvu, katere poslovne enote ustvarjajo vrednost (in so izrabljane) in katere te vrednosti ne ustvarjajo ali jo celo izničujejo (živijo na račun uspešnih poslovnih enot). V ta namen lahko ravnateljstvo uporabi gospodarski dobiček za odločitve o poslovanju vsake poslovne enote in tako ugotovi, kaj je treba storiti, da bi doseglo gospodarsko uspešnost vsake poslovne enote (zamenjava vodje poslovne enote, prodaja poslovne enote in podobno). Ravnateljstvo mora v takem primeru doseči večjo gospodarsko uspešnost organizacije kot celote, saj taka poslovna enota ne bo več izničevala vrednosti delničarjev.

Gospodarski dobiček je tudi orodje upravljanja in poslovodenja organizacije, saj se lahko uporablja za oceno dosežkov poslovodnikov (na različnih ravnih) in je tako podlaga za njihovo nagrajevanje. Ureditev nagrajevanja poslovodnikov je bistvenega pomena, saj želijo lastniki s učinkovito ureditvijo nagrajevanja doseči dvoje: sposobne poslovodnike obdržati in jih ustrezno nagrajevati ter zavarovati svoje premoženje, ki so ga ravnateljstvom zaupali v upravljanje (da bi se povečevala njegova vrednost). Gospodarski dobiček se je izkazal kot najprimernejša podlaga, na kateri temelji ureditev nagrajevanja poslovodnikov, ker izenačuje interese lastnikov in poslovodnikov; slednji si bodo prizadevali za čim večjo gospodarsko uspešnost (to je čim večji gospodarski dobiček), saj bodo z večjim gospodarskim dobičkom deležni večje nagrade (stimulacije), hkrati pa bodo zadovoljni tudi lastniki, ker bo v ospredje postavljen njihov prednostni cilj, to je povečevanje tržne vrednosti organizacije. Z Učinkovita ureditev nagrajevanja na podlagi gospodarskega dobička preprečuje negospodarno ravnanje poslovodnikov. Hkrati je lahko gospodarski dobiček za poslovodnike cilj, ki jih vodi pri poslovnem odločanju, saj jih spodbuja k učinkovitejši in uspešnejši porabi prvin v poslovni dejavnosti. Tako si prizadevajo za doseganje kar najugodnejših poslovnih naložb (optimiranje poslovnih naložb) in njihovega financiranja ob zavedanju, da ima vsako naložbenje sredstev za poslovne namene svojo ceno. Tako vpeljava gospodarskega dobička spreminja organizacijsko miselnost in kulturo.

Gospodarski dobiček je lahko tudi orodje za vrednotenje organizacije. Ko se obstoječi in možni lastniki odločajo o nadaljnjih naložbah ter o morebitnih prevzemih, pridružitvah ali prodajah, jih zanima predvsem ocena celotne gospodarske vrednosti organizacije (dolgoročni vidik gospodarske uspešnosti). Čeprav je gospodarski dobiček enodobni znesek (absolutni znesek gospodarske uspešnosti v preteklem, torej enem poslovnem letu), se lahko uporablja kot orodje za presojanje celotne gospodarske uspešnosti, saj je slednja enaka sedanji vrednosti prihodnjih gospodarskih koristi, ki jih lahko lastniki pričakujejo od organizacije. Vsota sedanjih vrednosti prihodnjih (ocenjenih) gospodarskih dobičkov pa je ocena tržno dodane vrednosti in je kot taka dolgoročna kategorija (o njej kot o sodilu uspešnosti smo že govorili).

Tudi pri ocenjevanju naložbenih projektov si lahko pomagamo z uporabo gospodarskega dobička. Pri tem bi morala organizacija slediti preprostemu pravilu in sprejeti vsak projekt, ki bo ustvaril pozitiven gospodarski dobiček (pozitivno čisto sedanjo vrednost). Seveda mora pri tem organizacija razvrstiti naložbene projekte skladno z velikostjo gospodarskega dobička, saj bodo projekti z največjim gospo-darskim dobičkom največ prispevali k vrednosti organizacije. To pomeni, da bi moralo ravnateljstvo ob vsaki odločitvi glede poslovnega naložbenja celotnega kapitala delničarjev upoštevati gospodarski dobiček. Če projekt ne zagotavlja pozitivnega gospodarskega dobička, zmanjšuje vrednost lastnikov in zato ne sme biti izpeljan.

Gospodarski dobiček je prav tako lahko orodje za ocenitev upravičenosti morebitnih prevzemov, pridružitev ali prodaj (delov) organizacij. Pred tovrstnimi odločitvami mora ravnateljstvo ugotoviti, ali bodo res povečale vrednost organizacije. Resnična sinergija bo imanjšala stroške in/ali povečala prihodke, to pa bo pripomoglo k ustvarjanju dodatne vrednosti za delničarje.

Pri sprejemanju dolgoročne strategije mora organizacija oceniti ponujene (razvite) različice in izbrati tisto, ki ji bo prinesla največ možnosti za ustvarjanje dodatne vrednosti za vlagatelje. Tako je gospodarski dobiček tudi orodje za ocenjevanje ustreznosti možnih razvojnih strategij in izbiranje med njimi.

Ne nazadnje ga lahko uporabljamo tudi pri oblikovanju dividend. Poleg tega, da presodi, katere dejavnike bo upoštevala pri delitvi dobička, mora tudi presoditi, ali lahko ob neizplačilu ali delnem izplačilu dobička ustvarjeni in zadržani dobiček vloži dovolj uspešno. Organizacija mora torej imeti, če zadrži celotni računovodski dobiček ali samo njegov del, na voljo dovolj dobičkonosne projekte, ki bodo ustvarjali gospodarski dobiček in s tem povečevali vrednost kapitala. V nasprotnem primeru je bolje, da ustvarjeni dobiček v celoti izplača delničarjem v obliki dividend.

IZRAČUN GOSPODARSKEGA DOBIČKA SLOVENSKEGA PODJETJA

Izračun gospodarskega dobička je prikazan na primeru večjega slovenskega podjetja, katerega navadne delnice kotirajo na ljubljanski borzi vrednostnic. Njegova osnovna dejavnost je storitvena dejavnost. Izračunan je na podlagi revidiranih računovodskih podatkov, zapisanih v letnih poročilih. To pomeni, da je bil gospodarski dobiček izračunan tako, km ga lahko izračunajo zunanji uporabniki računovodskih izkazov. Tak dostop do podatkov, potrebnih za izračun, je prav gotovo omejitev, ki vpliva na vsebino in število možnih popravkov (prilagoditev) računovodskih podatkov. Kljub tej pomanjkljivosti pa si je mogoče na podlagi izračuna ustvariti sliko o prilagoditvah in o tem, kako seje treba lotiti izračunavanja.

Računovodski izkazi se nanašajo na štiri zaporedna poslovna leta. Poslovanje podjetja je prikazano v “stalnih cenah”, zato je slika, nastala ob opazovanju gibanja posameznih kategorij, stvarnejša. Gospodarski dobiček je izračunan za tri leta, in sicer za 2., 3. in 4. poslovno leto.

OCENA VELIKOSTI POSLOVNO NALOŽENEGA CELOTNEGA KAPITALA

Bilance stanja obravnavanega podjetja kažejo, da je njegov osnovni kapital sestavljen iz 51 % navadnih delnic in 49 % prednostnih delnic. Za izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala so vse postavke kapitala vsebinsko združene, tako da so v bilanci stanja izkazane samo pod postavkama navadni in prednostni kapital.

Izračun gospodarskega dobička je zasnovan na začetni knjigovodski vrednosti poslovno naloženega celotnega kapitala in v ta namen je kot začetna vrednost uporabljena knjigovodska vrednost iz bilance stanja predhodnega leta.” Prav zato so med podatke, potrebne za izračun, uvrščeni tudi podatki iz računovodskih izkazov za 1. poslovno leto in na podlagi teh ocenjena velikost poslovno naloženega celotnega kapitala v 2. poslovnem letu (in podobno za 3. in 4. poslovno leto).

Ocena poslovno naloženega celotnega kapitala je bila narejena tako, da so kot poslovno naloženi celotni kapital ocenjena vsa sredstva podjetja, zmanjšana za obveznosti, ki zanj niso strošek (navadno obveznosti iz poslovanja), in sredstva, ki niso povezana z opravljanjem osnovne dejavnosti podjetja. Poslovno naloženi celotni kapital je bil vsebinsko popravljen z vsemi možnimi prilagoditvami za izračun gospodarskega dobička. Vrednosti za izračun izhajajo iz bilanc stanja in izkazov poslovnega izida. Knjigovodske vrednosti se uporabljajo predvsem zaradi tega, ker ni na voljo potrebnih podatkov o tržnih vrednostih (na voljo je bila samo tržna vrednost navadnega kapitala, opredeljena kot zmnožek izdanih navadnih delnic podjetja in njihovega borznega tečaja).

Kategorija2. leto3. leto4. leto
celotna sredstva+41 643 893+43 310 459+42 458 514
kratkoročne poslovne obveznosti-958 906-1 158 689-1 086 493
dolgoročne poslovne obveznosti-31 973-34 617-53 653
dolgoročne finančne naložbe-1 323 989-1 623 889-2 356 591
kratkoročne finančne naložbe-5 358 180-6 586 450-3 817 701
popravki obratnih sredstev+200 789+190 970+232 746
poslovno naloženi celotni kapital(RP)34 172 22534 09778435 376 822
poslovno naloženi celotni kapital(TP)41 643 89343 310 45942 458 514

Vir: Bilanca stanja in izkaz poslovnega izida za tri zaporedna poslovna leta iz prilog I in 2.
RP- razkrita prilagoditev
TP – temeljna prilagoditev

Iz preglednice razberemo, da podjetje približno 20 % kapitala, ki so ga vložili delničarji, uporablja za opravljanje drugih dejavnosti, in ne osnovne (v velikem obsegu za dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe). Ker temelji gospodarski dobiček na uspešnosti osnovne dejavnosti podjetja (zaradi upoštevanega tveganja te dejavnosti), so neposlovno naložena sredstva izločena iz ocene poslovno naloženega celotnega kapitala. Računovodski podatki so bili prilagojeni pri neposlovno naloženih sredstvih in popravku obratnih sredstev.

IZRAČUN TEHTANEGA POVPREČNEGA STROŠKA POSLOVNO NALOŽENEGA CELOTNEGA KAPITALA.

Za izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala potrebujemo strošek obveznosti do posameznega vira financiranja podjetja.

Podjetje ni izdalo dolgovanih vrednostnic, zato lahko predpostavimo, daje znesek dolgoročnega dolga najeto (bančno) posojilo (iz letnih poročil ni razvidno, kakšne vrste je dolgoročni dolg). Zaradi tega je za strošek dolgoročnega dolga uporabljena povprečna letna obrestna mera poslovnih bank za dolgoročna posojila pravnim osebam v izbranem letu”. Tako dobljeni podatki povedo, da je za strošek dolgoročnega dolga primerna (realna) letna obrestna mera 7,95 %.

Podobno je ocenjen strošek kratkoročnega dolga. Iz letnih poročil razberemo, da ima največji delež v kratkoročnem financiranju posojilo ene od slovenskih poslovnih bank. Podobno kot pri dolgoročnem dolgu je za strošek kratkoročnega dolga uporabljena povprečna (realna) letna obrestna mera poslovnih bank za kratkoročna posojila pravnim osebam, ki znaša v izbranem letu 6,27 %.

Oba stroška dolgovanega financiranja zelo malo vplivata na izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala, ker se podjetje financira pretežno z lastniškim kapitalom. Stroška prednostnega kapitala po opisanem modelu ni mogoče določiti. Pred-nostne delnice podjetja niso uvrščene na borzo (hkrati jih ima en sam velik delničar), zato njihova tržna cena ni znana. Po svojih lastnostih so specifične, saj je nanje vezana razmeroma visoka upravljavska pravica, njihova dividenda (določena s statutom) pa je razmeroma majhna. Na podlagi informacij borzne posredniške hiše jim je bila pripisana zahtevana dobičkonosnost v velikosti 10 %. Strošek navadnega kapitala obravnavanega podjetja je bil prav tako na podlagi arbitrarnega določanja ocenjen z 12 %. To pomeni, da zahtevajo slovenski (in tuji) vlagatelji dobičkonosnost navadnega kapitala v velikosti 12 %. Pri preverjanju, ali se z 12 % ocenjeni strošek navadnega kapitala bistveno razlikuje od drugih izračunov, na primer izračuna po modelu ocenjevanja vrednosti dolgoročnih sredstev (capital asset pricing model, CAPM), (ki ga v knjigi ne predstavljamo) in izračuna multinacionalnega podjetja Coca-Cola, je bilo ugotovljeno, da je primeren in zato upoštevan v izračunu. Za izračun WACC je treba poleg stroška posameznega vira financiranja določiti še njegov delež. Pred tem moramo popravke poslovno naloženega celotnega kapitala vsebinsko pravilno razdeliti na navadni in prednostni lastniški kapital. Popravki poslovno naloženega celotnega kapitala so se nanašali samo na pripis popravkov obratnih sredstev (dolgoročne rezervacije so bile že zajete med celotnimi obveznostmi do virov sredstev). Obe kategoriji sodita v lastniški kapital, zato se navadni in prednostni kapital povečata tako, kot prikazuje preglednica 12.2.

Kategorija2. leto3. leto4. leto
dolgoročne rezervacije+0+119 944+45 987
popravki obratnih sredstev+200 789+190 970+232 746
skupaj vrednost prilagoditev+200 789+310 914+278 733
51-odstotni pripis navadnemu kapitalu+102 403+158 566+142 153
49-odstotni pripis prednostnemu kapitalu+98 386+152 348+136 580
navadni kapital20 716 30221 449 83820 980 585
prednostni kapital19 903 89820 608 66820 157 818

Vir: temeljni računovodski izkazi in poslovno poročilo obravnavanega podjetja.

Po prilagoditvi velikosti navadnega in prednostnega kapitala lahko izračunamo deleže posameznega vira financiranja (za potrebe izračuna WACC).

Pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapi-tala potrebujemo tudi dejansko davčno stopnjo podjetja, ki obremenjuje poslovni izid. Ker so obresti odbitna postavka, moramo strošek dolgovanega financiranja ustrezno popraviti, tako da izkažemo vse stroške posameznih virov financiranja v čistih zneskih.

Za izračun gospodarskega dobička je potreben še podatek o velikosti čistega poslovnega dobička s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT).

OCENA ČISTEGA POSLOVNEGA DOBIČKA S PRILAGOJENIM DAVKOM OD DOBIČKA

Najpomembnejše in najpogostejše popravke (prilagoditve) računovodskih podatkov ter njihov vpliv na velikost čistega poslovnega dobička smo že podrobno opisali. Zato opisujemo samo razloge za (ne)uporabo posameznih popravkov (prilagoditev) pri oceni čistega poslovnega dobička s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT). Računovodski podatki niso prilagojeni pri postavkah:

  • sprememba vrednosti zalog, ker je vrednost te postavke v izkazu poslovnega izida enaka nič
  • prihranek lifo, ker podjetje pri vrednotenju zalog ne uporablja metode lifo
  • stroški raziskovanja in razvijanja, ker v izkazu poslovnega izida niso izkazani
  • stroški za uveljavljanje blagovne znamke, širitev trga in pridobivanje kupcev, ker v izkazu poslovnega izida niso izkazani
  • poslovni najemi, ker v letnih poročilih informacije o njih ni zaslediti
  • stroški amortizacije, ker je taka prilagoditev za zunanjega uporabnika računovodskih podatkov praktično neuresničljiva, ker je dostop do potrebnih podatkov omejen (sicer bi postavka potrebovala ustrezno prilagoditev, saj podjetje amortizira osnovna sredstva po metodi enakomerne časovne amortizacije)

Podjetje je v obravnavanih poslovnih letih oblikovalo dolgoročne rezervacije, zato je poslovni izid ustrezno prilagojen; to pomeni, da postavke niso obravnavane kot strošek poslovnega leta. Podobno je prilagojena tudi postavka popravek obratnih sredstev. Iz letnega poročila podjetja za obravnavano obdobje izhaja, da predstavljajo večji del te postavke prav odpisi terjatev, zato vrednosti te postavke niso obravnavane kot strošek poslovnega leta.

Ker je podjetje v obravnavanem obdobju precej sredstev namenilo finančnim poslom (dolgoročnim in kratkoročnim naložbam), finančni prihodki in finančni odhodki niso upoštevani pri oceni poslovnega dobička, saj je za gospodarsko uspešnost pomembno, da jo podjetje dosega z osnovno dejavnostjo. Enako sta obravnavani postavki izredni prihodki in izredni odhodki, saj iz letnih poročil izhaja, da se ti večinoma nanašajo na dogodke iz preteklih poslovnih let.

IZRAČUN GOSPODARSKEGA DOBIČKA SLOVENSKEGA PODJETJA.

Značilno za predstavljena sodila uspešnosti je, da temeljijo na računovodskih podatkih oziroma na denarno izraženih podatkih, ki jih v glavnem dobimo iz temeljnih računovodskih izkazov, to je iz izkaza stanja in izkaza poslovnega izida oziroma iz računovodskih razvidov, ki prikazujejo preteklo poslovanje podjetja. Podjetja pa pripravljajo temeljne računovodske izkaze zato, da prikažejo finančno in gospodarsko stanje na določen dan oziroma v določenem obdobju v preteklosti. Pri tem je treba upoštevati, da so prikazane informacije kombinacija zabeleženih poslovnih dogodkov, računovodske usmeritve in osebne presoje tistih, ki odločajo o tem, katere metode za vrednotenje gospodarskih kategorij se uporabljajo in kdaj se te v knjigah zabeležijo. Zato tako na računovodske izkaze, ki so končna stopnja računovodskega spremljanja, kot tudi na računovodstvo samo ne smemo gledati kot na absolutno resnico oziroma vedo z večnimi zakonitostmi (o tem smo več povedali v 1. poglavju), temveč jih moramo opazovati v njihovi relativnosti in nenehnem razvoju. Zato je vsak računovodski izkaz nujno tudi stvar ocene in stališč sestavljavcev. Poleg tega predstavljena sodila uspešnosti in njihova proučitev pokažejo, koliko je bilo podjetje uspešno, ne pa tudi, kakšne možnosti ima, da bo dosegalo ustrezen dobiček tudi v prihodnje. Delničarji se ne morejo zadovoljiti le s podatkom, da je ciljni dobiček za tekoče leto dosežen. Delničarji namreč želijo, da bi podjetje, katerega lastniki so, trajno uspešno delovalo. Zato sproti preverjajo, ali so ustvarjene razmere za trajno doseganje dobička. To je razlog, da je bil razvit že večkrat omenjeni model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, ki ga predstavljamo v nadaljevanju.

URAVNOTEŽENO MERJENJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA

POJEM URAVNOTEŽENEGA MERJENJA USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja (the balanced score card, BSC)20 je sestavljeno iz denarno izraženih in, nedenarno izraženih kazalnikov. Denarno izraženi kazalniki (tradicionalni računovodski kazalniki) pokažejo, v kolikšnem obsegu je organizacija dosegla svoj gospodarski cilj (dobičkonosnost sredstev, dobičkonosnost kapitala, v novejšem času tudi gospodarski dobiček), nedenarni kazalniki pa v bistvu razloge, zakaj gospodarski cilj ni bil dosežen oziroma zakaj je bil dosežen v izkazanem obsegu. Model je oblikovan hkrati s strategijo, ki upošteva cilje vseh interesnih skupin. Organizacija mora oblikovati strategijo za vsak dejavnik, ki ji zagotavlja tekmovalno prednost in uspeh. V teoriji je znanih več mnenj o tem, kateri so ključni dejavniki uspešnosti poslovanja. Johnson in Kaplan navajata sedem dejavnikov, ki lahko zagotavljajo uspešnost poslovanja in katerih navzočnost je treba tudi meriti, kar pomeni oblikovati ustrezne kazalnike ali kazalce. Pravita, da naj organizacija, ki

  • poudarja kakovost, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali doseganje in izboljšanje te kakovosti;
  • želi proizvajati z majhnimi stroški, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali sposobnost proizvajati nekaj s čim manj ali nekaj s čim več
  • v proizvodnjo in dobavo uvaja načelo ravno ob pravem času ali posluje po tem načelu, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali pretočni čas, nastanitveni čas, čas od trenutka naročila do izpolnitve dobave, dneve vezave zalog in tako naprej
  • želi povečati prilagodljivost pri oblikovanju proizvodov in poslovnih procesov, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali število sestavnih delov proizvoda, razmerja med standardnimi in nestandardnimi deli in drugo
  • ima tekmovalno prednost zaradi neprekinjenega toka inovativnih in vsestransko uporabnih proizvodov, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali zadovoljstvo uporabnikov z novim proizvodom, ključne lastnosti novega proizvoda, celoten čas za izdelavo novega proizvoda in podobno
  • ima za ključni dejavnik uspeha zaposlene, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali njihovo odsotnost, uspešnost naborov, moralo, veščine in tako naprej
  • šteje kot dejavnik uspeha varnost pri delu, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali število zaporednih dni brez nesreč, število delovnih dni, izgubljenih zaradi nesreč, in podobno.

