Finančni trg s finančnimi institucijami omogoča prenos prihrankov od subjektov, ki varčujejo, običajno so to gospodinjstva, na tiste ki investirajo, običajno gospodarstvo. Gre za prenos finančnih prihrankov, torej tistega dela varčevanja, ki ga gospodinjstva ne porabijo za nefinančne naložbe, npr. nepremičnine. Finančni sistem je učinkovit, če zagotavlja tak prenos prihrankov, da so ti uporabljeni kar se da učinkovito.

Je omogočanje takšnega prenosa prihrankov od varčevalcev na investitorje, da bodo prihranki uporabljeni ekonomsko učinkovito.


Podjetniki želijo povečati dobičke, zato poskušajo trgu ponuditi proizvode in storitve, ki jih ljudje želijo in so spodobni plačati. Želje pa se v času spreminjajo, zato je potrebno zagotoviti pretok produkcijskih sredstev v roke tistih proizvajalcev, ki se najbolje prilagajajo spremembam.

Ekonomsko funkcijo finančni trg opravlja z izvajanjem finančne funkcije. Velika večina finančnih transakcij se v resnici ne nanaša na prerazporejanje produkcijskih faktorjev, ampak na zagotavljanje likvidnosti in možnost razpršitve naložb. In to so dve najpomembnejši finančne funkcije.



Zagotavljanje likvidnosti : Za varčevalca je zelo ugodno če njegovi prihranki niso vezani za določen čas. Ljudje raje varčujejo če vedo, da bodo npr. svoje delnice lahko prodali in denar drugače naložili oz. potrošili. Pri tem je pomembno, da varčevalec pri tem ne izgubi del prihrankov. Večje varčevanje pa je predpogoj za večje investicije. Na ta način finančni trg zagotavlja likvidnost. Večji kot je finančni trg, večja je likvidnost.



Razpršitev naložb : Prenos prihrankov le na enega investitorja pomeni za varčevalca večje tveganje da investitor prihrankov ne bo vrnil oz. plačal donosa. To se zgodi v primeru, če investitorju ne uspe porabiti prihrankov tako, da bi mu prinesli dobiček. Tveganje pa se zmanjša tako, da varčevalci prenesejo svoje prihranke več investitorjem. Verjetnost da vsi ne bodo izpolnili obljub je tako manjša. Varčevalci lahko s svojimi prihranki kupijo različne naložbe in si tako zmanjšajo tveganje.

V praksi obstaja veliko finančnih trgov na katerih se trguje z različnimi oblikami finančne aktive. Tako imamo finančni trg posojil, posojila pa se med seboj razlikujejo v dospetju, namenu, tveganju, zavarovanju itd.. Zato poznamo hipotekarne trge, trge delnic, obveznic, blagajniških zapisov, opcij itd.. Finančni trgi se ločijo tudi geografsko. Finančni trgi po svetu so tudi vedno bolj povezani. Informacije o donosih in cenah na enem trgu se med trgi hitro prenašajo in to vpliva tudi na prenos naložb iz enega trga na drugega.

Delitev finančnih trgov:

Primarni finančni trg : Primarni finančni trg je trg na katerem se trguje z novimi izdajami finančnih oblik ( delnice, obveznice itd) . Posamezniki, podjetja, banke in država na tem trgu izdajajo finančne oblike, da bi prišli do denarja za financiranje investicij. Največji del primarnih emisij pokupijo investicijske banke.



Sekundarni finančni trg : Z že obstoječimi finančnimi oblikami se trguje na sekundarnem trgu. Izdajatelji svojih delnic, obveznic itd.. niso dolžni odkupiti do dospetja. Jih pa lahko imetniki predčasno prodajo na sekundarnem trgu.

Trg posojil : Posojila nimajo dobro razvitega sekundarnega trga, čeprav prihaja tudi do prodaj pred dospetjem.



Trg vrednostnih papirjev : Trg vrednostnih papirjev delimo na odprti trg in zaprti trg. Odprti trg pomeni, da se kupec in prodajalec ne poznata, ker trgujejo prek borznih posrednikov. Na zaprtem trgu pa se za nakup prodajalec in kupec neposredno dogovorita.



