Naloga računovodstva v podjetju je zagotavljanje številnih, predvsem vrednostnih informacij o gospodarski enoti, uporabljivih za poslovne odločitve.


Vzpostavljeno je kot finančno računovodstvo, stroškovno računovodstvo, poslovodno računovodstvo pa tudi kot državno računovodstvo. Torej računovodstvo zajema na eni strani tehnike za zajemanje podatkov, na drugi strani pa preoblikuje podatke v informacije za odločanje.


Od računovodstva se zahteva da tistim, ki si prizadevajo za uspešnost organizacije pomaga sprejemati poslovne odločitve, po drugi strani pa ugotavlja kakšno je gospodarsko in finančno stanje v organizaciji, ter kakšne so možnosti razvoja organizacije.


Računovodenje je jezik, v katerem prenašamo informacije tistim, ki se zanje zanimajo. Ustrezne informacije mora zagotoviti ob najmanjših možnih stroških. Koristi od informacij pa morajo biti večje od stroškov za njihovo zbiranje.

Poslovodno računovodstvo je usmerjeno k oblikovanju informacij, ki se uporabljajo pri poslovnih odločitvah. Računovodske informacije so tiste, ki zadevajo vrednostno izražene poslovne dogodke.


Ločimo notranje in zunanje poslovne dogodke. Prvi se zgodijo znotraj organizacije, drugi pa med dvema organizacijama. Tako ločimo računovodstvo na finančno in stroškovno računovodstvo. Finančno spremlja poslovne dogodke organizacije z drugimi partnerji ( terjatve, obveznosti, denar), stroškovno računovodstvo pa poslovne dogodke znotraj organizacije (osnovna sredstva, material, stroškovni nosilci, stroškovna mesta).


Organizacija ima tri sestavne dele in sicer : izvajanje, odločanje in informiranje. Izvajalni del se kaže predvsem v temeljnih poslovnih funkcijah ( nabava, proizvodnja, prodaja itd). Za sprejemanje odločitev pa so potrebne informacije. Da bi pridobili informacije, moramo podatke zapisovati v knjigovodstvu, izdelati predračune o prihodnosti, napovedi, plani ( računovodsko predračunavanje), nadzirati (računovodsko nadziranje) in analizirati (računovodsko analiziranje).


Poslovodno računovodstvo ni tretja veja računovodstva, ampak je tisti del celotnega računovodstva, ki je usmerjeno k oblikovanju informacij za odločanje.


Tako finančno kot stroškovno računovodstvo pozna knjigovodsko listino, iz katere se generira določen računovodski obračun. Obstaja knjigovodstvo, računovodski predračuni, nadzor in analiza. Končni rezultat finančnega računovodstvo je bilanca stanja in uspeha, rezultat stroškovno računovodstvo pa npr. različne kalkulacije in podobno. Pri poslovodnem računovodstvu pa ne poznamo knjigovodskih listin, ampak izhajamo iz potrebe po določeni informaciji. Torej je potrebno opredeliti, o čem bomo odločali, nato pa definiramo katere informacije potrebujemo za sprejemanje teh odločitev. Informacije lahko pridobivamo v računovodstvu, lahko pa tudi izven računovodstva.


Poslovodno računovodstvo je sestavljeno iz dveh delov : del, v katerem se oblikujejo predračunske informacije in del, v katerem se oblikujejo obračunske informacije potrebne za odločanje.


Odločitve se sprejemajo tudi po posameznih funkcijah, zato se tudi poslovodno računovodstvo deli po poslovnih funkcijah. Tako poznamo računovodske informacije za sprejemanje kadrovskih, nabavnih, prodajnih odločitev. Poznamo pa tudi informacije za sprejemanje odločitev povezanih s poslovnim izidom in poslovnoizidnimi tokovi.

Vzemimo za primer podjetje, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov, poleg tega pa ima tudi servis. Kakšne informacije potrebuje poslovodja, da bi uspešno vodil servis? Potrebuje informacije o tem, kako so izrabljene zmogljivosti servisa. Ker so serviserju plačani za 8 ur dnevno ne glede ne to, kakšne učinke so dosegli, želi poslovodja poročilo o dejansko opravljenih urah za popravila in za koliko ur so dobili plačilo. Koliko je bilo porabljeno materiala, koliko strojnih ur in koliko dela serviserjev je bilo porabljeno za posamezno popravilo. Kateri od serviserjev je bolj učinkovit, kateri porablja več materiala kot je potrebno. Spremljati želi tudi kakovost dela, ki se kaže v okvarah po opravljenem popravilu. Želi tudi informacije o dobičku v servisu in dobičku pri posameznih dejavnosti znotraj servisa. Tako lahko sprejme odločitve o tem, katere cene je treba znižati oz. zvišati, za katera dela bi bilo ceneje najeti drugo podjetje. Za dejavnosti pri katerih dosega največji dobiček bo tako naročil reklamo. Torej poslovodja mora imeti informacije, s katerimi bo odločal o :

