Računovodstvo je sestavljeno iz naslednjih delov:


knjigovodstvo,
računovodsko predračunavanje,
računovodsko nadzorovanje,
računovodsko preučevanje - analiziranje.

Računovodsko predračunavanje pokriva standard SRS 20, obračunavanje pa SRS 23. Obdelata pa :

• opredeljevanje predračunavanja in obračunavanje
• sestavljanje računovodskih predračunov in obračunov po vrstah
• sestavljanje računovodskih predračunov in obračunov po namenih
• vpliv prevrednotovanja na računovodske predračune in obračune
• uskopinjanje računovodskih predračunov in obračunov
• hrambo računovodskih predračunov in obračunov

Računovodsko predračunavanje je obdelovanje v denarni merski enoti izraženih podatkov o načrtovanih gospodarskih kategorijah poslovnih procesov in stanj. Računovodski predračuni zajemajo podatke o načrtovanih sredstvih, obveznostih do njihovih virov, prihodkih in odhodkih.


Računovodsko obračunavanje je obdelovanje v denarni merski enoti izraženih podatkov o uresničenih gospodarskih kategorijah poslovnih procesov in stanj. Računovodski obračuni zajemajo podatke o uresničenih sredstvih, obveznostih do njihovih virov, prihodkih in odhodkih.


Predračuni in obračuni so sestavljeni za potrebe notranjih in zunanjih uporabnikov. Obvezno se sestavljajo samo obračuni za zunanje uporabnike. Sestavljajo se za posamezne pojave, za posamezne dele organizacije ali za celotno organizacijo.


Predračunavanje se konča s predračunsko kalkulacijo, obračunavanje pa obračunsko kalkulacijo. Računovodsko predračunavanje - obračunavanje za posamezne dele organizacije se konča z :

• Predračuni - obračuni posrednih stroškov po stroškovnih mestih
• Predračuni - obračuni stroškov po mestih odgovornosti
• Predračuni - obračuni stroškov odhodkov in prihodkov po posameznih področjih delovanja
• Predračuni - obračuni poslovnega izida poslovnoizidnih enot
• Predračuni - obračuni finančnega izida po delih organizacije

Računovodsko predračunavanja - obračunavanje za celotno organizacijo se konča z :

• Predračunsko - obračunsko bilanco stanja
• Predračunskim - obračunskim izkazom poslovnega izida
• Predračunskim - obračunskim izkazom finančnega izida
• Predračunskim - obračunskim izkazom gibanja kapitala

Tu predračuni - obračuni so dopolnjeni s pojasnili posameznih postavk. Sestavljeni so najmanj za eno leto, vsaj izkazi poslovnega izida pa mesečno. Predračuni in obračuni prejemkov in izdatkov pa tudi za krajša obdobja.

Pri sestavljanju predračunov je treba upoštevati cene, veljavne v času na katerega se predračuni nanašajo. Če se predračun nanaša na stroške oz. prihodke v prihodnjem obdobju, je treba upoštevati tiste cene, ki je lahko utemeljeno pričakujemo v tistem obdobju.


Vpliv prevrednotovanja na računovodske obračune je določen s posameznimi standardi, ki opredeljujejo posamezno kategorijo.

Konsolidirani (skupinska) predračunski in obračunski izkazi se sestavljajo za celotno organizacijo, ki je sestavljena iz nadrejenih in podrejenih organizacij, in sicer tako, kot da gre za eno organizacijo.

Načrtovanje obsega načrtovanje vseh potrebnih dejavnosti v organizaciji ter stroške in koristi, povezane z njimi. Načrtuje se s pomočjo predračunavanja, ki omogoča ocenjevati prihodnje stroške, nadziranje uresničenih stroškov in ugotavljanje dosežkov organizacije.


Ko je predračun sprejet, pomeni obveznost oz. je načrt in zaposleni si morajo prizadevati, da ga uresničijo. Predračun se torej nanaša na vnaprej opredeljene poročevalske enote za neko prihodnje obdobje in je denarno ali nedenarno ovrednoten.


Poročevalska enota je lahko del organizacije, posamezno področje nalog, dejavnost ali posamezni projekt, proizvod itd. Določena mora biti tako, da omogoča spremljanje z njo povezanih gospodarskih kategorij. Poročevalska enota ima dva namena :

• omogočiti spoznanja, katere vrste računovodskih obračunov mora organizacija pripravljati
• odgovornim naložiti doseganje posameznih ciljev

Opredeljeno obdobje je lahko različno in je odvisno od tega kako pogosto potrebujemo informacije. Običajno je to obdobje koledarsko leto. Vodstvo pa lahko potrebuje predračune za določene dele organizacije oz. nekatere dejavnosti, tudi za krajše obdobje (mesečne, polletne, četrtletne). V nekaterih dejavnostih pa so predračuni narejeni za več let. Odmiki uresničenega od načrtovanega so večji, čim daljše je obdobje načrtovanja.