S tem, kateri so ključni dejavniki uspešnosti poslovanja, so se ukvarjali tudi drugi avtorji, vendar so gledali nanjo iz drugih zornih kotov. Kaplan, ki je soavtor predstavljenih dejavnikov, je tudi soavtor uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja in zato so ti vgrajeni vanj. Znane načine (Johnson in Kaplan, Howell in Soucy, Fisher, Garrison in še nekatere druge) pa lahko uvrstimo med tiste, ki

  • upoštevajo dejavnike, ki so za organizacijo ključni pri doseganju uspeha (zadovoljstvo strank, kakovost, odličnost proizvajanja in tako naprej), ter
  • pri opredeljevanju dejavnikov bolj upoštevajo področja poslovanja, ki jih je treba spremljati glede na postavljeno strategijo (zaloge, stroške materiala, raz¬položljivost opreme in tako naprej).

Pomanjkljivost vseh teh načinov je, da ključnih dejavnikov uspeha ne povezujejo z resničnim uspehom poslovanja glede na pričakovanja delničarjev oziroma lastnikov organizacije. To pomanjkljivost odpravlja uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja. Pri novejših predlogih spremljanja uspešnosti poslovanja je bilo v ospredju tudi vprašanje, ali je sploh potrebno spremljati gospodarsko uspešnost, češ da doseganje nedenarno izraženih ciljev zagotavlja tudi doseganje gospodarskih oziroma finančnih ciljev organizacije. Pomisleke sta odpravila sama avtorja uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, ki menita, da uspešnosti poslovanja ni mogoče meriti le na podlagi poslovnih kazalnikov, torej ne da bi pri tem uporabljali tudi kazalnike, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost poslovanja. Zato sta vsaj dva razloga:

  • Ni nujno, da bo izboljšanju na področju poslovnih dejavnosti nujno sledil tudi gospodarski ali finančni uspeh. To pomeni, da se lahko nedenarno izraženi kazalniki povečujejo, kazalniki gospodarske in finančne uspešnosti pa zmanjšu-jejo. Vzroki so lahko različni, od tega, da organizacija ni pravilno oblikovala vizije, do tega, da kazalniki niso bili ustrezno izbrani in kombinirani.
  • Kazalniki, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost, lahko pripomorejo, da organizacija popravi poslovno odločitev, če se je pokazalo, da je velikost kazalnika, ki kaže to dejavnost, postavila neustrezno ali da ga je neustrezno (nepravilno) opredelila.

Zaradi obeh razlogov je v obravnavanem modelu kot kazalnik, ki kaže rezultate vseh drugih nedenarno izraženih kazalnikov, opredeljen kazalnik, ki kaže uspešnost poslovanja z vidika lastnikov. Iz tega izhaja, da so izboljšave v procesih, ki jih merimo z neračunovodskimi kazalniki, dobre le, če pomenijo uspešnost poslovanja z vidika lastnikov. Zato uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja temelji na tem, da se tradicionalni računovodski kazalniki, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost, dopolnijo, in ne nadomestijo, kot je pogosto slišati.

RAZLOGI ZA UVEDBO URAVNOTEŽENEGA MERJENJA USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Organizacije so danes povsod po svetu v pomembnem procesu preoblikovanja. Iz industrijskega tekmovanja se preusmerjajo v informacijsko tekmovanje. Značilno za današnji čas je, da se zahtevajo, če se hoče doseči tekmovalni uspeh, nove zmogljivosti. Sposobnost organizacij, da izrabijo poleg materialnih tudi nematerialne zmogljivosti, postaja vse bolj pomembna. Nematerialne zmogljivosti omogočajo. organizacijam, da

  • razvijajo odnos do kupcev, ki jim bo omogočil obdržati obstoječe kupce ter uspešno in učinkovito zadovoljevati nove kupce tudi na novih tržnih območjih
  • uvajajo inovativne proizvode in storitve, Id jih želijo kupovati njihovi ciljni kupci
  • proizvajajo glede na zahteve kupcev visoko kakovostne proizvode in storitve ob majhnih stroških in kratkih dobavnih rokih
  • mobilizirajo sposobnosti zaposlencev in jih motivirajo, da nenehno povečujejo svoje zmogljivosti in usposobljenost ter se sproti odzivajo na izzive časa
  • razvijajo informacijsko tehnologijo, informacijsko podlago in informacijske ureditve.

Uspešnost organizacije je odvisna od tega, koliko se prilagodi novim razmeram. Organizacija, ki deluje v novem okolju, mora imeti na razpolago sodila, ki bodo pokazala, kje je glede na bistvene dejavnike pred drugimi in kje že ima možnosti za razvoj. Dolgoročna uspešnost je odvisna od povezanosti in uravnoteženosti potreb in zahtev posameznega udeleženca v združbi, ne da bi bil pri tem oškodovan kateri koli udeleženec v organizaciji. Vsak udeleženec v organizaciji daje in od nje dobiva ter vsakemu udeležencu v organizaciji daje in od vsakega dobiva. Logično pa je, da na poslovanje nimajo enakega vpliva in da imajo v združbi različne vloge. Udeležence v organizaciji lahko razporedimo na štiri glavne skupine:

  • delničarje
  • kupce
  • zaposlence in
  • poslovodnike različnih ravni

Za merjenje uspešnosti, predvsem z vidika učinkovitosti izrabe razpoložljivih proizvajalnih zmogljivosti, je razvit tudi sintetični kazalnik. Kazal naj bi interes vseh sodelujočih v organizaciji. Vendar to drži le deloma, saj v zadnjem času vedno bolj ugotavljamo, da niso le materialne naložbe tiste, ki prinašajo dobiček. Danes temeljita uspeh in prihodnja vrednost organizacije na naložbah v kupce, dobavitelje, zaposlence, procese, tehnologijo in inovacije. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja je model merjenja, ki izhaja iz strategije organizacije in je usmerjen predvsem v povzročitelje (dejavnike) prihodnje uspešnosti po-slovanja. Zato uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja ni le model merjenja uspešnosti, temveč orodje za odločevalno ureditev, kjer dobi resnično vrednost. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja se lahko razvije za

  • organizacijo kot celoto
  • posamezne dele organizacije
  • posamezne strateške pobude in tako naprej

PRVINE URAVNOTEŽENEGA MERJENJA USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Dosedanji kazalniki merjenja uspešnosti poslovanja izhajajo iz dejstva, daje dobiček organizacije cilj njenih lastnikov. Ker ga želijo doseči, je ta cilj tudi podlaga za ocenjevanje uspešnosti tistih, ki so jim lastniki zaupali odločanje. Najbrž ne bi bilo prav, če bi rekli, da največji možni dobiček ali vsaj ustrezni dobiček ni cilj komercialnih organizacij. Poznati ta cilj (velikost dobička) pa ne pomeni poznati tudi poti za njegovo doseganje. Organizacije morajo poiskati poti, ki jim bodo na končni stopnji omogočile ustvariti čim večji dobiček. Poti poiščejo tako, da oblikujejo svoje poslanstvo in svojo strategijo. Poslanstvo in strategija sta oblikovana opisno oziroma z nedenarnimi kazalniki. Zato tudi to, ali je organizacija izpolnila svoje poslanstvo, ugotavljamo z nedenarnimi kazalniki. Denarni kazalniki (tradicionalni računovodski kazalniki) pokažejo, kako je organizacija dosegla svoj gospodarski cilj, nedenarni pa razloge, zakaj gospodarskega cilja ni dosegla oziroma zakaj gaje dosegla v dejanskem obsegu. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja omogoča prevedbo poslanstva in strategije v merljive cilje in oblikovanje sodil za njihovo merjenje. Celoten model je zgrajen na

  • vidiku delničarjev
  • vidiku kupcev
  • vidiku notranjih poslovnih procesov ter
  • vidiku učenja in rasti

Zato morajo v organizaciji, potem ko so oblikovali poslanstvo in strategijo, odgovoriti na vprašanja:

  • Kakšni se moramo pokazati pred delničarji, da nas bodo šteli za finančno uspešne (finančni vidik)?
  • Kakšni se moramo pokazati pred kupci, da bodo šteli, da izpolnjujemo svoje poslanstvo (vidik kupcev)?
  • V katerih poslovnih procesih se moramo odlikovati, da bomo zadovoljili delničarje in kupce (notranji vidik notranjih poslovnih procesov)?
  • Kako bomo obdržali možnost za spremembe in rast, ki nam omogočajo, da borno dosegli svoje poslanstvo (vidik učenja in rasti)?

Odgovoriti na ta vprašanja pomeni postaviti cilje posameznega vidika, jih izmeriti, postaviti sodila za merjenje dosežkov in opredeliti spodbude za doseganje ciljev. Iz tega izhaja, da sta pri vsakem vidiku najprej postavljena cilj in kazalnik ali kazalec, ki kaže doseganje postavljenega cilja.

VSEBINA POSAMEZNIH VIDIKOV PRI URAVNOTEŽENEM MERJENJU USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Kot smo povedali že v začetku razdelka 12.5., model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja dopolnjuje tradicionalna sodila uspešnosti poslovanja, ki so obravnavala le gospodarski oziroma finančni vidik uspešnosti poslovanja. Model temelji na dejstvu, da bodo organizacije, ko bodo uresničevale svoje delne cilje, hkrati dosegale tudi gospodarski in finančni cilj. Zato posamezni vidiki v bistvu pomenijo delne cilje, ki naj bi omogočili dosegati tudi končni cilj, to je gospodarski in finančni cilj. Pri tem moramo poudariti, daje treba spremljati uresničevanje postavljenih ciljev organizacije hkrati na vseh štirih področjih, o katerih smo go-vorili v prejšnji točki. Močnejši v organizaciji iztrži več tako iz najmanjšega obsega kot tudi iz presežka nad najmanjšim obsegom.

VIDIK KUPCEV

Kupci omogočajo organizaciji dosegati dobiček. Še tako kakovostni proizvodi, ki jih proizvaja, so zanjo odpadni material, če jih kupci ne kupijo. Zato morajo organizacije jasno opredeliti ciljne kupce in ciljne poslovne odseke ter oblikovati skupino sodil za merjenje uspešnosti sodelovanja z njimi. Med temeljne kazalnike uspešnosti dela s kupci sodijo: tržni delež (kaže tržni delež poslovne enote na posameznem trgu in porabljeni denar ali prodano količino enot na število kupcev), zadržanje kupcev (kaže relativno ali absolutno stopnjo, po kateri poslovna enota ohranja oziroma vzdržuje obstoječa razmerja s kupci), zadovoljstvo kupcev (kaže stopnjo zadovoljstva kupcev glede na posebna sodila), dobičkovnost kupcev (kaže čisti dobiček kupca ali odseka kupcev) in pridobivanje kupcev (kaže absolutno ali relativno stopnjo, po kateri poslovna enota privablja ali pridobiva nove kupce oziroma posle). Organizacija mora tudi opredeliti, kaj je vrednost za ciljne kupce (več o tem, kako organizacija določi ciljne kupce, smo povedali v 9. poglavju) ter kako je treba postaviti cilje in sodila za doseganje ciljev, da bo mogoče obdržati ali celo razširiti sodelovanje z njimi. Pri tem so pomembne tri skupine značilnosti:

  • značilnosti proizvodov in storitev: namembnost, kakovost in cena
  • razmerje do kupcev: usposobljenost ljudi, priročen dostop, odzivnost
  • zunanja podoba in ugled

V vsakem primeru pa mora biti organizacija pozorna

  • z vidika kupcev na čas (izvedbe naročila), kakovost svojih proizvodov in storitev, ponudbo svojih proizvodov in storitev, popoprodajne storitve in ceno;
  • z vidika organizacije, ki prodaja, na stroške, povezane s posameznim kupcem

Upoštevanje vseh teh vidikov zagotavlja zadovoljstvo kupcev in prodajalcev, torej, da kupci kupujejo proizvode ali storitve ter da ima organizacija od njihovih nakupov korist (dobiček), in ne škodo (izgubo). Informacije, ki jih uporablja za vrednotenje razmerja do kupcev, pridobi iz notranje informacijske ureditve in okolja. Nasploh je za odsek kupcev značilno, da so precej pomembne informacije iz okolja ter da se pri tem uporabljajo računovodske in neračunovodske informacije.

VIDIK NOTRANJIH POSLOVNIH PROCESOV

Vidik notranjih poslovnih procesov zajema procese, ki so ključni za doseganje ciljev poslovanja s kupci in delničarjev. Zato organizacije najprej opredelijo cilje in kazalnike za gospodarski in finančni vidik poslovanja ter vidik poslovanja s kupci, nato pa še cilje in kazalnike uspešnosti z vidika notranjih poslovnih procesov. Tako lahko kapalnike notranjih poslovnih procesov usmerijo na tiste procese, pri katerih bodo doseženi cilji poslovanja s kupci in delničarjev. Seveda je lahko proces tudi obraten, da torej notranji poslovni procesi določajo cilje delničarjev in kupcev.

Pri vidiku notranjih poslovnih procesov mora organizacija prepoznati ključne proizvajalne postopke, ki jih mora izvajati odlično, če želi uresničiti cilje, povezane z delničarji in ciljnimi kupci. Ugotoviti mora stroške kakovosti, čas in značilnosti dosežkov, pri katerih bo lahko ciljnim kupcem ponudila najboljše proizvode in storitve. Posebej velja omeniti, da so poprodajne servisne storitve med pomembnimi dejavniki uspešnosti vidika notranjih poslovnih procesov. Podlaga za vrednotenje tega vidika je ponavadi veriga vrednosti, ki vsebuje tri glavne poslovne procese:

  • proces inovacij
  • izvajalni proces in
  • proces poprodajnih storitev

Proces inovacij je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu se izvajajo tržne raziskave, na podlagi katerih se opredelijo velikost trga, lastnosti in prednosti kupcev ter izhodišča za določitev cen ciljnih proizvodov. Poleg obstoječih in možnih kupcev so lahko v proučitev zajete tudi nove priložnosti. Organizacija si pri tem zastavlja dve ključni vprašanji:

  • Katere lastnosti novih proizvodov bodo prepričale kupce o njihovi koristnosti?
  • Kako z inovacijami prehiteti tekmece pri ponujanju teh koristi na trgu?

Drugi del procesa inovacij je pridobivanje informacij o trgu in kupcih, ki so podlaga za procese oblikovanja proizvodov in storitev. V bistvu gre za metodo ciljnih stroškov. Kazalniki, ki so lahko podlaga za merjenje uspešnosti procesa inovacij, so

  • odstotek prodaje novih proizvodov v celotni prodaji
  • odstotek prodaje lastnih zaščitenih proizvodov
  • število predstavitev novih proizvodov na trgu v primerjavi s tekmeci in v primerjavi z načrti
  • čas, potreben za razvoj novih proizvodov, in tako naprej

Med pomembnimi kazalniki za ocenitev drugega dela procesa inovacij je tudi čas za dosego točke pokritja stroškov, ki kaže čas od začetka razvijanja novega proizvoda do točke, na kateri prinese organizaciji toliko dobička, da pokrije naložbo v razvoj. Izvajalni proces se začne s sprejemom naročila kupca in konča z dostavo proizvoda ali storitve kupcu ter obsega proizvajanje proizvodov ali storitev in njihovo dostavo kupcem. Proizvajalne organizacije zagotavljajo kratke in zanesljive nabavne roke ponavadi na dva načina. Pri prvem načinu se naročila izpolnjujejo hitro, učinkovito, zanesljivo in brez napak. Stroški pri tem so majhni, dobava pa pravočasna. Pri drugem načinu sta proizvodnja in zaloga vseh proizvodov veliki, tako da se naročila izpolnjujejo s pošiljkami iz obstoječe zaloge. Pri tem so proizvodnja in stroški zalog veliki, obstaja nevarnost zastaranja zalog, na naročila pro-izvodov, ki jih ni v zalogi, pa se ni mogoče hitro odzivati. Ker želi večina organizacij zagotavljati kratke in zanesljive nabavne roke na prvi način, je ključni cilj notranjih procesov skrajševanje cikla in pretoka notranjih procesov. Skrajšamo ju lahko na različne načine. Začetek cikla se lahko ujema s časom

  • prejema naročila (pri organizaciji),
  • načrtovanja proizvajanja za naročilo,
  • naročila surovin za proizvajanje za naročilo ali proizvajanje serije,
  • prejema surovin ali
  • začetka proizvajanja za naročilo ali proizvajanja serije.

Konec cikla pa se lahko ujema s časom

  • dokončanja proizvajanja za naročilo ali proizvajanja serije,
  • priprave zaloge naročila ali serije za odpravo,
  • odprave naročila ali serije ali
  • prejema naročila ali serije (pri kupcu).

Izbira začetne in končne točke je določena z obsegom izvajalnega procesa, katerega trajanje želimo skrajšati. V najširši opredelitvi, ki se ujema s ciklom izpolnjevanja naročil, se cikel začne, ko organizacija prejme naročilo, konča pa, ko kupec prejme izpolnjeno naročilo. Kazalnik, ki se uporablja v organizacijah, v katerih poskušajo preiti na proizvajanje in prodajanje ob pravem času (JIT), je kazalnik učinkovitosti proizvajalnega cikla, ki je razmerje med časom obdelovanja in časom pretoka. Čas pretoka je enak seštevku časa obdelovanja, časa pregledovanja, časa premikanja in časa čakanja/skladiščenja. Pri idealnem procesu proizvajanja bi bil kazalnik učinkovitosti 1, kar pomeni, da bi bil čas pretoka enak času obdelovanja. Vendar že dejstvo, da se približuje 1, pomeni, da se krajša tisti čas, ki organizaciji ne prinaša koristi (zapravljeni čas). Za oceno ustreznosti notranjih procesov je poleg njihovega trajanja pomembna tudi njihova kakovost. Danes ima večina organizacij programe kakovosti in kazalniki za merjenje kakovosti so njihov osrednji del. Med temi kazalniki so

  • stopnja okvar,
  • stopnja odpadkov,
  • stopnja vnovične obdelave,
  • stopnja zavrnitve in tako naprej.

Kazalnik za merjenje kakovosti, ki je podoben kazalniku učinkovitosti proizvajalnega procesa, je odstotek proizvodov, ki se začnejo prodajati, čim so proizvedeni. Usmerjenost na trajanje in kakovost procesov pa lahko organizacijo privede do velikih stroškov, torej do slabih poslovnih izidov. Zato je treba hkrati s kakovostjo in trajanjem procesa spremljati tudi z njim povezane stroške. V ta namen je priporočeno kalkuliranje stroškov na podlagi sestavin dejavnosti (predstavljeno v 3. poglavju). Poprodajne storitve so zadnja stopnja verige vrednosti. Obsegajo izdajanje jamstev, popravljanje napak, obravnavanje zavračil in obdelovanje plačil, denimo poslovanje s kreditnimi karticami. Organizacije, ki nameravajo zadovoljiti pričakovanja ciljnih kupcev z izjemnimi poprodajnimi storitvami, lahko izmerijo svojo uspešnost na tem področju z uporabo enakih kazalnikov kot pri izvajalnih procesih, to je s kazalniki trajanja, kakovosti in stroškov. Tako kaže kazalnik trajanja hitrost odzivanja na napake, kazalnik stroškov stroške za poprodajne storitve, s številom popravil v prvem poskusu lahko izmerimo, kolikšen delež popravil je bil opravljen po prvem telefonskem klicu, in ne po več opravljenih klicih s prošnjo za rešitev problema, in tako naprej.

Med poprodajne storitve sodi tudi izdajanje računov. Sprotno izdajanje računov omogoča hitrejša plačila; organizacije, ki želijo skrajšati čas od konca projekta do zadnjega plačila, morajo poskrbeti, da se računi izdajajo takoj in da pri tem ni napak. Med poprodajnimi storitvami se v zadnjem času čedalje bolj uveljavlja tudi odstranjevanje odpadkov, nastalih v proizvajalnem procesu, in odstranjevanje dotrajanih proizvodov. Tako nekatere organizacije zagotavljajo tudi uničevanje oziroma odstranjevanje svojih proizvodov, ko niso več uporabni. Odstranjevanje izrabljenih sredstev po prenehanju uporabe je tudi sestavni del odločanja na podlagi ciljnih stroškov, o čemer smo govorili v 3. poglavju. Kazalniki, povezani z odstranjevanjem odpadkov, so lahko pomembnejši z vidika vpliva odpadkov na okolje kot pa na stroške. Ker pa se okolju posveča vedno večja pozornost, dobivajo kazalniki, ki kažejo skrb organizacije za okolje, vedno večji pomen.