Nadaljnja delitev je glede na vrsto vrednostnih papirjev. Torej na trg dolžniških vrednostnih papirjev (obveznice) in lastniške vrednostne papirje (delnice).



Trge vrednostnih papirjev lahko delimo tudi glede na mesto trgovanja. Če tako mesto obstaja je to borza, če pa se trguje v neposrednih računalniških oz. telefonskih povezavah med posrednik oz. agenti, pa se temu trgu reče "trgovanje preko okenc".

Na denarnem trgu se trguje predvsem s kratkoročnimi finančnimi oblikami. Na trgu kapitala pa se trguje z dolgoročnimi vrednostnimi papirji.



Denarni trgi :

• Udeležencev omogočajo ohranjati likvidnost : Posamezniki in podjetja imajo običajno precejšne časovne razlike med denarnimi prilivi in obveznostmi. Ko imajo denarne presežke jih lahko posodijo tistim, ki imajo v tem času primanjkljaj denarja. Denarni trg prispeva k stabilnosti ekonomskih subjektov in gospodarstva.
• Omogočajo centralni banki voditi denarno politiko

Kratkoročni finančni instrumenti so predvsem kratkoročna posojila in vrednostni papirji z dospetjem v manj kot enem letu. Za posojila praktično na obstaja sekundarni trg, z vrednostmi papirji pa obstaja. Takšni vrednostni papirji imajo zelo veliko likvidnost, saj jih je pred dospetjem možno prodati po ceni, ki je bliže nakupne.



Trg kapitala :



Trg kapitala povečuje obseg varčevanja in ga usmerja v najbolj produktivne naložbe in to predvsem na dva načina :

• Nove izdaje lahko kupijo varčevalci
• Vrednostne papirje pa s prihranki komitentov kupujejo tudi banki, zavarovalnice itd..

Spodbuda k varčevanju je aktivni sekundarni trg, veliko število informacij, zavarovanja, sama organizacija primarnega trga.



Povezava med denarnim trgom in trgom kapitala predstavljajo poslovne banke, ki transformirajo ročnost sredstev in sicer tako da zbirajo prihranke, z delom tako zbranih prihrankov pa kupujejo dolgoročne vrednostne papirje.

Država se na finančnih trgih pojavlja kot :

• kreditojemalec, ko najema posojila ali izdaja vrednostne papirje za pokrivanje primanjkljaja
• garant, ko daje garancije za kredit
• zakonodajalec
• zadnji vir likvidnosti ; centralna banka kupuje kratkoročne vrednostne papirje oz. odobrava likvidnostne kredite bankam oz. državi.

Kupec oz. prodajalec vrednostnega papirja oz. zlata izbere svojega borznega posrednika in mu da naročilo, da zanj kupi oz. proda določen vrednostni papir po določeni ceni. Pravico sodelovanja na borzi imajo samo posredniki ki izpolnjujejo vrsto pogojev.


Cene se na borznem sestanku oblikujejo z izklicevanjem. Zastopnik prodajalca izklicuje višjo, zastopnik kupca pa nižjo ceno. Izklicne cene se potem prilagajajo in če se izkliče cena ki je sprejemljiva za oba, pride do transakcije. Tečaj pri katerem je prišlo od transakcije je enotni tečaj. Vse transakcije se beležijo in na koncu so objavljene v tečajnici. V tečajnici so navedeni še drugi pomembni podatki : enotni tečaj prejšnjega dne, začetni tečaj, obseg transakcij, najnižji, najvišji tečaj itd.


Vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi se delijo v več skupin npr. uvrščena kotacija I, uvrščena kotacija II in prosti trg. Za uvrstitev v posamezno skupino veljajo različni pogoji. Najstrožji so za uvrščeno kotacijo 1, najmanj strogi pa so na prostem trgu. Pogoji se nanašajo predvsem na velikost izdaje, dostopnost informacij itd..


Pravila delovanja borze so zelo stroga, saj je možnost prevar velika.