Glavna vsebina predračuna je izražena vrednostno.


Predračunavanje je pomembno za delovanje dveh področij nalog in sicer za načrtovanja ter nadziranje. Načrtovanje je usmerjanje prihodnjih postopkov, ki obsega celoten splet predračunov, vendar se na koncu zlijejo v predračun poslovnega izida in predračun sprememb postavk bilance stanja. Nadziranje je primerjanje uresničenih izidov z načrtovanimi, ugotavljanje razlik in sprejemanje ukrepov za odpravo razlik. Posredne koristi predračunavanja:

• V zasebnem kot poslovnem življenju so vsi cilji doseženi z načrtovanjem.
• Spodbuja usklajevanje, sodelovanje in komuniciranje.
• Sili vodstvo da s številkami izrazi načrte organizacije
• Omogoča spremljanje dosežkov organizacije in posameznih poslovodij
• Je podlaga za mnenje o potrebnosti stroškov za delovanje organizacije. Posamezni poslovodje si prizadevajo npr. za povečanje prodaje, povečanje proizvodnje, ne zavedajo pa se da so za to potrebni stroški.
• Zadovoljuje zakonske in pogodbene potrebe. Velja predvsem za organizacije ki so vezane na proračun.
• Spodbuja zaposlene k doseganju podjetniški ciljev to pa so : doseganje primernega dobička vsako leto, vzdrževanje primerne rasti, primerno plačilno sposobnost, povečanje zadovoljstva kupcev

V organizaciji pa imamo tudi računovodske obračune in z njihovo pomočjo spremljamo doseganje ciljev.

O celostnem predračunu (master budget) organizacije govorimo, kadar so podatki o prihodnjem delovanju organizacije sprejeti na posebni listini. Ker je cilj predvsem dobiček se imenuje tudi predračun poslovnega izida.


Sestoji iz dveh delov in sicer :

• Celostnega poslovnega predračuna (operating budget) : Predračun prihodkov, spremenljivih stroškov, stalnih stroškov, odhodkov in drugi
• Celostnega finančnega predračuna (financial budget) : Predračun sredstev in obveznosti do virov sredstev, kapitala, dolgov, naložb, finančnega izida, prejemkov in izdatkov in drugi

Pri sestavljanju predračunov moramo slediti delovnemu procesu organizacije. Dejavnost organizacije se izvaja na dveh področjih in sicer na:

• Gospodarskem : ustvarja dobiček
• Finančnem : mora biti likvidna

Obe področji so med seboj povezani, zato se tudi oba predračuna sestavljata istočasno. Organizacija ki ni gospodarsko uspešna, ne more biti dolgoročno likvidna. Kratkoročno pa se predračuna sicer lahko gibljeta v različni smeri.


Poslovni predračuna je sestavljen :

• Predračun prodaje
• Predračun proizvodnje
• Predračun neposrednih stroškov
• Predračun nabave materiala
• Predračun neposrednih stroškov dela
• Predračun neposrednih stroškov storitev
• Predračun posrednih proizvajalnih stroškov
• Predračun končnih zalog materiala
• Predračun končnih zalog proizvodov
• Predračun proizvajalnih stroškov prodanih proizvodov
• Predračun stroškov prodajanja in splošnih dejavnosti
• Predračun poslovnega izida
• Predračun čistega poslovnega izida

Finančni predračun sestavljajo :

• Predračun financiranja (vlaganja)
• Predračun naložbenja (investiranja)
• Predračun prejemkov in izdatkov
• Predračun stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev (predračunska bilanca stanja)
• Drugi predračuni (obveznosti, terjatev)
• Predračun finančnega izida

Izhodišče je predračun prodaje, ker mora organizacija proizvajati tisto in toliko kolikor lahko proda.


Posamezniki, ki prodajajo zberejo mnenja o možni prodaji in jih združijo v celostni predračun prodaje. V njem morajo biti upoštevana tudi gospodarska gibanja, konkurenca itd. Upoštevamo predvideni obseg prodaje po posameznih proizvodih in njihove cene ter tako izračunamo prihodek.