VIDIK UČENJA IN RASTI

Zaposlenci so med najpomembnejšimi dejavniki uspešnosti organizacije. Ali bo organizacija dosegla finančne cilje, cilje, povezane s kupci, in cilje, povezane z notranjim poslovanjem, je v veliki meri odvisno od tega, kakšne možnosti ima na področju učenja in rasti. Možnosti za učenje in rast so odvisne od zaposlencev, ureditve in organizacijskih usmeritev. Zato pomeni strategija velikih dosežkov tudi naložbe v zaposlence, ureditve in postopke, ki povečujejo zmožnosti organizacij. Izkušnje kažejo, da sta učenje in rast odvisna od

  • sposobnosti (učinkovitosti) zaposlencev,
  • zmogljivosti informacijskih ureditev ter
  • motivacije, avtonomnosti in usklajevanja (delovnega ozračja).

Organizacije, ki želijo uspeti, se morajo nenehno izpopolnjevati. Če želijo prerasti uspešnost obstoječih procesov in poslovanja s kupci, ne smejo vztrajati pri obstoječih standardnih postopkih. Zamisli o izboljšanju obstoječih procesov in poslovanja s kupci se morajo porajati pri zaposlencih. Standardi o uspešnem izvajanju notranjih procesov in ustreznem odzivanju na zahteve strank v preteklosti so izhodišče za nenehne izboljšave. Ne morejo pa biti kazalniki sedanje in prihodnje. uspešnosti poslovanja. Premik zahteva dodatno usposabljanje zaposlencev, da začnejo na svoj način razmišljati, kako dosegati cilje organizacije. Proučitve so pokazale, da je učinkovitost zaposlencev odvisna od treh ključnih dejavnikov, in sicer od

  • zadovoljstva zaposlencev,
  • ohranjanja zaposlencev v organizaciji in
  • storilnosti zaposlencev.

Merjenje zadovoljstva zaposlencev temelji na dejstvu, da sta zavzetost zaposlencev za dosego ciljev organizacije in splošno zadovoljstvo z delom zanjo izredno pomembna. Zadovoljstvo je odvisno od več dejavnikov, med katerimi se najpogosteje omenjajo

  • sodelovanje pri odločanju,
  • priznanje za dobro opravljeno delo,
  • dostop do informacij,
  • dejavno spodbujanje ustvarjalnosti in dajanje pobud,
  • podpora skupnih služb in
  • splošno zadovoljstvo z organizacijo.

Zaposlenci ocenijo posamezne prvine, s katerimi se meri njihovo zadovoljstvo, od 1 do 3 ali od 1 do 5. Kazalnik kaže zadovoljstvo zaposlencev v organizaciji.

Znano je, da velike spremembe v zvezi z zaposlenci slabo vplivajo na storilnost dela, zlasti če odhajajo tisti zaposlenci, ki so za organizacijo ključnega pomena. V organizaciji v zaposlence dolgoročno vlagajo, zato so vsi nezaželeni odhodi zanjo izguba človeških zmogljivosti. Zvesti zaposlenci, ki ostajajo dolgoročno, ohranjajo vrednote organizacije, poznajo procese in so občutljivi, kar zadeva kupce. Ohranjanje zaposlencev se ponavadi meri z odstotkom zamenjav na ključnih delovnih mestih. Storilnost zaposlencev kaže, ali drugi dejavniki, povezani z zaposlenci (zadovoljstvo, stalnost) pozitivno vplivajo nanjo. Za merjenje storilnosti zaposlencev je več kazalnikov; najpreprostejši je zagotovo prihodek na zaposlenega ali dohodek na zaposlenega. Ker pa imata oba kazalnika tudi precej negativnih lastnosti, mora vsaka organizacija zgraditi lastno ureditev za merjenje storilnosti. Za njeno povečanje pa so pomembna tudi gibala učenja in rasti, ki so odvisna od razmer v organizaciji. Mednje sodijo: dodatno usposabljanje zaposlencev, tehnološka infrastruktura, delovno okolje in tako naprej. Med bistvenimi pogoji za uspešno delovanje zaposlencev je tudi ustrezna informacijska podlaga, ki zagotavlja, da zaposlenci dobivajo informacije o kupcih, notranjih procesih in gospodarskih posledicah odločitev. Zaposlenci, ki imajo, denimo, neposreden stik s kupci, morajo vedeti, v kateri odsek spada posamezen kupec, saj le tako lahko ocenijo, ali se splača, da si dodatno prizadevajo pri delu z njim in koliko si morajo prizadevati za zadovoljevanje trenutnih potreb kupca ter za spoznavanje in izpolnjevanje njegovih porajajočih se potreb. Tretji nosilec doseganja ciljev učenja in rasti je delovno ozračje, ki mora biti primerno za spodbujanje in avtonomnost zaposlencev. Učinke spodbujanja in avtonomnosti zaposlencev merimo z različnimi kazalniki. Najpogosteje se kot kazalnik uporablja število novih zamisli na zaposlenca, ki kaže stalno sodelovanje zaposlencev pri izboljševanju uspešnosti poslovanja. Njegov pomen lahko izboljšamo, če ugotavljamo še komplementarni kazalnik, to je število uresničenih zamisli na zaposlenca. Med pomembnimi kazalniki spodbujanja in avtonomnosti se pogosto pojavljajo tudi kazalniki izboljšav, ki kažejo, denimo, zmanjšanje napak, zmanjšanje zamud in podobno, ter kazalniki individualnega in organizacijskega usklajevanja. V tem primeru želi organizacija spoznati, koliko so cilji, nagrade in prepoznavnost posameznikov usklajeni z njenimi cilji ter kako mora meriti delo skupin, da bo ugotovila, ali je ustrezno in ali povečuje njeno uspešnost ter v kolikšni meri. Predstavljeni kazalniki in načini spodbujanja zaposlencev kažejo, da je zmožnost za doseganje gospodarskih in finančnih ciljev ter ciljev poslovanja s strankami in notranjih poslovnih procesov odvisna predvsem od učenja in rasti. Nosilci učenja in rasti izvirajo iz zaposlencev, ureditev in usklajevanja organizacije. Strategije za izboljševanje poslovanja zahtevajo vlaganja v ljudi, ureditve in procese, ki izboljšujejo poslovanje. Zato morajo kazalniki kazati rezultate vlaganj v zaposlence, ureditve in usklajevanje organizacije.

FINANČNI VIDIK

Finančni vidik je vidik lastnikov organizacije. Kaže, ali je organizacija pravilno izbrala svojo strategijo pa tudi poti za doseganje svojih ciljev. Prav tako kaže, ali je pravilno opredelila obseg nefinančnih dejavnikov, ki omogočajo dobiček za lastnike. Finančni cilji usmerjajo cilje in kazalnike vseh drugih vidikov ureditve. Vsak izbrani kazalnik bi moral biti člen verige vzročno-posledičnih razmerij, ki vodi do izboljšanja gospodarske in finančne uspešnosti poslovanja. Ureditev kazalnikov bi se morala začeti z opisi strategij ter dolgoročnih gospodarskih in finančnih ciljev, te cilje pa bi bilo nato treba povezovati z zaporedjem ukrepov na področju gospodarskih in finančnih procesov, poslovanja s kupci, notranjih procesov zaposlencev in ureditev, ki so potrebni za dosego dolgoročne gospodarske uspešnosti. V večini organizacij lahko finančne in gospodarske usmeritve povečevanja prihodkov, zmanjševanja stroškov, povečevanja storilnosti, povečevanja izrabe sredstev ter zmanjševanja tveganja zagotavljajo povezave vse štirih vidikov uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja. Gospodarski in finančni cilji ne morejo biti enaki za vsako organizacijo (enoto), saj lahko vsaka organizacija (enota) sledi svoji strategiji. Poleg tega pa se gospo-darski in finančni cilji razlikujejo tudi zato, ker je lahko vsaka organizacija (enota) na drugačni stopnji svojega življenjskega cikla. Tako je treba takrat, kadar je organizacija (enota) na stopnji rasti, oblikovati kazalnike tako, da bodo pokazali, ali je organizacija (enota) res na stopnji rasti ali ne. Splošni gospodarski in finančni cilji so stopnja rasti prihodkov, stopnja rasti na ciljnih trgih, stopnja rasti pri skupinah strank in podobni. Kazalnik dobičkonosnost sredstev v tem primeru ni odločujoč. Na stopnji zrelosti so pomembni gospodarski oziroma finančni cilji dobičkonosnost naložb, dobičkonosnost poslovnih sredstev, gospodarski dobiček, dobiček iz poslovanja in podobni. Na stopnji upadanja pa je pomemben kazalnik denarni tok, saj mora organizacija dosegati rezultate s prejšnjih stopenj. Kazalnika gospodarska in finančna uspešnosti sta denarni tok iz poslovanja in zmanjšanje potreb po obratnih sredstvih. Med pomembnimi dejavniki pri doseganju finančne in gospodarske uspešnosti je tudi tveganje, kije navzoče v vsaki organizaciji. Zato bi morala vsaka organizacija uravnotežiti pričakovane donose z obvladovanjem in nadzorovanjem tveganja. V ta namen mora postaviti dodatni cilj, ki mora dopolnjevati vsako strategijo pričakovanega dobička.

Ne glede na to, ali gre za poslovno strategijo rasti, zrelosti ali upadanja, so pomembne tele gospodarske usmeritve:

  • rast in splet prihodkov, ki jih lahko organizacija doseže z razširitvijo ponudbe proizvodov in storitev, obračanje k novim kupcem in trgom, spreminjanje programa proizvodov in storitev v ponudbo z večjo dodano vrednostjo ter določanje novih cen proizvodov in storitev; kazalnik, ki je sprejemljiv za oceno dosežkov, je stopnja rasti prodaje in tržnega deleža za ciljne odseke, trge in stranke;
  • zmanjševanje stroškov in povečevanje storilnosti, kar lahko organizacija doseže s povečevanjem prihodkov zaradi izboljšane sestave proizvodnje in prodaje, zmanjševanjem stroškov na enoto dela ali na proizvod, izboljšanjem izbora poti do strank, zmanjševanjem odhodkov iz poslovanja in podobnim;
  • izboljševanje izrabe sredstev in naložb, kar lahko organizacija doseže s hitrejšim obračanjem sredstev, izboljševanjem izrabe razpoložljivih zmogljivosti, odprodajo nedobičkonosnih sredstev in tako naprej.

Pregled možnih kazalnikov pokaže, da so to tradicionalni računovodski kazalniki, ki na končni stopnji kažejo dobičkonosnost, dobičkovnost ali povečanje prihodkov, ne glede na to, ali merimo gospodarsko uspešnost z dobičkonosnostjo sred-stev, dobičkonosnostjo kapitala ali z gospodarskim dobičkom. Uporaben pa je tudi Du Pontov ali Turkov sestav povezanih kazalnikov.

VERIGA RAZLOGOV IN POSLEDIC POSAMEZNIH VIDIKOV PRI URAVNOTEŽENEM MERJENJU USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Strategija organizacije je skupek hipotez o razlogih in posledicah. Ureditev merjenja, ki jo uporabljamo v ta namen, mora pokazati razmerja med posameznimi vidiki (vidik kupcev, vidik notranjih poslovnih procesov, vidik učenja in rasti ter finančni vidik), da bodo ti lahko obvladovani in ovrednoteni. Veriga razlogov in posledic mora kazati vse vidike v uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja. Tako, denimo, na kazalnik dobičkonosnost kapitala, ki ga uporabljamo pri merjenju gospodarske uspešnosti, bistveno vpliva vidik kupcev, na vidik kupcev bistveno vpliva vidik notranjih poslovnih procesov, na vidik notranjih poslovnih procesov pa vidik učenja in rasti.

Ustrezno zgrajeni model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja strategijo organizacije ali njenih delov pa tudi posledice posameznih hipotez (glede razmerja med razlogi in posledicami) oziroma razmerje med velikostjo izhodnih izidov (rezultat) in velikostjo dejavnikov (povzročiteljev teh posledic), ki je vplivala (je vplivalo) na izid. Vsako sodilo, vključeno v model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, mora biti del v verigi razlogov in posledic, ki pokaže pomen strategije posamezne enote za organizacijo.

KORAKI PRI OBLIKOVANJU URAVNOTEŽENEGA MERJENJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA

Študije, kakšne so možnosti za uvedbo celovitega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti v prakso, so pokazale, daje ta model podoben modelu odločanja na podlagi ciljev (management by objectives) in ga je v praksi razmeroma težko v celoti uveljaviti. Njegovi zagovorniki pa kljub temu trdijo, daje njegova uvedba v prakso izjemno koristna, čeprav morda sodila niso najboljša. Menijo namreč, da ima veliko vrednost že sama ureditev merjenja. Uvedba modela zahteva jasno sliko o organizaciji, razvijanje posameznih sodil pa osredotočenost na strateške točke v organizaciji. Oboje (organizacija mora proučevati svoje prednosti in slabosti) ima zanjo veliko korist, četudi razvita sodila pozneje niso v celoti uporabljena. Velika vrednost modela naj bi bila to, da zahteva poleg denarno izraženih sodil uspešnosti tudi neračunovodsko (nedenarno izražena) sodila, kar zagotavlja večjo kakovost pri ocenjevanju uresničevanja poslanstva organizacije. Če pa se organizacija odloči model uvesti v prakso, ga lahko uvede na štirih korakih:

  • opredeli vizijo oziroma poslanstvo
  • opredeli strategijo, torej poti za doseganje vizije in poslanstva; razčleni jo na posamezne sestavine in zanje oblikuje strateške cilje
  • strateške cilje poveže v cilje znotraj vseh štirih vidikov ter izbere in oblikuje prave kazalnike za opredelitev posameznega vidika; izhodišče so vedno gospodarski in finančni kazalniki oziroma kazalniki, ki kažejo interes delničarjev, druge pa izbere tako, daje gospodarski oziroma finančni cilj dosegljiv
  • opredeli sprejemljivo velikost posameznih kazalnikov.

Glede na to, da je opredelitev posameznih dejavnikov za vsako organizacijo drugačna, je skoraj nemogoče predpisati splošen recept, kako naj organizacije opredelijo posamezne kazalnike pri uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja. Predstavljamo primer uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja v zavarovalništvu.

URAVNOTEŽENO MERJENJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA KOT ORODJE ZA URESNIČEVANJE STRATEŠKIH CILJEV V ZAVAROVALNIŠTVU

URAVNOTEŽENO MERJENJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA V ZAVAROVALNICI

Povezava sodil in kazalnikov preteklega poslovanja s kazalniki prihodnjih poslovnih izidov je morda najpomembnejša v zavarovalništvu. Zavarovalništvo je informacijsko in kapitalsko intenzivna dejavnost, za katero je značilno, da se lahko posledice rutinskih vsakodnevnih odločitev pokažejo šele čez mnoga leta. Učinkovitost osrednjega dogodka pri sklepanju zavarovanja (ovrednotenje tveganja in postavitev cene za kritje prevzetega tveganja) ni znana, dokler se ne pojavi škoda oziroma dokler se škodni zahtevek ne reši in škoda ne plača. Časovna razdalja med sklenitvijo zavarovanja in posledičnimi škodami je še zlasti izrazita pri splošnem zavarovanju, in sicer pri zavarovanjih s tako imenovanim dolgim repom. Proces pojavljanja škod na podlagi zavarovalnih pogodb traja lahko več let, v primeru zavarovanja odgovornosti celo več desetletij. Proučitev uspešnosti poslovanja splošne zavarovalnice je zato še posebej težavna. Tradicionalni kazalniki, ki so v zavarovalništvu najpogostejši, so kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju. Ti kazalniki, izračunani iz poslovnih poročil, kažejo odločitve in dejavnosti, izvedene v preteklosti. Zato ne morejo zadovoljiti poslovodskih potreb po informacijah in ne omogočajo zgodnjega odkrivanja prihodnjega (ne)uspeha zavarovalnice. Vprašanje ravnotežja med kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju, in kazalniki prihodnjih poslovnih izidov zadeva vsako organizacijo, velika časovna razlika med današnjimi dejavnostmi in prihodnjimi poslovnimi izidi pa je izrazito poudarjena v splošnem zavarovalništvu. Zato je izredno pomembno, da vemo, kaj morajo zaposlenci delati vsak dan, da bo zavarovalnica dosegla dobre poslovne izide tudi v prihodnosti. Orodje obvladovanja zavarovalnice, ki omogoča povezavo kratkoročnih dejavnosti z dolgoročnimi cilji, je uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja. Ravnateljstvo zavarovalnice mora najprej določiti strategijo in organizacijsko vizijo zavarovalnice Poleg opredelitve ciljnih tržnih odsekov je pomembno zlasti izbiranje, izobraževanje in spodbujanje zastopnikov, ki bodo delovali na izbranih tržnih odsekih. Zaradi dolgoročnih posledic je zelo pomembno obvladovanje procesa sklepanja pogodb in v tem okviru povezovanje informacij o škodnih zahtevkih, ki omogoča boljšo izbiro na trgu. Uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja je orodje obvladovanja, ki prepoznavno osvetli strategijo zavarovalnice in obenem zagotavlja hitre povratne informacije o tem, ali se zavarovalnica giblje v smeri doseganja strateških ciljev. Na prvi stopnji je treba opredeliti strateške cilje zavarovalnice, razdeljene v štiri glavne skupine: finančne in gospodarske strateške cilje, strateške cilje, povezane z zavarovalci, strateške cilje notranjih poslovnih procesov in strateške cilje, povezane z učenjem in rastjo zavarovalnice. V okviru uravnoteženega izkaza poslovnega izida prevedemo strateške cilje v sestav strateških sodil, tako da povežemo klasične temeljne kazalnike, s katerimi merimo preteklo poslovanje, s kazalniki prihodnjih poslovnih izidov. Klasični temeljni kazalniki poslovanja za zavarovalnice so:

  • kazalnik škodnega rezultata (Claim Ratio – Loss Ratio) kot razmerje med škodami in zasluženo premijo;
  • stroškovni kazalnik (Expense Ratio) kot razmerje med stroški (z opravnino vred) in (običajno) zaračunano čisto premijo;
  • stopnja opravnine ali stopnja stroškovnosti pridobivanja zavarovanj (Commission Rate) kot razmerje med deležem stroškov sklepanja zavarovanj in zaračunano čisto premijo;
  • povezani kazalnik (Combined Ratio) kot vsota škodnega izida in stroškovnega kazalnika; uporablja se kot pripomoček pri proučevanju poslovanja zavarovalnice; meri izvedbeno učinkovitost zavarovalnice ob upoštevanju vseh učinkov sklepanja zavarovalnih pogodb;
  • delež pozavarovanja (Proportion Reinsured) kot razmerje med čisto in kosmato zavarovalno premijo;
  • koeficient dobičkonosnosti naložb (Investment Performance) ima zlasti v splošnem zavarovalništvu zelo velik vpliv na uspešnost poslovanja zavarovalnice;
  • koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala (Return on Equity, ROE);
  • koeficient dolgoročne plačilne sposobnosti (Solvency Ratio) je osnovno sodilo finančne moči zavarovalnice; izračunamo ga kot razmerje med prostim kapitalom in rezervami ter čisto premijo, povezan je z zakonsko določeno mejo plačilne sposobnosti;
  • koeficient sredstev in dolgov (Assets to Liabilities) je pogosto boljše sodilo dolgoročne plačilne sposobnosti kot koeficient dolgoročne plačilne sposobnosti in je primeren tudi za ocenjevanje sprememb vrednosti sredstev; izračunamo ga kot razmerje med vrednostjo sredstev in vrednostjo dolgov;
  • dobičkovnost prihodkov (Profit Margin) se lahko meri na več načinov; najpogosteje jo izračunamo kot razmerje med letnim dobičkom in prihodki od čiste premije;
  • vzorec sklepanja pogodb oziroma prevzemanja v zavarovanje (Underwriting Pattern) izračunamo ga kot razmerje med zasluženo čisto premijo (premijo, zmanjšano za prenosno premijo) in zaračunano premijo;
  • zorec likvidiranja škod (Claim Settlement Pattern) izračunamo kot razmerje med plačanimi škodami in celotnimi tehničnimi rezervacijami; posebej lahko izračunamo še razmerje med prijavljenimi in nastalimi škodami ali med nastalimi še ne prijavljenimi škodami in celotnimi tehničnimi rezervacijami;
  • kazalnik škod (Analysis of Claims) najpogosteje se merijo pogostost škod, povprečni stroški na škodo, razmerje med škodnimi rezervacijami in izplačanimi škodami ter razmerje med škodnimi rezervacijami in zasluženo premijo.