• prodajni ceni
• sestavi dejavnosti : opravljal bo več tiste dejavnosti pri kateri dosega večji dobiček
• razširitvah zmogljivosti ( prostori in število mehanikov)
• najemanju zunanjih izvajalcev za nekatera opravila
• povečanju učinkovitosti in kakovosti dela
• uvajanju novih dejavnosti

Za takšne odločitve so potrebne računovodske in neračunovodske informacije. V podjetju morajo imeti zelo dober informacijski sistem, predvsem stroškovno računovodstvo, če želimo da bodo informacije na voljo vsak mesec oz. teden.

Poslovodno računovodstvo pripravlja enkratne informacije, ne pa standardnih, kot jih pripravlja finančno računovodstvo (bilanca). Glede na raven odločanja so informacije bolj ali manj zgoščene. Za strateško odločanje so zelo pomembne neračunovodske informacije, za nižje ravni pa zadoščajo le računovodske informacije. Kakovost poslovodnega računovodstva je odvisna od kakovosti računovodstva nasploh. Dejavniki, ki določajo kakovostno računovodstvo :

• Pomoč za strateške odločitve : Računovodstvo ne sme biti samo zapisovalec dogodkov in poročevalec o njih, ampak mora biti sposobno pripravljati poročila za strateško načrtovanje, spremljanje uresničenih strateških ciljev, sprotno prilagajanje možnostim in revidiranje uresničenega. Cilji organizacije se zato ne morejo sprejemati brez računovodje, pa ne zato, da bi računovodja odločal, ampak da ve, kakšni so cilji organizacije.
• Komuniciranje brez vrzeli : Poročila morajo vsebovati informacije, ne pa podatkov. Poročila morajo biti po vsebini in obliki prilagojena odločevalcem, ki nimajo računovodskega znanja. Tisti, ki zbira informacije za uvrstitev v poročilo, vpliva na odločitve.
• Opredelitev vrste odločitev : Prave informacije je treba dati pravi osebi v pravem času. Zato mora računovodstvo predvideti, do katerih odločitev utegne priti in katere informacije bodo potrebne. Predvidevanje je laže, če odločitve razdelimo v dve skupini :
• odločitve v zvezi z naložbami in odločitev o vpeljevanju novih dejavnosti,
• odločitve o vrednotenju sedanjega stanja (obdržati obstoječo proizvodnjo, obstoječi trg).
• Izbira denarno in nedenarno izraženih meril za merjenje dosežkov.
• Ločevanje gospodarskih in poslovodnih dosežkov : Poslovodjem lahko pripišemo samo tiste uspehe, ki so resnično posledica njihovih prizadevanj.
• Dajanje le pomembnih informacij : Tisti, ki predloži računovodsko poročilo tudi izbere pomembne informacije. S poudarjanjem enih informacij in izpuščanjem drugih, vpliva na odločanje.

Stroka si v definiciji ni enotna. Zasledimo ga že v 15. stoletju v državnih upravah pri nadziranju pritokov v državne blagajne. Obstaja evropska in ameriška različica razlage kontrolinga. Razlika je v organiziranosti dejavnosti v organizaciji. Pri ameriški različici je težišče na nalogah, ki sodijo v računovodstvo, zato je kontrolor kar računovodja. Kontroling se v Evropi pojavi v 70-ih letih v Nemčiji, ko sta se združila nemška in nizozemska jeklarska družba. V novo organizacijsko strukturo so na predlog ameriškega svetovalnega podjetja vpeljali kontroling in kontrolorja, ki je opravljal vlogo usklajevalca. Drugod po Evropi se je vloga kontrolerja razvila v času naftne krize, ko so morale organizacije korenito racionalizirati poslovanje. Kaj je kontroling torej ni jasno niti stroki. Povedno enostavno se oddelek kontrolinga v bistvu ukvarja s poslovodnim računovodstvom.

Postopki, ki se uporabljajo v poslovodnem računovodstvu še danes, so bili razviti med leti 1880 do 1925. Namen postopkov je bilo ugotavljati dobičkonosnost posameznih proizvodov. Kasneje pa je postala potreba po predstavljanju računovodskih izkazov odločujoča pri razvoju računovodstva.


Posledica čedalje večje konkurenčne tekme pa so :

• Proizvajanje just in time
• Kakovost
• Različnost proizvodov in manjši krog koristnosti
• Rast raznovrstnih organizacij
• Računalniško podprto vodenje proizvajanja
• Razvoj informacijskih tehnologij
• Opustitev državnega urejanja v nekaterih storitvenih dejavnostih