Sledi predračun proizvodnje. V njem so najprej opredeljene količine in šele nato vrednosti. Je izhodišče za vse predračune, povezane s proizvodnjo, torej : predračun neposrednih stroškov materiala, neposrednih stroškov dela, neposrednih stroškov storitev in posrednih proizvajalnih stroškov.


Pokaže, koliko mora organizacija proizvesti, da zadosti povpraševanje in doseže cilje predračuna prodaje. Povpraševanje ugotovimo iz predračuna prodaje. Ciljne zaloge dokončanih proizvodov pa so odvisne od politike podjetja do kupcev oz. proizvajalnega procesa. Organizacija jih ima zato, da lahko vedno proda izdelke, vendar povzročajo stroške, zato jih je treba skrbno načrtovati. Ciljne zato, ker z njimi dosegamo cilje prodaje kar zadevo roke dobave.


Da lahko organizacija ugotovi koliko mora proizvesti, pa mora poznati tudi resnične začetne zaloge. Torej ustvarjanje proizvodov = ciljne končne zaloge + pričakovana prodaja - resničen začetne zaloge.


Za proizvodno so potrebne prvine poslovnega procesa, torej predmete dela, delo, storitve in delovna sredstva. V poslovnem predračunu zajemamo samo tiste prvine, ki se le enkrat lahko porabijo. Ostale pa se predmet finančnih predračunov.


Predračun neposrednih stroškov materiala, je odvisen od porabe v proizvajalnem procesu in zaloge materiala, tako začetnih kot končnih. Zaloge so odvisne od stroškov skladiščenja, naročanja in kakovosti dobaviteljev. Od potrebne količine materiala je odvisna optimalna velikost naročila.


Predračun neposrednih stroškov materiala ima dva dela :

• Koliko materiala bomo porabili v proizvajalnem procesu
• Koliko ga je treba nabaviti, da bo proizvajalni proces potekal nemoteno in da bomo imeli tudi ustrezne končne zaloge
• Predračun neposrednih stroškov materiala sestavimo na podlagi normativov (standardi) porabe materiala za posamezni proizvod. Če količino materiala pomnožimo s ceno materiala dobimo strošek materiala.

Predračun nabave materiala. V njem upoštevamo porabo materiala v proizvodnem procesu, ciljne končne zaloge in začetne zaloge. Nabava = ciljne končne zaloge materiala + material, potreben v proizvajalnem procesu - začetne zaloge.

Ker so podatki o končnih zalogah znani šele po tem, ko pripravljamo predračun, jih moramo oceniti. Ciljne končne zaloge morajo zagotavljati nemoten proizvajalni proces, ne glede na zamude dobaviteljev in potrebe po večjem obsegu. Naslednji predračun je predračuna neposrednih stroškov dela, ki pokaže potrebno število ur dela in na drugi stroške dela. Predračun je narejen na podlagi normativov dela, predvideni obseg proizvodnje in urnih postavk. Obstajata dva načina sestavljanja :

• vse ure dela prevedemo v enostavno delo, kar pomeni, da ure dela pomnožimo s povprečnim količnikom zahtevnosti dela v organizaciji; tako dobljene ure, potrebne, da poteka proizvajalni proces v predvidenem obsegu, pa pomnožimo z urno postavko za najmanj enostavno delo;
• ob upoštevanju normativov dela in obsega proizvodnje izračunamo potrebno število ur neposrednega dela, tako izračunane ure pa pomnožimo s povprečno urno postavko.

Predračun neposrednih stroškov storitev sestavimo podobno kot predračun. Upoštevamo torej obseg proizvodnje, normativ porabe in ceno za enoto storitve.


Predračun posrednih proizvajalnih stroškov. Posebej je treba sestaviti predračun stalnih posrednih proizvajalnih stroškov in posebej predračun spremenljivih posrednih proizvajalnih stroškov.


Posredni proizvajalni stroški se razporejajo na stroškovne nosilce po ustreznih podlagah. Zato moramo imeti količnike dodatka posrednih proizvajalnih stroškov posebeja za stalne in posebeja za spremenljive posredne stroške.


Stalni posredni proizvajalni stroški so lahko načrtovani v celotnem obsegu ali razporejeni po posameznih proizvodih, odvisno od tega, po kateri podlagi organizacija vrednoti zaloge (zoženi lastni ceni, proizvajalni ceni ali spremenljivih proizvajalnih stroških).