Ti kazalniki so splošno razširjeni v zavarovalnicah, ki izvajajo premoženjska in odgovomostna zavarovanja. Čeprav merimo z njimi finančno trdnost zavarovalnice, so to kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju, in niso ustrezna slika dejavnikov, ki dolgoročno vodijo k dobrim poslovnim izidom. Ravnateljstvo zavarovalnice mora zato določiti kratkoročne ukrepe, nujne za dosego zastavljenih dolgoročnih ciljev Vsak temeljni strateški kazalnik je treba povezati s komplementarnim kazalnikom prihodnje uspešnosti poslovanja. Ta pokaže, v kateri smeri se bo poslovni proces spreminjal. Pomembnost povezave temeljnih kazalnikov z kazalniki prihodnjega poslovanja prikazuje tale primer:

Pri procesu sklepanja pogodb so najpomembnejši strateški temeljni kazalniki: kazalnik škodnega izida, kazalnik pogostosti škod in kazalnik velikosti škod. Če želimo izboljšati kazalnike škodnega izida, pogostosti škod in velikosti škod, moramo izboljšati kakovost procesa sklepanja pogodb, s katerimi prevzemamo zavarovalno tveganje. Ravnateljstvo mora postaviti standarde procesa sklepanja pogodb. Vsebovali naj bi ukrepe za izboljšanje tega procesa, ki bi omogočali zastopnikom bolje opravljati delo. Prav tako je treba opredeliti revidiranje, ki zagotavlja obdobno navzkrižno pregledovanje sklenjenih pogodb vsakega zastopnika. V okviru revidiranja sklenjenih pogodb je dana ocena, v kolikšni meri so zavarovalne police, ki jih je izdal posamezen zastopnik, sklenjene v skladu s standardi. Pri revidiranju se bo oblikovalo sodilo kakovosti, ki bo kazalo odstotek novih polic, sklenjenih v skladu s standardi. Nadziranje in revidiranje sklepanja zavarovanj bosta tako najpomembneje nakazovala prihodnje poslovne izide, ki jih bodo šele čez nekaj časa pokazali temeljni kazalniki škodnega izida, kazalniki pogostosti škod in kazalniki velikosti škod. Podoben program revidiranja je treba vpeljati tudi na področju obravnavanja in likvidacije škod ter na področju razvijanja novih storitev in na področju vodenja zastopniške mreže. Z uravnoteženim merjenjem uspešnosti poslovanja povežemo razloge z dolgoročnimi posledicami: od procesa učenja in rasti zavarovalnice prek ciljev notranjih poslovnih procesov do zadovoljitve strank (zavarovalcev) ter doseganja načrtovanih gospodarskih in finančnih izidov. Vsak temeljni kazalnik, ki meri uresničevanje strateških ciljev, povezanih s strankami (zavarovalci), z notranjimi poslovnimi procesi ter s procesom učenja in rasti, ima opredeljen tudi kazalnik dolgoročne uspešnosti. Preoblikovanje poslovnih procesov v zavarovalnici, kot ga zahteva uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja, zahteva svoj čas, saj pomeni spreminjanje strategije organizacije v ureditev merjenja in preverjanja izidov. Nabor temeljnih strateških kazalnikov, povezanih s kazalniki prihodnjega poslovanja, omogoča učenje in rast zavarovalnice na najvišji ravni obvladovanja zavarovalnice. Ko ravnateljstvo z izdelovanjem hipotez po načelu razlogov in posledic oblikuje strategijo zavarovalnice, se seznanja z izvedbo in učinkovitostjo izbranih strateških ciljev, kar mu omogoča, da strategijo ustrezno prilagodi.

IZBOR KAZALNIKOV ZA URAVNOTEŽENO MERJENJE USPEŠNOSTI POSLOVANJA

V zvezi s sestavljanjem uravnoteženega izkaza poslovnega izida je pomembno vprašanje, koliko sodil moramo izbrati za merjenje doseganja strateških ciljev, da bo ureditev še pregledna in da bo omogočala proučevanje uspešnosti poslovanja. Pri tem se moramo zavedati, da je model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja pripomoček za strateško obvladovanje poslovanja v zavarovalnici, ki ne more nadomestiti vsakodnevnega spremljanja in merjenja uspešnosti izvajalnih poslovnih dogodkov. Vsaka organizacija, tudi zavarovalnica, potrebuje veliko sodil, s katerimi preverja svoje poslovanje in ga obvladuje. To so tako imenovani spoznavalni sodila in kazalniki, ki kažejo odmike od načrtovanega kratkoročnega poslovanja in pogosto zahtevajo takojšnje popravljalne ukrepe. Organizaciji omogočajo, da normalno posluje. Njih spremljanje je za normalno poslovanje nujno, ne omogoča pa doseganja dolgoročnih ciljev. Za uresničitev zastavljene strategije je zato treba določiti strateška sodila. Njihovo število je različno od organizacije do organizacije, običajno pa se giblje med 20 in 25. Zaradi prevelikega števila sodil je uravnoteženo prikazovanje uspešnosti poslovanja nepregledno. Morda je bolj kot število sodil pomembno to, da določimo prave strateške cilje in da spoznavalne cilje ne opredeljujemo kot strateške. V Zavarovalnici Triglav, Obračunska enota Murska Sobota, so kazalnike opredelili takole:

  • Z vidika gospodarske in finančne uspešnosti so opredelili kazalce in kazalnike, ki ji pomagaje uresničevati dolgoročne in kratkoročne finančne oziroma gospodarske cilje. Ti kazalci in kazalniki so razmerje med indeksom rasti škode in indeksom rasti premije, znesek izterjanih regresov, delež stroškov v obračunani kosmati premiji in delež donosa v življenjskem in neživljenjskem zavarovanju. Podatkovne baze, potrebne za izračun finančnih kazalnikov, so urejene in pregledne, saj je zavarovalnica že pred razvitjem modela uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja spremljala uresničevanje finančnih ciljev prek omenjenih in drugih klasičnih finančnih in gospodarskih kazalnikov. Normna velikost je bila torej določena na podlagi preteklih izkušenj.
  • Z vidika strank so opredelili kazalce in kazalnike za merjenje zadovoljstva strank. Kazalniki kažejo, koliko imajo stalnih strank in koliko pridobijo novih. V ta namen so pripravili različne programe za zagotavljanje zvestobe strank in za pridobivanje novih strank. Zastavili so si tudi takšne cilje, kazalce in kazalnike, ki omogočajo večjo uspešnost in učinkovitost v očeh strank. Na primer število novih strank, obnovljena zavarovanja, čisti prirast zavarovancev, prirast kapitalskih zavarovanj, število storniranih polk in drugo. Poseben poudarek je dan zamisli življenjske vrednosti stranke, ki omogoča predvidevanje prihodnjih potreb strank.
  • Z vidika notranjih poslovnih procesov so opredelili kazalce in kazalnike, ki kažejo uresničevanje ciljev glede kakovosti sklenjenih zavarovanj in čas izvedbe storitev, na primer napake pri sklenjenih ponudbah, število nerešenih škod, povprečni čas reševanja škod in drugo. Pri izvajanju modela uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja so ugotovili potrebo po učinkovitem reševanju škod in sklepanju zavarovanj ter s poslovnim modelom tvornega reševanja problemov zmanjšali povprečni čas.
  • Z vidika učenja in rasti so opredelili kazalce in kazalnike, ki kažejo osebno izpopolnjevanje (rast posameznika), skupno vizijo (enako predstavo o prihodnosti), učenje v skupinah (razmišljanje skupaj) in celostno razmišljanje (videti celoto, in ne posamezne dele). Takšni so na primer naložbe v izobraževanje, čas, namenjen izobraževanju, izvedba kontrolnih presoj ter število zamisli in predlogov.

Ko določimo sodila za uresničevanje strategije zavarovalnice za finančno področje, področje razmerij s strankami (zavarovalci), področje notranjega poslovanja ter področje učenja in rasti, se običajno srečamo s problemom podatkov, ki bi omogočali merjenje izidov. Običajno organizacije (tudi zavarovalnice) odkrijejo, da za najmanj za 20 % sodil, uporabljenih pri uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja, nimajo ustreznih podatkov, ki bi omogočali merjenje izidov. Pri tem pogosto ugotovijo, da je problem širši: celoten proces, prek katerega želijo doseči določen strateški cilj, je namreč slabo organiziran ali sploh ne obstaja. To, da o njem ni potrebnih podatkov, je le zunanji kazalec neustreznega obvladovanja tega dela poslovnega procesa. Sestavitev uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja povzroča spremembe v poslovnem procesu in spodbuja doseganje dobrih poslovnih izidov. Opredeljevanje ustreznih kazalnikov prihodnjega razvoja sili ravnateljstvo zavarovalnice, da razmišlja dolgoročno in da uvaja nove poslovne procese, kot so revizije postopkov sklepanja in postopkov likvidiranja škod ter specifičnih programov, ki povečujejo sposobnosti in znanje zaposlencev; prav tako omogoča učinkovitejšo izrabo informacijske tehnologije. Izsledki revizij teh poslovnih procesov so dragocene povratne informacije, ki so v pomoč zaposlencem in olajšujejo obvladovanje poslovnega procesa. Morebitni slabi poslovni izidi, ki jih odkrije revizija, ne smejo v nobenem primeru sprožiti kaznovanja zaposlencev, pač pa morajo biti usmeritev za nadaljnje usposabljanje zaposlencev. Prepoznavanje strateških ciljev ter opredeljevanje strateških in z njimi povezanih kazalnikov prihodnjega poslovanja vodi k preoblikovanju poslovnih procesov, pri čemer je proces merjenja le izhodišče, ki omogoča na podlagi izkušenj vplivati na prihodnje poslovne izide in jih izboljševati.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČANJE O ZAPOSLENCIH IN DELU (ZA ODLOČITVE O ZAPOSLENCIH)

VRSTE ODLOČITEV O ZAPOSLENCIH

Izhodišče vsakega poslovnega procesa so zaposlenci.

V kadrovsko področje nalog spadajo zaposlovanje, izobraževanje zaposlencev, oblikovanje plač, socialno varstvo, varstvo pri delu in zdravstveno varstvo zaposlencev. Potrebni so primerni zaposlenci, to je takšni, ki po izobrazbi, sposobnosti in odnosu do dela ustrezajo delovnim mestom.

Najprej bomo obravnavali odločitve, ki so tesno povezane z motivom zaposlencev za sodelovanje v poslovnem procesu.

  • Zaposlenci vstopajo v organizacijo zato, da bi z delom trajno zadovoljevali osebne in družinske potrebe.
  • Uspešnost svojega vključevanja presojajo zlasti po plačah in drugih ugodnostih

Z odločitvami o zaposlencih urejamo zaposlovanje in izobraževanje pa tudi okoliščine, v katerih delajo in živijo zaposlenci. Pri takšnih odločitvah gospodarska sodila velikokrat niso upoštevana, saj marsikdaj ni mogoče izmeriti gospodarskih posledic

Tako kot pri drugih odločitvah potrebujemo tudi pri sedaj obravnavanih različne informacije, ne samo računovodske.

Računovodske informacije za odločanje zadevajo :

  • Stroške dela
  • Zaposlovanje
  • Uspešnost dejavnosti za zaposlence

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE O STROŠKIH DELA

Slovenski računovodski standardi strogo upoštevajo stroškovno naravo plač zato verjetno strogo (tudi pojmovno) ločujejo tisti del prejemkov zaposlencev, ki ni odvisen od poslovnega izida organizacij in ima stroškovno naravo, od tistega, do katerega so zaposlenci lahko upravičeni v primeru uspešnega poslovanja organizacij.

Z zaposlenci v organizaciji so povezani tudi nekateri drugi stroški, ki niso neposredno odvisni od njihovega opravljenega dela. Zato slovenski računovodski standardi uvajajo tudi do sedaj neobičajno gospodarsko kategorijo, to je stroške dela.

POJMOVNO RAZČLENJEVANJE STROŠKOV DELA

SRS uvajajo v povezavi z zaposlenci nov pojem, to je zaslužek.

Zaslužki vse oblike poplačil, ki jih daje organizacija zaposlencem v zameno za njihovo službovanje in jih obravnava kot svoje stroške dela ali kot deleže v razširjenem dobičku pred predstavitvijo dobička v izkazu poslovnega izida. Z zaslužki so lahko povezane tudi nekatere dajatve, ki povezujejo stroške organizacije ali deleže zaposlencev v razširjenem dobičku. Zaslužki pripadajo zaposlencem med njihovim službovanjem ali po koncu njihovega službovanja.

Stroški dela so :

  • Plače, ki pripadajo zaposlencem, v kosmatem znesku.
  • Nadomestila plač, ki skladno z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi pripadajo zaposlencem za obdobje, ko ne delajo, v kosmatem znesku, ki bremeni organizacijo.
  • Dajatve v naravi, darila in nagrade zaposlencem ter zanje plačani ali njim povrnjeni zneski, ki niso v neposredni zvezi s poslovanjem.
  • Odpravnine, ki pripadajo zaposlencem, ko nehajo delati v organizaciji.
  • Dajatve, ki se dodatno obračunavajo od postavk od a) do č) in ki bremenijo izplačevalca.

Deleži v razširjenem dobičku, in ne stroški dela, so :

  • Zneski, ki jih odvisno od razširjenega dobička prejemajo člani organov v organizaciji, ki ne prejemajo plač
  • Zneski, ki jih odvisno od razširjenega dobička prejemajo zaposlenci v organizaciji kot dodatek k plačam.

Stroški dela se lahko zadržujejo v vrednosti nedokončane proizvodnje in zalog proizvodov in ne vplivajo na poslovni izid obračunskega obdobja. Deleži v razširjenem dobičku skupaj z ustreznimi dajatvami zmnajšujejo dobiček obdobja. Stroški povračil zaposlencem imajo lahko naravo stroškov plač ali pa naravo stroškov storitev.

Stroške dela sestavljajo torej :

  • Stroški plač
    • Stroški kosmatih plač za opravljeno delo,
    • Stroški nadomestil plač
    • Prevoz na delo in z dela, malica, darila innagrade zaposlencem
  • Dajatve na podlagi plač : Dajatve za socialno in pokojninsko zavarovanje, odvisne od kosmatih plač, ki so za organizacijo strošek poleg stroškov kosmatih plač.

Ločevati moramo še :

  • V obravnavanem obdobju vračunane plače.
    • Te plače pogosto imenujejo tudi plače za obdobje, ker se nanašajo na poslovno obdobje, v katerem je potekal proizvajalni proces, ne glede na to, ali so bile te plače izplačane ali ne, in ne glede na to, ali so se stroški že preoblikovali v odhodke ali ne.
    • Znesek je odvisen od načrtovanih postavk plač ali od načrtovane vrednosti točke, ki temelji na načrtovanem prihodku.
  • V obravnavanem obdobju vračunane plače, ki zmanjšujejo poslovni izid.
    • Je že treba pokriti iz prihodka organizacij, kar pomeni, da so že postale odhodki
    • Znesek je odvisen tudi od metod vrednotenja nedokončane proizvodnjein dokončanih proizvodov
    • Znesek vračunanih plač je lahko enak, večji ali manjši od tistih plač, ki se nanašajo na prodane količine in jih pokrivajo prihodki. Enake so takrat, ko organizacija nima zalog ali pa se plače ne razmejujejo prek zalog.
  • V obravnavanem obdobju izplačane plače.
    • Plače ki jih v kosmatem znesku prejmejo zaposlenci in so sestavijene iz prvotnih vračunanih plač.

Pri vseh teh vrstah plač ločujemo seveda še njihov načrtovani in uresničeni znesek.

Tudi pri plačah ločimo njihove stalne in spremenijive sestavine.

  • Stalne plače
    • Se obračunavajo na podlagi mesečnega števila točk za opravljeno delo, ki ni odvisno od obsega poslovanja.
    • Lahko se obračunavajo kot nadomestilo plač, ki prav tako ni odvisno od obsega tedanjega poslovanja.
  • Spremenijive plače
    • Obračunavajo se na podlagi števila točk, ki je odvisno od obsega tedanjega poslovanja.

DOLOČANJE PLAČ ZAPOSLENCEV

Pri določanju plač mora organizacija upoštevati zakon, ki ureja področje plač. Pomemben je tudi davčni vidik, ki pogosto močneje vpliva na ureditev plač v organizaciji kot drugi vidiki.

Na področju plač je najpomembnejši predpis zakon o delovnih razmerjih. Poglavitne določbe :

  • zakonska opredelitev 36- do 40-umega delavnika, ki obsega dejanski delovni čas, čas odmora in čas upravičene odsotnosti z dela
  • Opredelitev najkrajšega letnega dopusta, ki traja štiri tedne
  • Vsebina pogodbe o zaposlitvi
  • Zakonsko opredeljena pravica do sedmih prostih dni na leto
  • Zakonsko urejeni pripravništvo, poskusno delo, delovni čas, plačilo za delo (vrste plačil) osnovna plača, delovna uspešnost, dodatki za posebne delovne razmere, velikost teh dodatkov, dodatek za delovno dobo, povračila stroškov v zvezi z delom, regres za letni dopust, odpravnina ob upokojitvi, plačilo, katerega velikost ni odvisna od spola, dan, kraj in način izplačila plače, zadržanje in pobot izplačila plače, nadomestila plače in udeležba pri dobičku, letni dopusti in druge odsotnosti, izobraževanje ter disciplinska in odškodninska odgovornost.

Poleg zakona pa morajo v organizaciji upoštevati še :

  • Socialni sporazum oziroma dogovor o politiki plač, ki je priloga socialnega sporazuma
  • Kolektivno pogodbo dejavnosti
  • Kolektivno pogodbo organizacije ali druge akte organizacije.

Po hierarhiji nižji akti ne smejo biti v naprotju z višjimi, torej morajo biti  vse rešitve v zvezi z zaposlenci v organizaciji skladne z zakonom o delovnih razmerjih.

Ponavadi se za določanje plač uporabljajo točke.

Koraki pri določanju plač bi lahko bili:

  • Organizacija določi skladno s svojimi dolgoročnimi cilji količino in kakovost izložkov dejavnosti, ki jo opravija.
  • Določi dela in opravila, ki jih je treba opraviti, da se izvede celotni poslovni proces od splošnih dejavnosti do temeljnih izvajalnih področij nalog.
  • Določi se zahtevnost posameznega opravila. Pri tem najpogosteje uporablja razčlenjevalno oceno del in opravil, ki upošteva
    • Zahtevnost dela, od katere so odvisni stopnja šolske izobrazbe, ki jo mora imeti tisti, ki želi to delo opravljati, in leta delovnih izkušenj pri podobnih ali enakih delovnih opravilih,
    • Odgovornosti (za lastno delo, delo drugih, sredstva in tako naprej),
    • Napor pri delu (napor čutil in tako naprej) ter
    • Razmere pri delu (delo na terenu, v jami, ob vsakem vremenu in tako naprej).
  • Organizacija določi obseg osameznega dela v letnem merilu. atera opravila se ahtevajo v obsegu, ki omogoča oblikovanje delovnega mesta in s tem zaposlitev najmanj ene osebe, in katera se zahtevajo v obsegu, i ne omogoča oblikovanja delovnega mesta, saj zaposlenec na njem ne bi imel dela prek elega leta.
  • Združevanje opravil z manjšim obsegom, da agotovimo obseg dela, ki omogočaoblikovanje delovnega mesta. Vendar pa ni mogoče združevati katera koli delovnih opravil, temvet le tista, ki so si vsebinsko podobna in za katera so zahteve, ki so vezane na zaposlenca, enake. To so šolska izobrazba in delovne izkušnje.
  • Izračuna se število točk v letnem merilu. Preglednica 6.1

Tako izračunano število točk povečamo s količnikom dodatka za delovno dobo in za leta službe; tako dobimo celotno število točk, ki jih upoštevamo pri določanju vrednosti točke.

Če primerjamo število točk na najnižje ovrednotenem delovnem mestu s številom točk na drugih delovnih mestih, dobimo količnik sestavljenosti delovnega mesta. Iz tega pa lahko izračunamo tudi povprečni količnik sestavijenosti, tako da število zaposlencev na vsakem delovnem mestu pomnožimo s količnikom zahtevnosti tistega delovnega mesta. Če seštevek tako imenovanih pogojnih zaposlencev delimo s seštevkom vseh zaposlencev, dobimo povprečni količnik zahtevnosti v organizaciji.

Katalog del, vsebuje opis del, izračun števila točk pri posameznem delu ali skupini sorodnih del ter izračun količnikov zahtevnosti dela.

Izračunu števila točk sledi določitev vrednosti točke. Vrednost točke mora zadovoljevati interese organizacije in interese zaposlencev.

Organizacija ponavadi načrtuje celotni znesek plač, to je tisti del celotnih prihodkov, ki jih lahko nameni za plače, na drugi strani pa načrtuje in izračuna vrednost točke. Vrednost točke je odvisna od celotnega zneska, ki ga lahko nameni za plače, in od števila točk.

Pri določanju načrtovanega celotnega zneska plač je treba upoštevati :

  • Najmanjšo plačo, ki je po kolektivni pogodbi določena za najmanj zahtevno delo zagotovi plačo, ki so kot najmanjše določene v kolektivni pogodbi
  • Normalno plačo za dela, ki so za organizacijo značilna ( to niso tista dela, ki se pojavijajo povsod, denimo dela snažilke) ustrezno nagradi zaposlence, ki imajo pri uresničevanju proizvodnje odločilno vlogo, s tem pa prepreči preveliko fluktuacijo zaposlencev
  • Načrtovani poslovni izid, dejanski poslovni izid prepreči, da bi prevelike plače povzročile organizaciji izgubo.

Načrtovano vrednost točke izračunamo :

                                            celotni predvideni znesek plač za opravljeno delo
Načrtovana vrednost točke = ———————————————————
                                           celotna predvidena količina dela, izražena v točkah

Tako sproti obračunavamo plačo vsakemu zaposlencu in jo tudi izplačujemo, ne glede na to, ali se morda zadržuje v nedokončani proizvodnji.

Oblikovanje plače pasameznega zaposlenca :

  • So odločilni količniki sestavljenosti dela, če le na končni stopnji izačunavamo obračunsko vrednost 1 ure enostavnega dela.
  • Če, nasprotno, na končni stopnji izačunavamo obračunsko vrednost 1 točke, pa moramo upoštevati število točk iz kataloga del ali, nasprotno, količnike zahtevnosti dela iz kataloga pomnožiti s številom točk za uro enostavnega dela.

Osnove, s katerimi nato opisno določimo, kaj je treba upoštevati pri ugotavljanju količine opravljenega dela pri posameznem zaposlencu, so lahko na primer

  • Dejanski čas njegovega dela s popravki za izpolnjevanje količinskih norm, uresničevanje načrtovane količine poslovnih učinkov, uresničevanje načrtovane vrednosti poslovnih učinkov ali posebnih časovnih zahtev pri delu pomnožimo opravljeni dejanski čas dela posameznega zaposlenca v obravnavanem obdobju s količnikom zahtevnosti dela in številom točk za uro enostavnega dela (ali s številom točk za uro dela) ter izrazimo količino opravljenega dela v točkah. Izračun je seveda potreben za vsako vrsto dela posebej.
  • Normirani čas za njegovo opravljeno delo s popravki za posebne časovne zahteve pri delu. Pomnožimo opravljeni normirani čas za opravijeno delo posameznega zaposlenca v obravnavanem obdobju s količnikom zahtevnosti dela in številom točk za uro enostavnega dela (ali s številom točk za uro dela) ter izrazimo količino opravljenega dela v točkah; tudi tu je izračun potreben za vsako vrsto dela posebej.
  • Količina poslovnih učinkov. V točki c pomnožimo količino poslovnih učinkov v obravnavanem obdobju s številom točk, ki pripada posameznemu zaposlencu na vrednostno enoto. Seštevek vseh tako izračunanih točk pa se nanaša na količino in zahtevnost opravljenega dela.
  • Vrednost poslovnih učinkov.

Upoštevati pa je treba tudi kakovost in pravočasnost dela. Če je ta kakovost ob drugih nespremenjenih okoliščinah večja, mu pripada večja plača, sicer pa manjša. Kakovosti, manjši od normalne, pa morajo ustrezati količniki kakovosti dela zaposlenca, ki so manjši od 1. Enako mora obstajati količnik pravočasnosti. Količniki kakovosti učinka in količniki pravočasnosti učinka so lahko tudi enotni za vse vrste dela v obravnavanem obdobju in torej izražajo splošno oceno o kakovosti posledkov dela.

Pri ugotavljanju števila točk posamznega zaposlenca, je mogoče upoštevati še gospodarnost pri delu. Večji gospodarnosti pri delu v zvezi z izbrano osnovo pripada količnik gospodarnosti, ki je večji od 1, manjši gospodarnosti pri delu pa količnik gospodarnosti, ki je manjši od 1. Prvotni izračun količine opravijenega dela je seveda treba popraviti le pri tistih zaposlencih, ki imajo vpliv na gospodarnost, in sicer za toliko, kolikor ga imajo

Plača se poveča še za dodatke za posebne delovne razmere, opredeljene v zakonu o delovnih razmerjih oziroma v kolektivnih pogodbah. Gre za dodatek za nočno delo, nadurno delo, deljen delovni čas in tako naprej.

Nadomestilo je kosmati zaslužek zaposlenca, do katerega je upravičen za obdobje, v katerem zaradi bolezni, letnega dopusta ali drugih upravičenih razlogov ne dela. Nadomestila plač, ki gredo v breme tretjih oseb, niso stroški organizacije, zato ne sodijo med stroške plač oziroma dela.

VPLIV SPREMEMBE OBRAČUNANEGA OBSEGA DELA NA PLAČE

Celotni znesek točke se lahko spremeni

  • Ob spremembi števila zaposlencev ali dejansko opravljenega dela. Če na primer organizacija zaposli novega zaposlenca na katerem je predvideno tako ali drugačno število točk ne glede na obseg proizvodnje, obseg prodaje ali poslovni izid se nujno zmanjša siceršnja vrednost točke. Delo novega zaposlenca, ki vodi do spremenjenega števila točk, v nekem obdobju seveda lahko poveča uspešnost organizacije in s tem tudi celotni znesek plač. Zato ni rečeno, da nastop novega zaposlenca neizogibno zmanjša dotedanjo vrednost točke; lahko jo celo poveča
  • Ob spremembi načina točkovanja, to je merjenja opravljenega dela. Isti obseg dela je po spremembi načina točkovanja izražen z drugačnim številom točk.

Oboje po svoje vpliva na delitev plač, ki so sicer v celotnem znesku že znane.

Obračunane plače se lahko razlikujejo od načrtovanih :

  • Če je bil dejanski izid drugačen od načrtovanega
  • Če je bilo dejansko število točk drugačno od načrtovanih

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE O VPLIVU SPREMEMBE RAZMERIJ NA OBSEG PLAČE

Razmerje med najmanjšo in največjo plačo določajo organizacije v svojih pravilnikih. Iz različnih vzrokov (zaradi premajhnih plač za najmanj zahtevna dela ali premajhnih plač za najbolj zahtevna dela oziroma zaradi kakšnih drugih vzrokov) se organizacija lahko odloči, da bo spremenila razmerje med najbolj in najmanj zahtevnim delom in s tem tudi med vsemi deli.

To lahko napravi po načinu dodatnega točkovanja.

Dodatne Točke (X), ki jih prišteje k dotedanjim točkam vsakega delovnega mesta, izračunamo tako, da rešimo enačbo (maks + X): (min + X) = a : 1; dobimo

X=(maks-(a-min)) : (a-1)

X – število točk, ki ga prištejemo vsakemu delovnemu mestu in tako dobimo novo razmerje glede na najmanj zahtevno delovno mesto

a -novo želeno razmerje

maks – dosedanja vrednost najbolj zahtevnega delovnega mesta, izražena v točkah

min – dosedanja vrednost najmanj zahtevnega delovnega mesta, izražena v točkah

Primer

Pri spremenjenem razmerju se zmeraj spremeni tudi število točk. Zato je treba pri istem obsegu plač (celotnem znesku) na novo preračunati vrednost točke, ki je lahko večja ali manjša od prejšnje, odvisno od tega, ali smo razmerje povečali ali zmanjšali.

Pri zmanjšanem razmerju dobijo tisti, ki imajo manjše plače, več kot pri starem razmerju, in sicer na račun tistih, ki imajo večje. Pri povečanju razmerij je nasprotno.

Zmanjševanje plač, ne glede na to, za katero kategorijo zaposlencev v organizaciji gre, pa je izredno nezaželen ukrep. Zato je treba imeti takrat, kadar se razmerje spreminja, večji obseg zneska za plače, tako da se vsaj nominalna plača nikomur ne zmanjša.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČITVE O ZAPOSLOVANJU

POJMOVNO RAZČLENJEVANJE ZAPOSLOVANJA

Kadar govorimo o zaposlovanju, ne mislimo samo na sprejemanje novih zaposlencev organizacije, temveč tudi na obseg dela, ki ga opravijajo sedanji zaposlenci. Zato med odločitve o zaposlovanju ne spadajo samo odločitve o povečanju števila zaposlencev, temveč tudi na primer odločitve o nadurnem, nočnem ali nedeljskem delu pa tudi o zmanjšanju števila zaposlencev.

Z novimi naložbami v opredmetena osnovna sredstva so povezane spremembe pri zaposlencih.

Zanima nas, kakšne računovodske informacije so potrebne, da bi lahko presodili uspešnost odločitev o

  • Dodatnem zaposlovanju ob sedanjih osnovnih sredstvih
  • Dodatnem delovnem času sedanjih zaposlencev ob sedanjih osnovnih sredstvih
  • Spodbudi za večji učinek zaposlencev ob sedanjih osnovnih sredstvih
  • Zmanjšanju števila zaposlencev

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČANJE O DODATNEM ZAPOSLOVANJU OB SEDANJIH OSNOVNIH SREDSTVIH

Kadar zmogijivosti v organizaciji niso povsem izrabljene, razmere na trgu pa omočajo večji obseg poslovanja, je koristno premisliti, kako uspešna bi bila uvedba nove izmene.

Sodilo za odločanje o uvedbi nove izmene :

Dodatni prihodki od dodatnih zaposlencev > dodatni odhodki za dodatne zaposlence

Velikokrat dodatni prihodki niso le zmnožek dodatnih količin in prodajnih cen, ker se lahko prodajne cene z večjo proizvedeno količino spremenijo. Tudi dodatni odhodki za dodatne zaposlence preprost zmnožek dodatnih količin poslovnih učinkov z doslej znano lastno ceno količinske enote. Tudi ni rečeno, da kot dodatni odhodki prihajajo v poštev le cenovno izraženi dodatni potroški prvin.

Marsikaj je odvisno od tega, ali želimo preučiti vpliv vključitve novih zaposlencev

  • Na dobiček, s katerim bi sicer morali računati v organizaciji
    • Med dodatnimi odhodki treba upoštevati tudi dodatne plače, ki pripadajo novim zaposlencem
    • Zaradi uvedbe nove izmene se bodo sorazmerno povečali neposredni stroški materiala, razen če je zaradi nakupa večjih količin mogoče računati z manjšimi nabavnimi cenami. Upoštevajo se zmnožki, zmanjšani za prihranke zaradi manjših cen in količin materiala.
    • Posredni stroški bodo zaradi uvedbe nove izmene prav tako porasli, čeprav ne nujno sorazmerno.
    • Povečajo stalni, zlasti omejeno stalni stroški (elektrika za razsvetljavo)
    • V predračunu je treba povsem zanemariti tiste stroške, ki se zaradi uvedbe nove izmene v ničemer ne bodo spremenili. Stroškov dodatne izmene torej nikakor ni mogoče utemeljevati kot zmnožek lastnih cen pri starem obsegu poslovanja z ustreznimi količinskimi enotami poslovnih učinkov v novi izmeni. Predračuna uspešnosti uvedbe novih zaposlencev se lahko razlikuje, če ga sestavljamo za krajši ali za daljši čas.
      • Za krajši čas se bodo med dodatnimi stroški pojavljali na primer tudi stroškii za strokovno izpopolnjevanje novih zaposlencev
      • Manjšo količino poslovnih učinkov, kot je normalna pri že izurjenih zaposlencih
  • Na poslovni izid, potem ko je tudi pri novem številu zaposlencev se zmeraj zagotovijen povprečen strošek dela na pogojnega zaposlenca.
    • V predračunu ne smemo upoštevati zgolj dodatnih plač, ki pripadajo novim zaposlencem, temveč povprečno plačo na pogojnega delavca, pomnoženo s številom dodatnih pogojnih zaposlencev

Ko je sprejeta odločitev o uvedbi nove izmene, je koristno spremijati njeno izvajanje :

  • Treba je za isto obdobje, za katero je bil sestavljen predračun, sestaviti tudi obračun in to na istih podlagah
  • Dobro bi bilo posebej označiti odmike, ki so nastali zaradi spremembe načrtovanih postavk plač, in odmike, ki so nastali zaradi spremembe načrtovane vrednosti točke pri obračunavanju plač.

Zgled 6C.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČANJE O DODATNEM DELOVNEM ČASU SEDANJIH ZAPOSLENCEV OB SEDANJIH OSNOVNIH SREDSTVIH

Če namerava organizacija povečati izrabo sedanjih zmogljivosti z uvedbo nadurnega (nočnega, nedeljskega) dela, in ne s povečanjem števila zaposlencev, je temeljno sodilo za odločitev:

Dodatni prihodki od nadurnega dela > dodatni odhodki za nadurno delo

Zaposlencem pripadajo večje plače, kadar delajo prek normalnega delovnega časa.

Ali je takšno delo vredno uvesti, saj je, vsaj kar zadeva plače, dražje :

  • Predračun uspešnosti uvedbe nadurnega (nočnega, nedeljskega) dela je torej lahko precej podoben predračunu uspešnosti uvedbe nove izmene

Potreba po uvedbi nadurnega (nočnega, nedeljskega) dela je navadno kratkoročne narave. Če se obseg poslovanja trajno poveča, se zmeraj lahko vprašamo, ali ne bi bilo bolje sprejeti nekaj novih zaposlencev

Izhodiščno sodilo za odločitev o povečanju števila zaposlencev je:

Dodatni dobiček iz dela novih zaposlencev > dodatni dobiček iz dela dosedanjih zaposlencev

Če bi se obe različici pri enakem obsegu dodatnega poslovanja razlikovali le v odhodkih, bi lahko sodilo za odločitev v prid sprejemanju novih zaposlencev poenostavili takole:

Dodatni odhodki za nove zaposlence < dodatni odhodki za nadurno delo desedanjih zaposlencev

Na splošno so vračunane plače pri nadurnem delu zaradi dodatkov večje kot pri rednem delu. Iz tega pa že sledi prednost novega zaposlovanja. Vendar števila zaposlencev ni mogoče tako hitro zmanjšati kot povečati. Novi zaposlenci povzročajo dodatne stroške strokovnega usposabljanja in morda večji izmet. Za nove zaposlence je potrebno zagovotvitr nadomestila.

Zgled 6C.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČANJE O SPODBUJANJU ZAPOSLENCEV K DOSEGANJU VEČJIH UČINKOV S SEDANJIMI OSNOVNIMI SREDSTVI

Kdaj je vredno povečati intenzivnost dela sedanjih zaposlencev v naprotju s povečanjem zaposlenih ?

Temeljno sodilo za odločitev je preprosto:

Dodatni prihodki od intenzivnejgega dela > dodatni odhodki za intenzivnejše delo

Dodatni prihodki v tem primeru izhajajo iz večjega obsega poslovanja v istem času.

Med dodatne odhodke spadajo razlike v stroških materiala in tudi razlike v plačah in pripadajočem delu dajatev. Zanemariti pa je mogoče tiste stroške, ki se zaradi proučevanega predloga ne spremenijo.

Če so plače obračunane glede na norme, je mogoče spodbujati zaposlence tudi z občutno progresivno lestvico.

Predračun uspešnosti pri spodbujanju intenzivnosti dela je po obliki lahko precej podoben že prikazanemu predračunu uspešnosti uvedbe nove izmene.

Pojavi se vprašanje izgub zaradi pomanjkijivosti pri delu, odsotnosti z dela, poškodb pri delu in podobnega.

Organizaciji se splačajo ukrepi za preprečevanje takšnih izgub sodilu, in sicer:

Dodatni prihodki od preprečenih izgub v delovnem času > dodatni odhodki za preprečene izgube v delovnem času

zgled 6D.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE ZA ODLOČANJE O ZAČASNEM ZMANJŠANJU ŠTEVILA ZAPOSLENCEV

V katerem primeru naj organizacija zmanjša število zaposlencev če se začasno zmanjša obseg proizvodnje daleč pod tisto mejo, ko bi še bilo mogoče pokrivati tamkajšnje stalne stroške. Ali naj organizacija zadrži strokovne delavce v tem obratu kljub izgubi in čaka na boljše razmere ali naj zmanjša število zaposlencev in obrat zapre?

  • Če organizacijo zapustijo strokovni delavci, jih najbrž ne bo mogla pridobiti prav hitro
  • Če bi obrat povsem prenehal proizvajati, bi ostali stroški amortizacija, zavarovalne premije, nekateri stroški vzdrževanja

Kdaj torej zmanjšati število zaposlencev ob predvideni začasni opustitvi proizvajanja in kdaj jih obdržati ob zelo majhnem obsegu proizvodnje?

Prispevek za kritje ( to je razlika med prihodki in spremenljivimi stroški prodanih proizvodov)
<
razlika med stalnimi odhodki ob nadaljevanju poslovanja in stalnimi dohodki ob prenehanju poslovanja

Če je izguba ob nadaljevanju poslovanja večja, to je, če prispevek za kritje (razlika med prihodki in spremenljivimi stroški prodanih proizvodov) ne pokriva razlike v večjih stalnih odhodkih, je vredno ustaviti proizvajanje in zmanjšati število zaposlencev, v nasprotnem primeru pa ne.

Če prodajna cena ne pokriva niti spremenijivih stroškov proizvoda, pa je seveda treba proizvajanje takoj ustaviti.

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE O USPEŠNOSTI DELA IN USPEŠNOSTI ZAPOSLENCEV

Temeljni kazalnik, ki pokaže koliko je bilo delo uspešno, je tehnična proizvodnost dela. Pri tem primerjamo količino poslovnih učinkov s številom zaposlencev. Vendar to ni računovodski kazalnik.

Računovodski kazalnik je dohodkovnost dela, dobimo ga tako, da dohodek preračunamo na zaposlenca.

Dohodkovnost dela = dohodek / vloženo delo

Dohodek pomeni po slovenskih računovodskih standardih na novo ustvarjeno vrednost in se deli :

  • Zaposlencem s plačami in deleži v dobičku
  • Kreditorjem z obrestmi in drugimi nadomestili
  • Lastnikom z dividendami in drugimi vrstami nadomestil
  • Organizaciji z oblikovanjem rezerv in zadržanim čistim dobičkom
  • Državi z davki

Če ima organizacija izgubo, se dohodek ugotovi tako, da se seštevek dobička, stroškov za plače, vračunanih obresti in vračunanih dajatev zmanjša za izgubo.

Vloženo delo je vedno povezano z zaposlenci. Običjano ga merimo kar s porabljenim delovnim časom.

Ni mogoče enačiti opravljenih dejanskih ur dela s celotnim razpoložljivim delovnim časom.

Glede na obračun plač je treba ločevati:

  • Opravljeni delovni čas (dejanske ure dela), za katerega pripada zaposlencu plača v organizaciji
  • Neopravljeni delovni čas, za katerega pripada zaposlencu nadomestilo plače (za čas dopusta, delavnih praznikov in drugih plačanih izostankov)
  • Neopravljeni delovni čas, za katerega pripada zaposlencu nadomestilo plače zunaj organizacije (za čas porodniškega dopusta, vojaških vaj in tako naprej) ali mu sploh ne pripada nobeno nadomestilo plače (za neopravičene izostanke).

Pri izkazovanju in ocenjevanju poslovnih izidov pa praviloma upoštevamo število zaposlencev, in ne dejanskih ur dela. Upoštevati mormao povprečno dejansko stanje zaposlencev v celotnem obdobju.

Zato je realneje, de izhajamo iz opravljenega delovnega časa. Torej moramo povprečno število zaposlencev izračunati iz celotnega opravljenega delovnega časa, deljenega z normalnim delovnim časom posameznega zaposlenca.

Ti kazalniki so v slovenskih računovodskih standardih uvrkeni med temeljne kazalnike dohodkovnosti in so:

–       Stopnja udeležbe zaposlencev v dohodku

Čiste plače(brez dajatev) in dugi deleži zaposlencev / dobiček, stroški plač, vračunane obresti in vračunane dajatve – izguba

–      Povprečna mesečna kosmata plača, povečana za kosmate deleže zaposlencev v dobičku

Mesečne vračunane kosmate paleče in drugi kosmati deleži zaposlencev v dobičku / povprečno število zaposlencev

–        Povprečna mesečna čista plača, povečana za čiste deleže zaposlencev v dobičku

Mesečne vračunane čiste plače in drugi deleži zaposlencev v dobičku(brez dajatev in plač) / poveprečno število zaposlencev

Katere podatke uporabiti za izračun kazalnikov uspešnosti glede na organizacijo in glede na zaposlence ter iz katerih virov, prikazujemo z zgledom.