Predračun končnih zalog materiala in proizvodov. Ker izračunanih predračunskih stroškov ne moremo primerjati z izračunanimi predračunskimi prihodki, ker smo pri stroških upoštevali proizvedene količine, pri prodaji pa prodane količine, moramo sestaviti še predračun končnih zalog materiala in proizvodov. Material se vrednoti po nabavnih cenah, za proizvode pa SRS priporočajo proizvajalne stroške. Metode vrednotenja pa so FIFo, LIFO, tehtane povprečne cene.


Predračun proizvajalnih stroškov prodanih proizvodov. Sestaviti ga je potrebno zato, da organizacija lahko ugotovi odhodke in kot razliko med prihodki in odhodki še dobiček. Podatke zanj črpa iz že sestavljenih predračunov.


1. Vrednost začetnih zalog dokončanih proizvodov Vrednost je enaka vrednosti končnih zalog preteklega leta
2. Proizvajalni stroški v obdobju, od teh:
neposredni stroški materiala (predračun 3)
— neposredni stroški dela (predračun 5)
— neposrednih stroški storitev (predračun 6)
— posredni proizvajalni stroški (predračun 7)
3. Skupaj stroški razpoložljivih proizvodov za prodajo (1 + 2)
4. Vrednost končnih zalog proizvodov (predračun 9)
5. Stroški prodanih proizvodov (3 — 4)


Predračuna stroškov prodajanja in splošnih dejavnosti. Običajno ma posebej prikazane in razložene stroške prodajanja ter posebej prikazane stroške splošnih dejavnosti.


Stroške splošnih dejavnosti predračunava v celotnem obsegu, razen če upošteva pri vrednotenju zalog zoženo lastno ceno, kar pa je razmeroma redko.


Stroški prodajanja so ponavadi dveh vrst:

• Spremenljivi, to so predvsem stroški dela, če so, denimo, plače prodajnega osebja vezane na opravljeno delo. Upoštevati je treba gibljivi predračun.
• Stalni, to so vsi drugi stroški prodajanja.

Obrazec predračuna poslovnega izida. V njem organizacija prikaže predračunski dobiček. Je povzetek končnih postavk predračuna prodaje, predračuna proizvajalnih stroškov prodanih proizvodov ter predračuna stroškov prodajanja in splošnih dejavnosti :


1. Prihodki od prodaje (predračun 1)
2. Proizvajalni stroški prodanih proizvodov (predračun 10)
3. Kosmati dobiček (prispevek za kritje posrednih stroškov prodajanja in splošnih dejavnosti ter dobička) (1 — 2)
4. stroški prodajanja in splošnih dejavnosti (predračun 11)
5. Dobiček iz poslovanja (izguba iz poslovanja) (3 — 4)


Predračun čistega poslovnega izida. Je povzetek dobičkov iz posameznih dejavnosti (iz dejavnosti poslovanja, iz dejavnosti financiranja oziroma naložbenja ( investiranja ) in iz razlike med izrednimi prihodki in odhodki ) in davka poslovnega izida.


1. Dobiček iz poslovanja
2. Dobiček iz financiranja oziroma naložbenja
3. Dobiček iz izrednih postavk
4. Dobiček organizacije (1 + 2 + 3)
5. Davek iz dobička
6. Čisti dobiček

Računovodsko predračunavanje pokaže,

• ali so prvine poslovnega procesa, ki so redke dobrine, uporabljene učinkovito ali ne
• ali sprejeta raven poslovanja in predvidene poti zagotavljajo doseganje podjetniških ciljev. - ocenjevanje dosežkov odgovornih

Ko primerjamo uresničeno z načrtovanim, dobimo odmike. Poleg odmikov obstajajo še druga sodila za presojanje uspešnosti kot so primerjave s prejšnjim letom in primerjave z najboljšimi organizacijami v skupini (benchmarking).


Odmiki so lahko tudi posledica načina sestavljanja predračuna, zato je potrebno poznati uporabljeno metodiko.


Pri predračunavanju je mogoče upoštevati več vrst metodik, ki prikažejo predračunavanje iz različnih zornih kotov in pokažejo smiselnost proučevanja odmikov. Poznane metodike :

• Mirujoče ( statično ) - statični predračuna : Je predračun za točno določen obseg dejavnosti. Vendar se določen obseg dejavnosti običajno ne uresniči, posledica so veliki odmiki.
• Gibljivo ( dinamično ) - dinamični predračun : Omogoča izračunavanje stroškov pri različnem obsegu dejavnosti. Tri glavne prednosti :
• uporabiti ga je mogoče ne glede na obseg dejavnosti
• omogoča nam, da ugotovimo, kolikšni bi morali biti stroški pri različnem obsegu dejavnosti
• vodstvu pomaga, da predvidi obseg stroškov pri različnem obsegu dejavnosti

Potreba po gibljivem predračunavanju nastaja zaradi različnega obnašanja posameznih vrst stroškov pri spreminjanju obsega dejavnosti.