TOPLOTNA ČRPALKA

KAKO DELUJE TOPLOTNA ČRPALKA

Toplotna črpalka deluje na enak način kot hladilnik, le da toplotna črpalka greje notranjost prostora in hladi zunanjost. Kot vir energije toplotna črpalka lahko uporablja zrak, vodo, zemljo oz. sončno energijo. Toplotna črpalka je sestavljen iz štirih komponent in sicer:

  • Uparjalnik – zunanja enota
  • Kompresor
  • Kondenzator
  • Dušilnik

Toplotna energija se od vira energije prenaša s pomočjo hladilnega sredstva. V uparjalniku, torej zunanji enoti se utekočinjeno hladilno sredstvo segreje in izpareva. Nekateri plini imajo lastnost da izparevajo že pri temperaturah pod 0 stopinj celzija. Tekočina z izparevanje od okolice sprejme nekaj toplote in plin nato potuje do kompresorja. Kompresor toplotne črpalke plin stisne in ta se močno ogreje. Svojo toploto v kondenzatorju prenese na vodo radiatorja oz. sanitarno vodo, pri tem pa se plin utekočini. V dušilniku se hladilno sredstvo zopet razširi, pomeni da se tlak zniža na isto raven kot prej in hladilno sredstvo zopet potuje v zunanjo enoto, kjer se bo uparilo.

Toplotna črpalka je dobila ime zato, ker prenaša toploto v obratni smeri od naravnega toka toplote. Če je torej zunaj hladno in v prostoru topleje, bo na koncu rezultat ta, da bo tudi znotraj prostora hladno tako kot zunaj. Toplotna črpalka pa toplo na prostem prečrpa v notranjost prostora in jo ogreje.

VRSTE TOPLOTNIH ČRPALK

Kot rečeno toplotne črpalke se razlikujejo glede na toplotni vir, ki ga izkoriščajo. Tako poznamo tolptne črpalke:

  • Zrak – voda
  • Talna ali površinska voda – voda
  • Zemlja – voda

Najbolj pogosta je toplotna črpalka, ki izkorišča zunanji zrak kot vir toplote. Zrak je namreč povsod, medtem ko morajo biti pri preostalih dveh črpalkah na voljo voda za vodno toplotno črpalko oz. zgrajeni zemeljski kolektorji za zemeljsko toplotno črpalk.

ZRAK – VODA

Je najcenejša toplotna črpalka. Vzdrževanje je enostavno in poceni. Deluje do zunanje temperature -20°C. Poleg zunanjega zraka lahko izkorišča tudi toploto prostorov ki jih želimo ohladiti, kot so npr. kleti, podstrešja, industrijski prostori in podobno. Izkoristek toplotne črpalke je največji nekje do temperature -5°C. Pod to temperaturno mejo se izkoristek toplotne črpalke začne zmanjševati. V tem primeru ogrevanje dopolnjujemo z elektriko oz. lahko se kot dopolnilni vir ogravanja uporablja oljni oz. kak drug kotel.

Toplotna črpalka zrak voda se lahko uporablja tudi samostojno za ogrevanje sanitarne vode. Porabi trikrat manj električne energije kot električni grelnik. Sposobna je segreti vodo tudi do 70°C, ob pogoju da je zunaj temperatura višja od 5°C.

VODA – VODA

Toplotna črpalja voda – voda izkorišča vodo kot vir energije. Temperatua podtalnice se skozi leto giblje od 5°C do 15°C, tmperatura rek in potokov pa med 2°C do 28°C. Ker so reke in potoki večini hiš nedosegljive, je pri nekaterih morda na voljo podtalnica. Vodna toplotna črpalk je zaradi višjih in stabilnejših temperatur bolj učinkovita od toplotnih črpalk, ki uporabljajo zrak kot vir toplote.

Izgradnja vodne toplotne črpalke pa je nekoliko bolj zahtevna od izgradnje toplotne črpalke ki uporablja zrak kot vir energije. Najprej moramo pridobiti vodno dovoljenje za izkoriščanje podtalnice. Nato moramo izvrtati dve vrtini in sicer sesalno in ponorno vrtino. Voda se črpa preko sesalne vrtine in izteka preko ponorne vrtine nazaj v zemljo. Ponorna vrtina je v smeri toka podtalnice in dovolj oddaljena da se topla in mrzla voda ne mešata. Vrtine naj vrtajo zato usposobljene osebe, kot so npr. geologi.

Redno moramo kontrolirati vsebnost trdnih delcev v podtalnici in jo po potrebi vzdrževati, saj tako podaljšamo življenjsko dobo toplotne črpalke.

ZEMLJA – VODA

Tudi zemlja je lahko vir energije za toplotno črpalko. Gre za energetsko zelo učinkovit sistem ogrevanja.

Poznamo dva tipa tovrstnih toplotnih črpalk in sicer vertikalni in horizontalni tip. Če imamo zadosti velik vrt, potem lahko zemeljske kolektorje, torej plastične cevi za vodo, zakopljemo nekje med 1 do 1,5m globoko. V kolikor pa okoli hiše ni dovolj prostora za polaganje cevi za vodo, se cevi položi v vertikalne vrtine, ki so lahko tudi do 100m ali več metrov globoko. Vertikalni tip zemeljske toplotne črpalke je nekoliko dražji

KAKO IZBRATI PRAVO TOPLOTNO ČRPALKO

OSNOVNI FIZIKALNI POJMI

Pri izbiri toplotne črpalke je najprej potrebno vedeti kako močna naj bi toplotna črpalka bila. Legično je, da za 12 nadstropno stolpnico potrebujemo nekoliko močnejšo toplotno črpalko kot pa za majhno enodružinsko hišico.

Kaj je Watt? Watt je fizikalna enota mere za moč. Moč pa nam pove, koliko dela je bilo narejenega v 1 sekundi. Formula za izračun je naslednja:

Če npr. 100kg težka oseba spleza po lestvi dolgi 3m v 5 sekundah, je njena moč 588W. To bi izračunali nekako takole. 100kg x (9,8m/s2 ) x (3m/5s) = 588W. Če pa bi ta oseba po tej isti lestvni splezala v 10 sekundah, bi bila njena moč samo 294W.

Kaj pa energija? Energija se meri v Joulih. Formula je naslednja:

Oseba iz prejšnjega odstavka bi tako porabila 100kg x (9,8m/s2) x 3m = 2940J. In prav toliko bi jo porabila v primeru da na vrh lestve spleza v 5 sekunad ali pa 10 sekundah.

Logika povedanega velja tudi za toplotno črpalko. Če imamo slabo izolirano hišo, potem bomo potrebovali malo močnejšo toplotno črpalko, da bo sposobna nadomeščati izgubljeno toploto.

KAKO MOČNO TOPLOTNO ČRPALKO POTREBUJEMO

Pred nakupom je zelo pomembno da izberemo toplotno črpalko ustrezne moči. Toplotna črpalka mora delovati optimalno. V kolikor kupimo toplotno črpalko premajhne moči, bo preveč obremenjena oz. sploh ne bo zmogla ogreti prostorov do željene temperature in bo zato porabila preveč energije. Premočna toplotna črpalka pa je predraga.

Kako izračunati moč toplotne črpalke? Zelo težko saj je izračun odvisen od površine ogrevanih prostorov in pa od izgub, torej od izolacije, debeline sten, kakovosti oken, kritine itd. Površini ogrevanih prostorov je enostavno izmeriti, vse drugo pa zelo težko. Zato obstajajo določene ocene potrebne moči bolj ali manj na podlagi izkušenj, ki so naslednje :

  • Starejše zgradbe naj bi potrebovale od 75 – 100W/m2 ogrevane površine
  • Primerno izolirane zgradbe okoli 50W/m2 ogrevane površine
  • Pasivne hiše in nizkoenergijske hiše pa 10 – 30W/m ogrevane površine

GRELNO ŠTEVILO COP

Toplotna črpalka za svoje delovanje potrebuje električno energijo. Elektrika poganja kompresor ki stiska plin in mu tako poveča temperaturo. Pa tudi ostale komponente kot je ventilator in črpalke za svoje delovanje potrebujejo električno energijo. Da bi toplotna črpalka iz zraka oz. vode če je vodna ali zemeljska, pridobila toploto in ogrela vodo v radiatorjih potrebuje električno energijo, ki pa je manjša od električne energije, ki bi jo potreboval običajen električen grelec vode. Današnja tehnologija omogoča toplotni črpalki pridobiti približno 66% toplote iz zraka, elektrika pa prispeva 33% za pogon kompresorja.To pomeni, da za 3kW pridobljene energije, plačamo samo 1kW, 2kW pa sta iz zraka in sta brezplačna. Grelno število v tem primeru je 3. Grelno število današnjih toplotnih črpalk se približuje 4 in ga tudi že presega. Še bolj kot zračne toplotne črpalke so učinkovite vodne toplotne črpalke.

Z nižanjem zunanjih temperatur pa grelno število toplotnih črpalk pada. Današnje toplotne črpalke delulejo tudi do temperatur -25°C. Zato je običajno da v teh dneh uporabljamo kak drug vir ogrevanje. Lahko se uporabljajo električni grelci, ali pa peč na olje oz. drva.

Z višanjem temperatur pa se grelno število povečuje. Sredi poletja pri zunanji temperaturi 30°C je potrebno zelo malo električne energije da toplotna črpalka segreje sanitarno vodo na 45°C. 

OSTALI PARAMETRI

Pomemben parameter ki vpliva na izbiro toplotne črpalke je tudi glasnost. Starejše modele je možno slišati več metrov daleč in če bi vse toplotne črpalke šumele s tako glasnostjo kot so tiste izpred nekaj let, se v ulici tudi pogovarjati ne bi mogli. Pa tudi do sosedov moramo biti prizanesljivi. Toplotna črpalka deluje tudi ponoči in tudi preko poletja.

Trofazni tok je tudi lahko faktor ki spremeni odločitev o nakupu toplotne črpalke

IZBIRANJE TOPLOTNE ČRPALKE

Čeprav je pri večini ljudi prvi korak zbiranje ponudb, je mogoče vseeno najbolj pametno pri sedi določiti kaj sploh potrebujemo. Ponudniki toplotnih črpalk imajo pri prodaji tudi svoje interese, ki pa niso nujno enaki našim. Tako nam bodo z veseljem ponudili toplotno črpalo z nekoliko nižnim grelnim številom COP, lanskim modelnim letom in premočno toplotno črpalko oz. črpalko za katero ne moreto dobiti subvencije.

Tako da bi bil prvi korak pri izbiri ta, da preverimo ali za določeno toplotno črpalko sploh lahko dobimo subvencijo Eko sklada. To storimo na strani Eko sklada. Seveda pa Eko sklad ne subvencionira nakupa vedno. Če subvencije niso na voljo, mi pa želimo vseeno kupit toplotno črpalko, lahko ta korak preskočimo.

Naslednje stvar je da pravilno ocenimo moč toplotne črpalke. Recimo da ogrevamo 150m2 veliko hišo, ki je starejšega datum. Glede na zgornjo lestvico, bi potrebovali toplotno črpalko  moči 10-11kW. Pri grelnem številu pa ni dileme. Hočemo najboljšo.

Kako izbrati pravo toplotno črpalko

DENAR

DENAR

Denar je karkoli ljudje na splošno sprejemajo v plačilo za svoje blago in storitve. Vlogo denarja so v preteklosti imeli kamni, školjke in podobni predmeti, kasneje kovanci narejeni iz dragih kovin npr. zlata, srebra. Vrednost kovanca je bila enaka vrednosti kovine iz katere je bil narejen. Za današnje kovance in bankovce pa velja, da je njihova vrednost manjša od materiala iz katerega so narejeni. Poleg kovancev in bankovcev pa danes denar obstaja tudi v obliki knjižnega denarja pri poslovni banki. Knjižni denar se imenuje zato, ker ima obliko vknjižbe v poslovne knjige banke. Tak denar so torej vloge na tekočih računih pri banki. Plačujemo pa s knjižnim denarjem tako da izpolnimo virman, oz. potegnemo s kreditnio kartico na POS terminalu.

FUNKCIJE DENARJA

Menjalni posrednik. Menjava blago za blago (barter menjava) je v primerjavi z denarno menjavo izredno neučinkovita. Pri barter menjavi pride do menjave samo če se srečati dve osebi, ki želita zamenjati blago. Drugače je, če je posrednik pri menjavi denar. Takrat prodajalec sprejme denar in si potem z njim kupi drugo blago.

Hranilec vrednosti S pomočjo denarja se lahko nakup prenese v prihodnost. To funkcijo opravljajo tudi delnice, obveznice in vrsta drugih naložb. Vendar pa je razlika v tem, da edino z denarjem lahko opravi nakup takoj. Vse ostale naložbe mora najprej spremeniti v denar. Denar je torej najbolj likviden. Na drugi strani pa denar ne prinaša obresti oz. drugih donosov. Od stopnje inflacije pa je odvisno, ali je denar dober hranilec vrednosti.

Mera vrednosti Pomeni, da so cene blaga in storitev izražene v denarju, ne pa v količinah drugega blaga. Če pa ljudje zgubijo zaupanje v denar, pa se zgodi, da začnejo uporabljati npr. denar tuje države kot mero vrednosti.

Plačilno sredstvo . Gre za enoto mere za obljubljena prihodnja plačila, tako je znesek kredita ki naj bi bil plačan v prihodnosti izražen v denarju. Tudi to se lahko v primeru izgube zaupanja kaj hitro spremeni in ljudje začnejo uporabljati npr. tujo valuto.

VREDNOST DENARJA

Vrednost denarje je odvisna od tega, kaj se da z njim kupiti. Torej je vezana na njegovo kupno moč. Obrestna mera pa je cena kredita, torej koliko mora nekdo plačati za uporabo denarja nekoga drugega. Obrestna mera kredit razporeja. Na trgu je le omejena količina denarja, ki se lahko posodi, obrestna mera pa omejuje najemanje kreditov samo na tiste, ki so pri določeni obrestni meri kredit pripravljeni najeti.

PRAKTIČNA OPREDELITEV DENARJA

Denar mora biti likviden in ljudje ga morajo na splošno sprejemati v plačilo. Vendar pa velja, da določene vloge pri bankah niso najbolj likvidne in ne moremo plačevati v vsaki trgovini z prav vsemi kreditnimi karticami. Tako so v praksi uporabljata dve opredelitvi denarja v obtoku :

M1 – gotovina v obtoku ter tekoči in žiro računi pri finančnih institucijah
M2 – je M1 + hranilne vloge pri bankah

PRIMARNI DENAR

Kako denar pride v obtok? Tako da centralna banka izda primarni denar, poslovne banke pa izdajajo knjižni denar.

Primarni denar : Poslovne banke presežke deviz prodajajo centralni banki. Ta poslovnim bankam devize odkupi z evri. Tako ima centralna banka devizne rezerve, poslovne banke pa evre. Drugi način pa je, da centralna banka odobri poslovnim bankam ali državi kredit.

MULTIPLIKACIJA IN KNJIŽNI DENAR

Ko centralna banka izda primarni denar, poslovne banke ta denar posodijo komintentom. Ti s tem denarjem opravijo nakupe, denar pa se prej ali slej spet pojavi na računih pri poslovnih bankah. Banke del tega denarja nemenijo za rezerve, del pa spet posodijo. Proces se imenuje multiplikacija in se konča po nekaj krogih. Na koncu imajo komintenti na svojih računih mnogo več knjižnega denarja, kot ga je prvotno priteklo v poslovne banke v obliki primarnega denarja.

Primarni denar centralne banke se tako nahaja v dveh oblikah. Rezervah poslovnih bank (imajo jih pri centralni banki) in gotovine v obtoku. Denarja v obtoku je tako zaradi multiplikacije mnogo več kot ga je izdala centralna banka.

Denar v obtoku je sestavljen iz gotovine v obtoku in knjižnega denarja.

DENARNA POLITIKA

VPLIV DENARNE POLITIKE

Denarna politika oz. monetarna politika je urejanje količine denarja v obtoku z namenom doseganja ekonomskih ciljev kot so višja gospodarska rast, nizka brezposelnost, nizka inflacija. Monetarno politiko vodi centralna banka. Spreminjanje količine denarja v obtoku mora biti ravno pravšnje, da omogoča gospodarsko rast in ne povzroča inflacije. Najpomembnejši je vpliv denarne politike na obrestne mere, devizne tečaje, stopnjo inflacije in gospodarske cikle.

OBRESTNE MERE

S spreminjanjem količine denarja v obtoku se spreminja tudi cena kredita – obrestne mere. Denarja v obtoku bo manj, če je kredit drag torej visoka obrestna mera. Če je monetarna politika restriktivna, bo količina denarja naraščala počasi, obresti bodo visoke, inflacija nizka. Ekspanzivna denarna politika pa relativno hitro povečuje količino denarja v obtoku, torej se poveča gospodarska aktivnost, pa tudi inflacija. Obresti pa se znižajo.

DEVIZNI TEČAJ

Restriktivna denarna politika ( monetarna politika ) znižuje ceno tujega denarja, ekspanzivna pa ga povečuje. Restriktivna monetarna politika ima tudi za posledic, da so obresti visoke, kar pomeni da je povpraševanje po tujem denarju nizko, saj je likvidnost podjetij takrat nizka. Prav tako pa podjetja prodajajo devize, da bi si povečala likvidnost.

STOPNJA INFLACIJE

Spremembe v količini denarja vplivajo na inflacijo v isti smeri, le s časovnim zamikom. Torej če se količina denarja poveča, se tudi inflacija poveča.

GOSPODARSKI CIKLI

Nihanje stopnje rasti denarja iz obdobja v obdobje povzroča manj stabilen gospodarski razvoj – gospodarske cikle. Centralna banka – Banka Slovenije bi morala voditi politiko stabilne rasti denarja, vendar je realnost predvsem zaradi vpliva politike drugačna.

INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE

Centralna banka ima naslednje instrumente s katerimi vodi denarno politiko :

  • nakup in prodaja plačilnih sredstev
  • nakup in prodaja državnih vrednostnih papirjev
  • nakup in prodaja domačih in tujih prenosljivih kratkooročnih vrednostnih papirjev
  • izdaja in nakup blagajniških zapisov
  • kratkoročno kreditiranje bank na podlagi prenosljivih kratkoročnih vrednostnih papirjev
  • kratkoročno kreditiranje bank ob zastavi vrednostnih papirjev
  • določanje obveznih rezerv
  • spreminjanje obrestnih mer
  • moralno prepričevanje

Prvih šest instrumentov ima neposreden vpliv na izdajajnje primarnega denarja.

NAKUP IN PRODAJA DRŽAVNIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV

Z drugo besedo so to operacije na odprtem trgu. Če centralna banka – Banka Slovenije prodaja vrednostne papirje, zmanjšuje količino denarja v obtoku. Razlog da mora zmanjšati količino denarja je lahko v tem, da ima država devizni presežek in mora odkupovati devize od podjetij, s tem pa povečuje količno denarja v obtoku. Ti povečano količino denarja potem zmanjša z prodajo vrednostnih papirjev.

NAKUP IN PRODAJA DOMAČIH IN TUJIH PRENOSLJIVIH KRATKOOROČNIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV

Mišljeni so domači in tuji vrednostni papirji.

IZDAJA IN NAKUP BLAGAJNIŠKIH ZAPISOV

Banka Slovenije – centralna banka jih izdaja, ko mora zmanjšati količino denarja v obtoku, če pa jo mora povečati jih kopuje.

KRATKOROČNO KREDITIRANJE BANK NA PODLAGI PRENOSLJIVIH KRATKOROČNIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV IN KRATKOROČNO KREDITIRANJE BANK OB ZASTAVI VREDNOSTNIH PAPIRJEV

S kreditom se pri poslovnih bankah povečajo rezerve. Zaradi multiplikacije pa se poveča količina denarja v obtoku. Takšni krediti bi naj bili predvsem kratkoročni in namenjeni zgolj ohranjanju likvidnosti bank. Obrestna mera za takšne kredite se imenuje eskontna mera, za krediti ob zastavi vrednostnih papirje pa lombardna mera.

DOLOČANJE OBVEZNIH REZERV

Spreminjanje višine obvezne rezerve spreminja možnost poslivnih bank za odobravanje kreditov. Če se odstotek obveznih rezerv zniža, lahko poslovne banke več denarja posodijo. Zaradi multiplikacije se poveča količina denarja v obtoku. Ukrep ima hiter in velik učinek.

SPREMINJANJE OBRESTNIH MER

Mišljene so obrestne mere ki jih za prejete kredite plačujejo poslovne banke centralni banki. Spremembe v obrestni meri spreminja pripravljenost poslovnih bank po najemanju kreditov pri centralni banki. Poslovne banke se zadolžujejo pri centralni banki zaradi kratkoročnega premoščanja primankljaja potrebnih rezerv. Če se obrestne mere znižajo, poslovne banke najamejo več kreditov in denar posodijo naprej, tako pa se zaradi multiplikacije poveča količina denarja v obtoku. Zaradi spreminjaja obrestne mere centralne banke, se spreminjajo tudi obrestne mere poslovnih bank in pa tudi vse ostale obrestne mere.

MORALNO PREPRIČEVANJE

Centralna banka – Banka Slovenije skuša poslovne banke in druge subjekte s pomočjo argumentov in napovedi prepričati, da spremenijo svoje ravnanje tako, kot želi centralna banka.

Fiskalna politika

FISKALNA POLITIKA

KAJ JE FISKALNA POLITIKA ?

Fiskalna politika je politika države, ko poskuša vplivati na ekonomske cilje kot so višna zaposlenost, višja gospodarska rast in nizka inflacija. Fiskalna politika so naslednji vzvodi: pobiranje davkov, državni izdatki in državni dolg. Tudi fiskalna politika lahko vpliva na količino denarja v obtoku, obrestno mero, devizni tečaj, ekonomsko aktivnost in inflacijo.

Če so prihodki države od davkov manjši od izdatkov ima država primanjkljaj, ki ga lahko pokrije tako, da se zadolži pri centralni banki. Ta zato izda denar in količina denarja se poveča.

RAZMERJE MED FISKALNO IN MONETARNO POLITIKO

Fiskalna politika je za razliko od menetarne politike, vodena v parlamentu. Zato obstaja zelo velika verjetnost, da si bosta politiki nasprotovali. Tako lahko želi določena politična stranka ohraniti vodilno mesto in začne z državnimi izdatki spodbujati gospodarstvo. S tem res pride do povečanja proizvodnje in manjše nezaposlenosti, vendar pa tudi do primanjkljaja v proračunu, ki ga pokriva s krediti v centralni banki. Zato pa se poveča količina denarja v obtoku in pride do inflacije. Centralna banka je neodvisna in strokovna inštitucija in zato poskuša z drugimi instrumenti zmanjšati količino denarja v obtoku, spor med politiko in centralno banko pa je neizogiben.

VPLIV DENARNE IN FISKALNE POLITIKE NA PODJETJA

Denarna in monetarna politika vplivata predvsem na denar, kredite in prihodke. Denarna politika vpliva na obresti in s tem na stroške kredita. Davki in državni izdaki pa vplivata na uspešnost podjetja. Davek na dohodek zniža čisti dobiček in tako zmanjša dividende in nove investicije. Državni izdatki pa vplivajo na tista podjetja ki so dobavitelji državnim podjetjem. Vplivajo pa tudi na posameznike, ki prejemajo socialne transferje. Le-ti potem denar zapravijo v določenih podjetjih, kar vpliva na njihove prihodke.

Pri finančni strategiji podjetja je tako zelo pomembna pravilna napoved bodočih sprememb monetarne in fiskalne politike in pravočasno in pravilno ukrepanje. Vendar pa je bodoče spremembe težko napovedati in zato zelo pogosta prihaja do napak.

FISKALNO PRAVILO

SPREMEMBA 148. ČLENA USTAVE

Državni zbor je 31.05.2013 sprejel ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave Republike Slovenije, tako da se sedaj glasi :

Vsi prejemki in izdatki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunih države.

Prihodki in izdatki proračunov države morajo biti srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, ali pa morajo prihodki presegati izdatke. Od tega načela se lahko začasno odstopi samo v izjemnih okoliščinah za državo.

Z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, se določijo način in časovni okvir izvajanja načela iz prejšnjega odstavka, merila za določitev izjemnih okoliščin in način ravnanja ob njihovem nastopu.

Če proračun ni sprejet do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.

USTAVNI ZAKON

Ustavno zakon tudi določa, da mora državni zbor v 6 mesecih od spremembe ustave sprejeti zakon, ki bo podrobno urejal način in časovni okvir izvajanja fiskalnega pravila. Torej pravila ki pravi, da morajo biti prihodki in izdatki proračunov države srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja. Ali pa so lahko prihodki večji od izdatkov.

Fiskalno pravilo se začne izvajati pri pripravi proračuna za leto 2015. Z razglasitvjo spremembe Ustave pa se začne postopno prilagajanje fiskalnemu pravilu.

POSLEDICE FISKALNEGA PRAVILA

S sprejemom fiskalnega pravila naj bi se zaustavilo brezglavo zadolževanje države. Prav tako pa naj bi fiskalno pravilo povečalo kredibilnost države in tako možnost najemanja novih kreditov po ugodnejši obrestni meri. Preprosto povedano se država z fiskalnim pravilom zaveže, da ne bo porabila več kot pa ustvari.

FINANČNI TRG

FINANČNI TRG

Finančni trg s finančnimi institucijami omogoča prenos prihrankov od subjektov ki varčujejo, običajno so to gospodinjstva, na tiste ki investirajo, običajno gospodarstvo. Gre za prenos finančnih prihrankov, torej tistega dela varčevanja, ki ga gospodinjstva ne porabijo za nefinančne naložbe, npr. nepremičnine. Finančni sistem je učinkovit, če zagotavlja tak prenos prihrankov, da so ti uporabljeni kar se da učinkovito.

EKONOMSKA FUNKCIJA FINANČNEGA TRGA

Je omogočanje takšnega prenosa prihrankov od varčevalcev na investitorje, da bodo prihranki uporabljeni ekonomsko učinkovito.

Podjetniki želijo povečati dobičke, zato poskušajo trgu ponuditi proizvode in storitve, ki jih ljudje želijo in so spodobni plačati. Želje pa se v času spreminjajo, zato je potrebno zagotoviti pretok produkcijskih sredstev v roke tistih proizvajalcev, ki se najbolje prilagajajo spremembam.

FINANČNA FUNKCIJA

Ekonomsko funkcijo finančni trg opravlja z izvajanjem finančne funkcije. Velika večina finančnih trensakcij se v resnici ne nanaša na prerazporejanje produkcijsih faktorjev, ampak na zagotavljanje likvidnosti in možnost razpršitve naložb. In to so dve najpomebnješe finančne funkcije

Zagotavljanje likvidnosti : Za varčevalca je zelo ugodno če njegovi prihranki niso vezani za določen čas. Ljudje raje varčujejo če vedo, da bodo npr. svoje delnice lahko prodali in denar drugače naložili oz. potrošili. Pri tem je pomembno, da varčevalec pri tem ne izgubi del prihrankov. Večje varčevanje pa je predpogoj za večje investicije. Na ta način finančni trg zagotavlja likvidnost. Večji kot je finančni trg, večja je likvidnost.

Razpršitev naložb : Prenos prihrankov le na enega invesitorja pomeni za varčevalca večje tveganje da investitor prihrankv ne bo vrnil oz. plačal donosa. To se zgodi v primeru, če investitorju ne uspe porabiti prihrankiov tako, da bi mu prinesli dobiček. Tveganje pa se zmanjša tako, da varčevalci prenesejo svoje prihranke večim investitorjem. Verjetnost da vsi ne bodo izpolnili obljub je tako manjša. Varčevalci lahko s svojimi prihranki kupijo različne naložbe in si tako zmanjšajo tveganje.

RAZNOLIKOST FINANČNIH TRGOV

V praksi obstaja veliko finančnih trgov na katerih se trguje z različnimi oblikami finančne aktive. Tako imamo finančni trg posojil, posojila pa se med seboj razlikujejo v dospetju, namenu, tveganju, zavarovanju itd.. Zato poznamo hipotekarne trge, trge delnic, obveznic, blagajniških zapisov, opcij itd.. Finančni trgi se ločijo tudi geografsko. Finančni trgi po svetu so tudi vedno bolj povezani. Informacije o donosih in cenah na enem trgu se med trgi hitro prenašajo in to vpliva tudi na prenos naložb iz enega trga na drugega.

DELITEV FINANČNIH TRGOV

PRIMARNI IN SEKUNDARNI FINANČNI TRG

Primarni finančni trg : Primarni finančni trg je trg na katerem se trguje z novimi izdajami finančnih oblik ( delnice, obveznice itd) . Posamezniki, podjetja, banke in država na tem trgu izdajajo finančne oblike, da bi prišli do denarja za financiranje investicij. Največji del primarnih emisij pokupijo investicijske banke.

Sekundarni finančni trg : Z že obstoječimi finančnimi oblikami se trguje na sekundarnem trgu. Izdajatelji svojih delnic, obveznic itd.. niso dolžni odkupiti do dospetja. Jih pa lahko imetniki predčasno prodajo na sekundarnem trgu.

FINANČNI TRG ZA POSOJILA IN VREDNOSTNE PAPIRJE

Trg posojil : Posojila nimajo dobro razvitega sekundarnega trga, čeprav prihaja tudi do prodaj pred dospetjem.

Trg vrednostnih papirjev : Trg vrednostnih papirjev delimo na odprti trg in zaprti trg. Odprti trg pomeni, da se kupec in prodajalec ne poznata, ker trgujejo prek borznih posrednikov. Na zaprtem trgu pa se za nakup prodajalec in kupec neposredno dogovorita.

Nadaljna delitev je glede na vrsto vrednostnih papirjev. Torej na trg dolžniških vrednostnih papirjev (obveznice) in lastniške vrednostne papirje (delnice)

Trge vrednostnih papirjev lahko delimo tudi glede na mesto trgovanja. Če tako mesto obstaja je to borza, če pa se trguje v neposrednih računalniških oz. telefonskih povezavah med posrednik oz. agenti, pa se temu trgu reče “trgovanje preko okenc”

DENARNI TRG IN TRG KAPITALA

Na denarnem trgu se trguje predvsem s kratkoročnimi finančnimi oblikami. Na trgu kapitala pa se trguje z dolgoročnimi vrednostnimi papirji.

Denarni trgi :

  • Udeležencev omogočajo ohranjanjati likvidnost : Posamezniki in podjetja imajo običajno precejšne časovne razlike med denarnimi prilivi in obveznostmi. Ko imajo denarne presežke jih lahko posodijo tistim, ki imajo v tem času primanjklaj denarja. Denarni trg prispeva k stabilnosti ekonomskih subjektov in gospodarstva.
  • Omogočajo centralni banki voditi denarno politiko

Kratkoročni finančni instrumenti so predvsem kratkoročna posojila in vrednostni papirji z dospetjem v manj kot enem letu. Za posojila praktično na obstaja sekundarni trg, z vrednostmi papirji pa obstaja. Takšni vrednostni papirji imajo zelo veliko likvidnost, saj jih je pred dospetjem možno prodati po ceni, ki je blizi nakupne.

Trg kapitala :

Trg kapitala povečuje obseg varčevanja in ga usmerja v najbolj produktivne naložbe in to predvsem na dva načina :

  • Nove izdaje lahko kupijo varčevalci
  • Vrednostne papirje pa s prihranki komintentov kupujejo tudi banki, zavarovalnice itd..

Spodbuda k varčevanju je aktivni sekundarni trg, veliko število informacij, zavarovanja, sama organizacija primarnega trga.

Povezava med denarnim trgom in trgom kapitala predstavljajo poslovne banke, ki transformirajo ročnost sredstev in sicer tako da zbirajo prihranke, z delom tako zbranih prihrankov pa kupujejo dolgoročne vrednostne papirje.

VLOGA DRŽAVE NA FINANČNIH TRGIH

Država se na finančnih trgih pojavlja kot :

  • kreditojemalec, ko najema posojila ali izdaja vrednostne papirje za pokrivanje primanjkljaja
  • garant, ko daje garancije za kredit
  • zakonodajalec
  • zadnji vir likvidnosti ; centralna banka kupuje kratkoročne vrednostne papirje oz. odobrava likvidnostne kredite bankam oz. državi.

BORZA

Kupec oz. prodajalec vrednostnega papirja oz. zlata izbere svojega borznega posrednika in mu da naročilo, da zanj kupi oz. proda določen vrednostni papir po določeni ceni. Pravico sodelovanja na borzi imajo samo posredniki ki zpolnjujejo vrsto pogojev.

Cene se na borznem sestanku oblikujejo z izklicevanjem. Zastopnik prodajalca izklicuje višjo, zastopnik kupca pa nižjo ceno. Izklicne cene se potem prilagajajo in če se izkliče cena ki je sprejemljiva za oba, pride do transakcije. Tečaj pri katerem je prišlo od transkacije je enotni tečaj. Vse transakcije se beležijo in na koncu so objavljene v tečajnici. V tečajnici so navedeni še drugi pomembni podatki : enotni tečaj prejšnjega dne, začetni tečaj, obseg transakcij, najnižji, najvišji tečaj itd.

Vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi se delijo v več skupin npr. uvrščena kotacija I, uvrščena kotacija II in prosti trg. Za uvrstitev v posamezno skupino veljajo različni pogoji. Najstrožji so za uvršeno kotacijo 1, najmanj strogi pa so na prostem trgu. Pogoji se nanašajo predvsem na velikost izdaje, dostopnost informacij itd..

Pravila delovanja borze so zelo stroga, saj je možnost prevar velika.

FINANČNE INSTITUCIJE

FINANČNE INSTITUCIJE – POMEN

Neposredni prenos od varčevalcev k investitorjem se je razvil pred posrednim. Posredni prenos pa ima vrsto prednosti pred neposrednim prenosom. Želje investitorjev in varčevalcev so namreč zelo različne. Investitorji želijo npr. dolgoročna posojila, varčevalci pa želijo likvidnost svojih vlog. Neposredni prenos pomeni, da varčevalci neposredno prenašajo svoje prihranke k investitorjem. Pri posrednem prenosu pa ta prenos poteka prek finančnih institucij.

PREDNOSTI FINANČNIH INSTITUCIJ

Z VIDIKA REALNIH INVESTITORJEV

Sprememba velikosti obsega : Finančne institucije lahko priskrbijo velike vsote finančnih prihrankov. Neposredno pridobivanje je za veliko podjetje predrago. Finančne institucije pa zbirajo manjše vsote in jih združujejo v večje vsote.

Sprememba ročnosti : Razlike obstajajo tudi v časovnem obdobju v katerem investitorji želijo prihranke uporabljati. Varčevalci najpogsteje želijo posoditi prihranke za krajše obdobje, kot bi to želeli investitorji.

Spremembno ročnosti sicer lahko dosežemo tudi z razdelitvijo dolga na delnice in obveznice, vendar je taka spremebna ročnosti dražja od posrednega prenosa.

Z VIDIKA VARČEVALCEV

Večja kvaliteta naloženih prihrankov :

  • Finančne institucije so bolj usposobljene za izbiro investitorjev.
  • Večji obseg omogoča boljše zavarovanje, saj lahko vrne prihranke iz naslova zavarovanja.
  • Večja možnost razpršitve naložb

Večja likvidnost : Pri večini bank lahko kadarkoli dvignemo svoje prihranek.

Obe prednosti skupaj se imenujta sprememba v strukturi finančnih prihrankov.

Z VIDIKA NARODNEGA GOSPODARSTVA

Finančne institucije omogočajo večji in učinkovitejši prenos prihrankov. Prednosti ki jih prinašajo za varčevalce in investitorje povečujejo varčevanje, prav tako pa investicije, kar povečuje gospodarsko rast.

RAZNOLIKOST FINANČNIH INSTITUCIJ

Ker se finančne institucije prilagajajo željam različnih varčevalcev in investitorjev, poznamo več različnih delitev :

VRSTO INVESTITORJEV NA KATERE SE PRENAŠAJO PRIHRANKI

  • poslovne banke : kratkoročna posojila podjetjem
  • hranilnice : posojila prebivalstvu
  • stanovanjske banke : hipotekarna posojila
  • investicijski skladi : kupujejo delnice in obveznice podjetij

OBLIKA LASTNIŠTVA

  • delniška družba : delničarji prevzamejo največje tveganje
  • vzajemna institucija : vlagatelji so tudi lastniki npr. vzajemni skladi. Imenujemo jih odprti skladi.

DENARNE IN NEDENARNE FINANČNE INSTITUCIJE

Denarne so tiste, ki sodelujejo v procesu multiplikacije. Torej imajo vloge na vplogled s katerimi se lahko plačuje.

DEPOZITNE IN NEDEPOZITNE

Depozitne sprejemajo vloge, nedepozitne pa jih ne sprejemajo.

DEPOZITNE FINANČNE INSTITUCIJE

Varčevalci imajo na voljo različne račune z različnimi pogoji varčevanja kot so dospetje, možnost dviga, donosnost itd. Prihranke prenašajo na investitorje predvsem v obliki posojil.

POSLOVNE BANKE

Bančni sistem določa :

  • ali jih je veliko število manjših (ZDA) oz. jih je manj velikih (Evropa)
  • ali so usmerjene v kratkoročne vloge in kredite (komercialne banke) ali pa je njihova dejavnost dolgoorčna

Sprejemajo : vrsto različnih vlog ki se razlikujejo glede na ročnost, donosnost, zavarovanje itd.

Sredstva pa zberejo tudi s kapitalom, ki pa predstavlja majhen delež (okoli 6%) zato morajo biti zelo previdna pri odobravanju kreditov, saj lahko že manjši delež slabih kreditov privede do stečaja.

Večina vlog je kratkoročnih, zato morajo biti tudi dani krediti kratkoročni. Večje dvige izplačujejo iz tekočih pologov in iz rezerv.

Zelo pomembno je, da vedno izplačajo vloge, saj drugače varčevalci izgubijo zaupanje v banko in lahko se zgodi, da vsi želijo takoj nazaj svoje vloge. Kar pa je seveda nemogoče, ker ima banka vloge posojene na daljši rok.

HRANILNICE

Vloge v hranilnicah so bolj dolgoročne, zato so tudi krediti ki jih odobravajo bolj dolgoročni. Predvsem gre za stanovanjske kredite prebivalstvu in dolgoročne potrošniške kredite npr. za avto.

Tudi lastniki hranilnice vložijo svoja sredstva v obliki delnic in tudi pri hranilnici je delež teh sredstev v vseh sredstvih relativno majhen.

VZAJEMNE HRANILNICE

Od običajnih hranilnic se ločijo predvsem z vidika lastništva. Varčevalci so člani hranilnice, njihove vloge pa so lastniški deleži. Ukvarjajo se predvsem z hipotekarnimi kredit svojim članom.

KREDITNE ZADRUGE

Člani so si po določenih kriterijih podobni npr.verska skupnost. Člani so pa tudi lastniki hranilnice, ukvarjajo se predvsem s stanovanjskimi in potrošniškimi kredit. Veliko dela je prostovoljnega in na splošno so stroški poslovanja nizki.

NEDEPOZITNE FINANČNE INSTITUCIJE

Delimo jih na način zbiranja sredstev in sicer na :

INVESTICIJSKI SKLADI

Sredstva zbirajo predvsem z izdajanjem delnic in obveznic. Zbrane prihranke nalagajo predvsem v delnice in obveznice. Ločimo :

VZAJEMNI SKLADI OZ. ODPRTI INVESTICIJSKI SKLADI

Varčevalci kupijo njihove delnice oz. kupone. Obseg izdanih delnic ni omejen (zato so odprti) in se jih vsak dan izda toliko kot je po njih povpraševanja. Varčevalci lahko te delnice kadarkoli vnovčijo pri skladu po dnevni tržni ceni, vendar pa delnice sklada ne kotirajo na borzi. Tak sklad mora imeti vedno dovolj rezerv v denarju, da lahko izplača delnice.

INVESTICIJSKE DRUŽBE – ZAPRTI INVESTICIJSKI SKLADI

Delnice izdajo samo enkrat in se prodajajo na borzi, pri skladu pa jih lastniki ne morejo vnovčiti, kar daje skladu večjo stabilnost v višini sredstev s katerimi razpolaga in zmanšuje rezerve.

POGODBENE FINANČNE INSTITUCIJE

Prihranke zbirajo na podlagi posebnih pogodb z varčevalci. Zbrane prihranke morajo kar se da dobro dolgoročno naložiti, da bi bili sposobni izpolnjevat pogodbene obveznosti.

POKOJNINSKI SKLADI

Obveznost varčevalcev je, da redno vplačuje prihranke, obveznost sklada pa je, da mu po določenem času izplača pokojnino.