Celotni stroški pri vsakem obsegu dejavnosti izračunani po obrazcu:

Stroški = stalni stroški + spremenljivi stroški na enoto proizvoda x število enot proizvoda


Stalni stroški so neodvisni od obsega dejavnosti, zato se pri večjem obsegu dejavnosti razdelijo na več proizvodov, kar pomeni povečanje dobička, spremenljivi stroški pa se pri večjem obsegu dejavnosti povečujejo in se zelo razlikujejo od prvotno načrtovanih pri drugačnem obsegu dejavnosti. Gibljivi predračun je zato predračun, ki ga je mogoče upoštevati tudi pri spremenjenem obsegu dejavnosti. Gibljivo predračunavanje je torej treba obračunavati z dveh vidikov.

• Prvi vidik je vidik stalnih stroškov. Stalni stroški ne spreminjajo z obsegom, spremenijo pa se na enoto učinka. Spremenjeni obseg spreminja poslovni izid.
• Drugi vidik je vidik spremenijivih stroškov. Ti so izračunani na enoto in se spreminjajo v celotnem znesku s spremembo obsega dejavnosti.

Rastoče predračunavanje (incremental budgeting) in predračunavanje brez opiranja na preteklost ( ničelno predračunavanje / zero based budgeting)

• Rastoče predračunavanje : Izhodišče je preteklo leto, ali popravljen (zaradi pričakovanih sprememb v poslovnem letu) obračun preteklega leta. Slabost tega predračuna je v tem, da se vanj vgradijo tudi pomanjkljivosti prejšnjega leta. Tako proračunski porabniki porabijo veliko sredstev proti koncu proračunskega leta, ne glede na to, ali je to upravičeno ali ne, saj drugače v naslednjem obdobju ne bodo dobili sredstev.


• Predračunavanje brez opiranja na preteklost (ničelnega predračunavanja). : Temelji na predpostavki, da je treba vse sedanje dejavnosti preučiti in jih v prihodnosti izvajati le, če so potrebne. Vsak poslovodja mora vsak odhodek in vsak strošek posebej upravičiti. To predračunavanje je mogoče v praksi resničiti v štirih korakih:.
• opredelimo enoto odločanja (oddelek, dejavnost, program).
• opredelimo vrsto odločitev (spisek možnih odločitev).
• sestavimo prednostni vrstni red posameznih odločitev (izberemo eno možnost).
• priprava predračuna.

Spodbude za doseganje ciljev organizacije pa niso le neposredne nagrade in pohvale, temveč tudi to, kako so bili pripravljeni predračuni, koliko se cilji organizacije ujemajo s cilji posameznikov in kako se naloge, ki izhajajo iz predračunov, uresničujejo v praksi. Med dejavniki, ki pozitivno vplivajo na doseganje ciljev organizacije in zmanjševanje odmikov, so:


1. pogostost poročanja o stroških
2. gibljivo predračunavanje,
3. denarne in nedenarne spodbude,
4. udeležba pri predračunavanju,
5. realni standardi in
6. obvladljivost stroškov.


V organizaciji, v kateri poslovodje celo leto ne vedo, kako opravljajo svoje delo, je malo verjetno, da bodo njeni cilji doseženi zadovoljivo.


Poročilo o uresničenem in načrtovanem med letom jim pokaže, ali so na pravi poti za doseganje ciljev, ali je treba spremeniti poti za njih doseganje ali pa morda celo načrt ciljev. Seveda pa morajo imeti poslovodje ob odgovornostih tudi pristojnosti.

Bistvo je, da tisti, ki so odgovorni za uresničitev predračuna, sodelujejo tudi pri njegovi pripravi. Prednosti so :

• omogoča uporabo posebnega znanja na različnih organizacijskih ravneh
• ljudje so bolj pripravljeni sprejeti cilje in si prizadevati za njihovo uresničitev, če sodelujejo pri njihovem postavljanju.

Zakaj potem vsak poslovodja ne sestavi svojega predračuna :

• Pri takšnem načrtovanju ne bi bile upoštevane informacije, ki jih ima o okoliščinah, v katerih posluje organizacija.
• V predračunu bi se upoštevalo predračunsko mrtvilo (budget slack).

Predračunsko mrtvilo. Če je cilj postavljen prenizko, dosežki, četudi je predračun uresničen, niso tolikšni, kot bi lahko bili. Če pa so cilji postavljeni previsoko, ni zavzetosti, da bi bili uresničeni. zato ni doseženo niti tisto, kar bi lahko bilo.


Cilji so lahko postavljeni realno, visoko ali nizko (ohlapno). Za uspešno vodenje organizacije so najprimernejši visoko, vendar realno postavljeni cilji. Postavljanje visokih ciljev kaže prepričanje poslovodnikov, da bodo več dosegli pri visoko kot pri nizko postavljenih ciljih, vendar lahko to zmanjša motivacijo zaposlenih.


Prenizko ali previsoko postavljeni cilji povzročajo težave pri poslovanju. Prenizko postavljeni cilji praviloma povzročajo pomanjkanje materiala. To lahko povzroči tudi plačilno nesposobnost in potrebo po dodatnem denarju oziroma najemanju posojil ter s tem večje stroške. Previsoko postavljeni cilji pa povzročajo nasprotne težave.

Želja vsake organizacije je, da postavljene cilje tudi doseže. Ali je to mogoče je odvisno od realnih pričakovanj. Zato so odmiki tudi posledica tega, kako realno so v predračune zajeti stroški. Čeprav so lahko v njih upoštevani dejanski, ocenjeni ali standardni stroški, so kot realno sodilo največkrat upoštevani uresničljivi (realni) oziroma normalni standardni stroški. Velikokrat so normalni standardni stroški kar povprečni stroški daljšega proizvajalnega obdobja ali pa so določeni po presoji poslovodnikov. Zato moramo doseganje ali nedoseganje standardnih stroškov presojati tudi glede na to, kako so bili ugotovljeni. Poznamo temeljne standardne stroške in sprotne standardne stroške.


Temeljni : so postavljeni glede na daljše obdobje, in ne glede na dejanske razmere, v katerih poteka proizvodnja,
Drugi te razmere upoštevajo.

Razlikujemo tudi posamične in skupinske standardne stroške.


Prvi so ugotovljeni posebej za vsako prvino poslovnega procesa, ki sodeluje pri nastajanju kakega poslovnega učinka,
Drugi pa za več prvin poslovnega procesa skupaj.
Za nadziranje mest odgovornosti so najprimernejši sprotni in posamični standardni stroški. Stroški se spreminjajo hkrati z obsegom proizvodnje in glede na to jih uvršamo v pet skupin.

• Neposredni stroški material
• Neposredni stroški dela
• Neposredni stroški storitev
• Spremenljivi posredni stroški (stroški dejavnosti)
• Stalni posredni stroški

Standardne stroške vsake skupine stroškov dobimo tako, da standardni potrošek za enoto učinka (normativ potroška) pomnožimo s standardno ceno za enoto potrošene prvine poslovnega procesa. Tako kot pri načrtovanju, kjer so naloge lahko, visoko, nizko ali realno zastavljene, so tudi standardni stroški lahko veliki, majhni ali realni.

Računovodsko predračunavanje ima smisel le, če je zagotovljeno tudi spremljanje uresničevanja. Torej je potrebno vpeljati tudi računovodsko obračunavanje. Primerjava računovodskih predračunov in računovodskih obračunov daje informacije o tem, kako so cilji organizacije doseženi. Upoštevali pa moramo, da so odmiki ne le posledica različnosti med resničnim in predvidenim delovanjem, ampak lahko tudi različnosti med metodiko pripravljanja obračunov in metodiko pripravljanja predračunov. Zato mora biti metodika računovodskega predračunavanja usklajena z metodiko računovodskega obračunavanja in nasprotno. Kakšna je bistven razlika med predračuni in obračuni?

• Računovodski predračuni se lahko sestavljajo v več različicah. Lahko zastavimo optimistično, pesimistično ali kako drugače. Ko je predračun sprejet, postane načrt.
• Ko sestavljamo obračun, se ne moremo odločati o tem, katero metodiko bomo uporabili, predračun moramo sestaviti po isti metodiki.
• Razlika med predračunom in obračunom je ta, da pri predračunu upoštevamo za isti obseg dejavnosti standardne (ali kako drugače določene predračunske) stroške, pri obračunih pa uresničene stroške.