Delimo jih :

  • Obvezne in prostovoljne.
  • Višina vplačila v sklad določena, višina pokojnine pa ne
  • Določena pokojnina, višina prispevkov pa ne
  • Pokojnine izplačujejo iz tekočih vplačil in drugi, ki izplačujejo pokojnine iz donosov naložb

ZAVAROVALNICE

Prihranke zbirajo s premijami. Z vplačevanjem premij si varčevalci zagotovijo, da bo zavarovalnica plačala odškodnino v primeru škodnega dogodka.

Če gre za zavarovanje zaradi smrti ali telesnih poškodb je to življensko zavarovanje, v drugih primerih pa je to splošno zavarovanje.

Zavarovalnice oblikujejo rezerve iz katerih izplačujejo odškodnine. Rezerve nalagajo v obveznice, dajejo hipotekarne kredite in sredstva nalagajo v nepremičnine..

Zaradi narave izplačil lahko zavarovalnice nalagajo bolj dolgoročno kot banke.

TVEGANJE IN DONOSNOST

TVEGANJE

Tveganje je nezmožnost, da bi pravilno napovedali prihodnost, oz. nezmožnost nadzorovati, ali bodo rezultati prihodnjih dogodkov enaki načrtovanim. Ljudje želijo tveganje čimbolj zmanjšati, saj si večino ljudi želi zagotoviti čimbolj zanesljivo prihodnost. Tako lahko rečemo, da so ljudje in podjetja nenaklonjeni tveganju. Vendar pa je tudi res, da so ljudje bolj pripravljeni tvegati, če je donos, ki si ga obetajo večji.

Dve naložbi lahko primerjamo tako, da delimo donos z vloženimi sredstvi oz. ceno, ki jo treba plačati za določen donos. Koeficient ki ga tako dobimo imenujemo donosnost.

                         donos
donosnost = ————— x 100
                         cena

Od stopnje nagnjenosti k tveganju pa je odvisno, ali se bo posameznik odločil tvegati in naložiti denar v naložbo, ki ima večjo donosnost, pa je zato tudi bolj tvegana. Različni ljudje imajo različno stopnjo nagnejenosti k tveganju, kar pomeni, da določeni ljudje nalagajo svoje prihranke samo na hranilno knjižico, drugi pa zgubijo svoje premoženje v igralnicah.

ODNOS MED TVEGANJE IN DONOSNOSTJO

Posamezna naložba : Posamenik povezuje donosnost in tveganje vsake posamezne naložbe. Torej izbira vsako posamezno naložbo posebaj. Poskuša določiti pričakovano donosnost in pa verjetnost, da bo dejanska donosnost odstopala od pričakovane. Pri tem je treba povedati, da je kdaj donosnost zelo težko oceniti, npr. nakup hiše ali nakup umetnine. Tako da posameznik velikokrat sprejema odločitve po občutku.

Sestavljeno premoženje iz več naložb : Ljudje niso v težavah zato ker ena od njihovih naložb ne prinaša pričakovanega donosa, ampak zato, ker vse njihove naložbe skupaj ne prinašajo pričakovanih donosov. Ljudje iz izkušenj vedo, da je bolje premoženje nalagati v več različnih naložb. Tvaganje torej lahko zmanjša ustrezna razdelitev premoženja v več različnih naložb, saj je verjetnost, da vse naložbe ne bodo prinašale pričakovanih donosov, manjše.

Zahtevana donosnost : Je plačilo za tveganja. Zahtevano donosnost ljudje ne povezujejo z neposrednim tveganjem posamezne naložbe, ampak s tveganjem, ki ga prinaša posamezna naložba za celotno premoženje, naložene v več naložb. Tako se na trgu za vsako naložbo oblikuje zahtevana donosnost, glede na njen prispevek k tveganju. Npr. obveznice Telekoma so lahko pokupljene pri donosnosti 10%. Vendar pa so delnice nekega drugega podjetja veliko bolj rizične, tako da bi take delnice k tveganju prispevale bolj kot obveznice Telekoma in zanje bi bila zahtevana donosnost npr.14%.

KAKO ZMANJŠATI TVEGANJE NALOŽB

Znanje in analize : Več kot ima investitor znanja, bolj se tveganje zmanjša. Običajno pri tem ne pomagajo niti nasveti strokovnjakov.

Razpršitev naložb (diverzifikacija) : Lahko jo dosežemo na neposreden ali pa posreden način.

Neposredna razpršitev : Naložbe so različne med seboj glede na obliko, čas do vnovčitve in kvaliteto.

Oblike naložb : Naložbe lahko razdelimo v zelo veliko različnih skupin. Npr. obveznice javnih družb, delnice računalniških družb itd. Če bi npr. kupovali samo obveznice javnih družb, ne bi bistveno zmanjšali tveganja, saj obstaja velika verjetnost, da določeni pogoji poslovanja veljajo za vse javne družbe.

Čas do vnovčitve : K zmanjšanju prispeva razpršitev naložb v naložbe z različnim časom do vnovčitve. Če imamo več naložb s kratko dobo do vnovčitev, to pomeni večjo likvidnost, večja likvidnost pa pomeni manjše tveganje.

Kvaliteta : Bolj kvalitetne naložbe so tiste, ki imajo sicer nižjo donosnost. Potrebno je imeti v portfelju naložbe visoke kot visoke nizke kvalitete. Ob velikem deležu kvalitetnih naložb, si lahko namreč privoščino tudi nekaj bolj rizičnih naložb s visokimi pričakovanimi donosi.

Posredna razpršitev naložb : Če gre za naložbe v finančne institucije

Zavarovanje pri zavarovalnici : Je najbolj neposredna oblika zavarovanja. Tako lahko zavarujemo svojo naložbo pred požarom, vlomom itd. Pri tem pa obstajajo omejitve. Zavarovalnica ne zavaruje vsega in pa cena zavarovanja.

NALOŽBE

VRSTE NALOŽB

Ekonomski subjekti pridobljena denarna sredstva porabijo za tekočo potrošnjo, del pa jih lahko naložijo. Spodaj prikazujemo kam lahko naložimo morebitne finančne prihranke.

Naložbe lahko delimo na tri glavne skupine in sicer na finančne naložbe, naložbe v znanje in realne naložbe. Realne naložbe so nakup nepremičnin, strojev in podobno. Pri finančnih naložbah gre za prenos prihrankov na nekoga drugega.

FINANČNE NALOŽBE

Podjetja, država in finančne institucije želijo izdati finančne instrumente s takšnimi značilnostmi, da bi bili za kupce kar se da zanimivi. Zato se je na trgu pojavilo veliko različnih finančnih instrumentov, torej tudi veliko različnih naložb.

Finančne naložbe v podjetja

Lastniške finančne naložbe

Imetniku dajejo pravico do solastništva oz. lastništva

Delnice

Za izdajatelja pomeni delnica trajen vir sredstev, lastniku delnice pa solastništvo podjetja, s trajno udeležbo na dobičku in pravico glasovanja in voljenja upravnega odbora. Lastnik prevzame seveda največje tveganje.

Običajno podjetje vsega dobička na izplačajo v obliki dividend, ampak ga del zadržijo in porabijo za nove investicije, finančne naložbe ali plačilo dolgov. Vrednost delnice se praviloma zato poveča.

  • Javna (odprta) prodaja : Samo relativno velika in znana podjetja svoje delnice prodajajo na javnih prodajah. Ko so prodane, zanje obstaja sekundarni trg na borzi ali prodaja preko okenc. Tveganje zmanjša preglednost poslovanja na borzi in stroga merila države.
  • Zaprte (privatne) prodaje : Velika večina delniških družb pa svoje delnice prodajajo finančnim institucijam. Stroški takšne prodaje so manjši. Delnice so za posameznika bolj tvegane, saj podjetja ne pozna. Pri zaprti prodaji pa tudi ni tako stroge regulative. Kupci so tako finančne institucije ki podjetje bolje poznajo in imajo strokovnjake, ki se odločajo o nakupu.

Navadne delnice

V primeru stečaja podjetja so lastniki navadnih delnic zadnji pri poplačilo terjatev. Imajo polno pravico do glasovanja, donos delnice je odvisen od uspešnosti podjetja.

Prednostne delnice

V primeru stečaja se poplačajo pred navadnimi delnicami. Pravica do glasovanja je omejena in običajno imajo nespremenljive dividende, vendar o izplačilu lahko odloča nadzorni svet. Če se ne izplačajo, se ne izplačajo tudi dividende navadnih delnic.

Zamenljive prednostne

Lastnikom omogočajo zamenjavo prednostnih delnic v navadne. Izdajajo se v glavnem ob združitvah podjetij in sicer iz davčnih razlogov.

Deleži družbenikov

Naložba samostojnega podjetnika

Upniške finančne naložbe

Obveznice

Izdajajo jih podjetja, država, lokalne oblasti, finančne in druge institucije. Imetniku prinašajo pogodbene obresti. Lastnik obveznice ni solastnik podjetja in nima pravice do glasovanja. Zato ima prednost pri poplačilu v primeru stečaju. Tveganje je za lastnika manjše, zato je tudi donosnost manjša od donosnosti delnice.

  • Običajne, nenavadne obveznice in obveznice v tuji valuti, imenujemo tudi samostojne obveznice. Izdajajo se v paketih in kot del paketa (približno 20%) Paket predstavljajo dve vrsti posebnih obveznic. Prve so nakupni boni (pravico do nakupa običajne delnice), druge so zamenljive obveznice (lastnik jih lahko zamenja za običajen delnice po določeni ceni).
  • Zaprta (privatne) – odprta (javna) prodaja : Zaprto prodajo uporabljajo mala in srednja podjetja zaradi nižjih stroškov, vendar so obresti višje, ker je tveganje višje. Za javno prodajo obstajajo strogi zakonski predpisi in predpisi borze.
  • Pogoji kupcev obveznic : Kupci izdajatelju postavijo vrsto pogojev z namenov zavarovati naložbo, kot npr. :
    • Da lahko izdaja obveznice samo toliko časa, dokler razmerje med delnicami in dolgovi ne presega npr. 50%.
    • Časovna omejitev, da ne sme svojih obveznic z odpoklicem odkupit in izdati novih po nižji obrestni meri.
    • Da mora po določenem času od izdaje (npr. 10 let) izdvajati sredstva na poseben račun, ki je namenjen končnemu plačilu obveznic. Dogovori o višini in času izdvajanja so odvisni od rizičnosti obveznice.

Pri javnih prodajah pogoje ne postavlja vsak posamezni kupec, ampak investicijska banka.

Običajne

Obresti so fiksne, običajno v nominalnem znesku.

Nezavarovane

V anglosaksonskih državah je taka večina industrijskih in finančnih obveznic. Z drugo besedo so to zadolžnice. Lahko so dolgoročne (15-30 let) oz. srednjeročne (7-10 let)

Zavarovane

Takšne so izdaje storitvenih in želežniških obveznic.

  • S hipoteko
  • Z začasno odstopljenemi vrednostnimi papirji
  • S potrdilom o začasnem lastništvu

Nenavadne


Nenavadne so predvsem zaradi izračuna obresti. Po obsegu jih je pa manj izdanih.

Obresti vezane na poslovni uspeh
  • Dobičkovne
    • Pogodbene obresti so izplačene samo, če dobiček podjetja to omogoča
  • Participativne
    • Poleg pogodbenih nizklih obresti, je lastnik tudi udeležen v dobičku.
Obresti vezane na nekatere dejavnike
  • Indeksirane
    • Obrestna mera se prilagaja inflaciji.
  • S plavajočo obrestno mero
    • Obrestna mera je vezana ne neko tržno obrestno mero.
Obrestna mera nižja od tržne

Pomeni, da se ob izdaji obresti prodajajo po diskontirani vrednosti. Poseben primer so obveznice, ki sploh ne prinašajo obresti – brezkuponske obveznice.

V tuji valuti

Če podjetje investira v tujini in bo zato prihodek v tuji valuti, lahko izplačilo obresti v tej valuti pomeni za podjetje manjše tečajno tveganje. Lahko pa je motiv tudi nezaupanje v domačo valuto.

Zamenljive

Imetniku dajejo pravico, da pod določenimi pogoji zamenja obveznice v prednostne ali navadne delnice.

Terminski krediti

Naložba je bolj primerna za banke in zavarovalnice, kot pa za podjetja in posameznike. Gre za kredit, ki ni v obliki prenosnega vrednostnega papirja in se ga ne da prodati pred dospetjem oz. po delih. Podjetje bo takšnen kredit odobrilo v posebnih primerih, banke in zavarovalnice pa imajo pri odobravanju zelo stroga merila.

Kredit je delno zavarovan tako, da je odobren za točno določeno opremo. Osnovna in gibljiva sredstva ne smejo biti financirana s takšnimi krediti do več kot tretjine. Banka zahteva tudi zavarovanje starejših vodilnih delavcev za primer njihove nezmožnosti za delo.

Kredit se običajno odplačuje anuitetno. Lahko da velja prvih nekaj let moratorij. Obrestna mera je lahko določena za celotno obdobje odplačevanje, večinoma pa je gibljiva. Banka tudi zahteva da podjetje prenese del sredstev na poseben brezobrestni račun. Pogosto se kreditni pogoji med odplačevanjem spremenijo.

Bančni

Revolving

Kreditna linija do treh let. Od dospetju ga podjetje po želji obnovi.

Zimzeleni

Kreditna linija brez dospetja. Za podjetje je zelo drag, saj je za banko nezavarovana, neprenosna terjatev brez dospetja.

Zavarovalniški

Zakup

Pravno gledano zakup ni finančna naložba, ampak je realna naložba. Ekonomsko gledano pa je zavarovana finančna naložba in sicer je zavarovanje lastništvo realnega premoženja.

Kratkoročni bančni kredit

Nezavarovan

Za začasen porast zalog

Dolg se sam odplača s prodajo in prejemom plačila

Kreditna linija

Podjetje lahko kadarkoli črpa kredit do določene višine, vendar ga ne sme uporabljati za dolgoročno financiranje. Zato mora imeti vsaj en mesec stanje na kredita enako 0 in običajna je zahteva po brezobrestni vlogi.

Premostitveno kreditiranje

Banka začasno financira investicijo podjetja.

Zavarovan

Z zastavo terjatev do kupcev

Gre za terjatve s časovno ustreznimi roki dospetja.

Z zalogami

Lahko jih prenese v skladiščenje v javna skladišča, skladiščnica pa je v lasti banke. Lahko pa se dogovorijo tako, da javno skladišče najame del skladiščnega prostora  v podjetju, ali pa tako da odkupi zaloge in jih preda podjetju v komisijsko prodajo.

Terjatve kupcev

Glede na dobre poslovne običaje je obvezna naložba.

Komercialni kredit na odprt račun

Za redne kupce, ki so dobri plačniki. Kupec brez omejitev naroča blago. Rok plačila je enotno dogovorjen za vse dobave.

Komercialni kredit na pisno obljubo

Kupec da pisno obljubo da bo plačal.

Komercialna menica

Menica ja zavarovanje plačila, saj z njo lahko blokiramo račun kupca.

Nepreklicno kreditno pismo

Je zelo dobro zavarovanje, saj za plačilo jamči banka

Finančne naložbe v državo

Dolgoročne naložbe

Državne obveznice

Izdaja jih država in za njihovo plačilo tudi jamči, drugače pa so nezavarovane. V glavnem imajo fiksno obrestno mero. Zbran denar je namenjen za kritje primanjkljaja v proračunu. Je zelo varna naložba, saj država lahko pobira davke in izdaja denar. Zaradi varnosti pa je donosnost majhna.

Občinske oz. mestne obveznice

Izdajajo jih občine in mesta za financiranje občinskih investicij. Te obveznice so manj kvalitetne od državnih, saj občine ne pobirajo davkov in tiskajo denarja, vseeno pa v primeru nezmožnosti plačila lahko plačajo iz proračuna. Donosnost je zato nekoliko višja.

Obveznice državnih ustanov in podjetij

Takšne so npr. obveznice Telekoma. Za te obveznice ne jamči država, vendar je zelo verjetno da ta podjetja ne bodo šla v stečaj, saj je ustanovitelj država.

Kratkoročne naložbe

Zakladne menice

So kratkoročni državni vrednostni papir. Obrestna mera je fiksa, dospetje do enega leta. Kupujejo jih predvsem finančne institucije in velika podjetja.

Kratkoročni krediti

Država lahko najema tudi kredite predvsem pri Banki Slovenije. Sekundarni trg za njih ne obstaja.

Naložbe v finančne institucije

Investicijski skladi

Izdajajo predvsem delnice in obveznice. Delnice so lahko vnovčljive pri samih skladih (odprti skladi), ali pa samo na sekundarnem trgu (zaprti skladi). So manj tvegane od naložb v podjetja, saj je tveganje v skladu razpršeno.

Banke in hranilnice

Gre predvsem za vloge in blagajniške zapise. Vloge so neprenosne in v obliki raznih računov ( tekoči računi, vezane vloge itd ). Pogoji se lahko v času zelo spreminjajo. Razlike pa so tudi med institucijami. Za vloge jamči država, zato je tveganje in donos nizek.

Vloge ki pa so prenosne so potrdila o vlogi. Rok dospetja je od 30 dni do lahko tudi 8 let. Potrdilo je možno prodati pred dospetjem.

Pokojninski načrti

Država pokojninske načrte podpira z olajšavami, omogočajo pa dodatno pokojnino poleg obvezne. Naložbe so dolgoročne in so neprenosne. Vplačevati jih je potrebno običajno mesečno.

Zavarovalnice

Določene oblike zavarovanj, kot so življenjsko in nezgodno, so tudi lahko naložbe.

Izvedene finančne naložbe

Donosnost in tveganje je odvisna od neke druge naložbe, iz katere so izvedene.

Opcija

Lastniku dajejo v določenem časovnem obdobju ali na določen datum možnost, ne pa dolžnost, kupiti oz. prodati naložbo, ali predmet potrošnje po določeni ceni. Nakupna opcija daje možnost nakupa, prodajna opcija pa možnost prodaje. Najbolj razširjene so opcije na navadne delnice.

Primer : Cene za delnico je danes 100€. Nakupna opcija daje možnost, da od izdajatelja opcije lahko kupi to delnico čez tri mesece za 105€. Zato mora kupec opcije plačati premijo. Ker se pričakuje da bo čez tri mesece delnica vredna 110€, je premija 5€. Torej če bo vrednost delnice čez tri mesece 108€ in kupec opcije delnico tudi kupi, je prodajalec opcije zaslužil 2€. Lahko pa se zgodi obratno in prodajalec opcije utrpi izgubo.

Opcije zmanjšujejo tveganje, po drugi strani pa se z njimi veliko špekulira.

Nakupni boni

Po vsebini so zelo podobni opciji. Gre za pravico kupca obveznic, da kupi tudi navadne delnice po določeni ceni. Pravica nakupa pa je bistveno dolgoročnejša od opcije.

Terminska pogodba

Pri terminski pogodbni ne gre za pravico ampak za obvezo nakupa oz. prodaje, običajno na točno določen dan. Tak primer je obveznost nakupa aluminija po ceni 1200€ 30.junija. Kupec s tem prevzame tveganje, da na trgu na ta dan cena ne bo padla pod 1200€ Lahko pa pogodbo proda pred dospetjem.

NALOŽBE V ZNANJE

Naložbe v znanje so visoke in tvegane, vendar so očitno čezdalje bolj zanimive. Študij je za posameznika velika denarna naložba. Stroški predstavljajo neposredni stroški in pa tudi izgubljene druge možnosti. Lahko bi se npr. zaposlil in prejemal plačo, lahko pa bi se samozaposlil in v tem času vpeljal posle, za ketere kasneje ni več možnosti. Vendar raziskave kažejo, da je letni dohodek zaposlenega z visoko šolo dvakrat večji kot zaposlenega z osnovno šolo. Tako da na koncu lahko ugotovimo, da naložba v znanje se splača.

Tudi pri podjetjih se pokaže približno enaka slika. Podjetja, ki več vlagajo v raziskave in razvoj, so v prihodnosti bolj uspešna kot tista, ki v raziskave in razvoj ne vlagajo. Čeprav pa je res, da so takšne investicije izredno tvegane, saj lahko da ne dajo nikakršnih rezultatov.

REALNE NALOŽBE

NALOŽBA V NEPREMIČNINE

Posamezniku prinaša korist saj lahko v njej prebiva, lahko pa jo oddaja v najem, oz. v njej opravlja dejavnost. Lahko jo tudi v prihodnosti proda z dobičkom. Donosnost nepremičnine je težko meriti, pa tudi tveganje je težko meriti. V času recesije vrednosti napremičnin zelo padejo in s tega stelišča so tvegana naložba.

TRAJNE POTROŠNE DOBRINE

So pralni stroj, avto, hladilnik, tv. itd. Donosnost je zelo težko določiti.

Scroll to Top