S problematiko uspešnosti organizacij se ukvarjajo povsod po svetu. Odgovor na vprašanje, ali je organizacija uspešna ali ne, je na prvi pogled preprost, v resnici pa zapleten. Organizacijo namreč lahko obravnavamo iz več zornih kotov, in sicer kot družbeno enoto, kot gospodarsko enoto, kot finančno enoto in tako naprej. Organizacija ima različne zadolžitve glede na to, ali so v ospredju družbeni, gospodarski ali finančni cilji. Zato uspešnosti poslovanja organizacije ne moremo ocenjevati z enim samim sodilom, saj kaže uspešnost ponavadi iz enega samega zornega kota. Poleg tega pa merimo uspešnost na dva načina:

• ustrojni način (glede na sposobnost pridobivanja redkih dejavnikov, ki omogočajo preživetje organizacije) in
• ciljni način (glede na stopnjo doseganja nekega idealnega stanja organizacije).

Brez dvorna je za oceno delovanja primernejši ciljni način, čeprav je treba upoštevati, da je lahko ciljev v organizaciji več in da so različni Vendar brez vedenja o tem, katere cilje mora organizacija dosegati pri svojem delovanju, kako mora delovati in za kaj si mora prizadevati, ne moremo ocenjevati njene uspešnosti. Vsaka organizacija mora imeti svojo poslovno politiko in svoje cilje delovanja. Na tem temelji tudi Lipovčevo pojmovanje uspešnosti. Lipovec je v Sloveniji cenjen kot strokovnjak, ki je kot prvi iz različnih zornih kotov opredelil uspešnost ter pri tem upošteval ciljni način in posebnosti družbenogospodarskih razmer; pravi, da si vsak subjekt gospodarjenja že pred začetkom postavi cilj, ki ga želi doseči v procesu gospodarjenja. Ker se subjekt zaveda, da je cilj mogoče doseči na različne načine (z različnimi naložbami), opredeli svoje načelo gospodarjenja (kriterij gospodarjenja). Postavljeni cilj je treba izmeriti z merilom Načelo gospodarjenja je torej razmerje med količinsko določenim ciljem in količinsko določenim merilom cilja, oba pa sta določena z obliko gospodarjenja. Uspeh gospodarjenja pa je v celoti ali delno uresničen cilj. Ko subjekt ta uspeh izmeri z začetno opredeljenim merilom, izrazi stopnjo uspešnosti svojega gospodarjenja.


Poslovna politika je postavljanje ciljev in opredeljevanje poti za njihovo uresničevanje. Zato je za uspešno delovanje organizacije bistveno, da se opredelijo njeni cilji in poti za njihovo uresničevanje ter zagotovi spremljanje njihovega uresničevanja. Cilji so odvisni od vrste organizacije. Nekatere organizacije si pri svojem delovanju prizadevajo doseči le ozke gospodarske cilje, nekatere pa si poleg tega prizadevajo tudi za povečevanje splošno blaginjskih učinkov. Splošno sprejeto dejstvo pa je, da morajo organizacije opredeljevati cilje in jih tudi uresničevati. (0 postavljanju ciljev smo govorili v 2. poglavju.) Povedali smo že, da za uspešno poslovodenje in presojanje uspešnosti poslovodenja ne zadošča upoštevanje enega samega cilja. Tudi zato, ker so z vsakim ciljem povezani problemi v zvezi s snovanjem in izvajanjem, kar pomeni, da ga je težko uresničevati in spremljati njegovo uresničevanje. Pomembneje od tega pa je, da daje vsak cilj le delni odgovor o uspešnosti poslovanja, ki ponavadi ustreza le posamezni interesni skupini. Zato si mora organizacija postaviti več ciljev, jih razvrstiti po pomembnosti in oblikovati sodila za ocenjevanje, kako uspešna je bila pri njihovem doseganju.


Da je organizacija uspešna, ne moremo sklepati, če je to pokazalo sodilo, s katerim smo presodili enega ali dva cilja organizacije; lahko pa to sklepamo, če so bili doseženi zadovoljivi izidi po več sodilih, ki si med seboj nasprotujejo in se izključujejo. Osredotočanje na en sam cilj ponavadi pomeni zapostavljanje drugega pomembnega cilja. Ker je posamezen cilj hkrati tudi cilj posamezne interesne skupine (o tem, katere so interesne skupine in kakšen cilj ima posamezna skupina, smo govorili v 2. poglavju), se viri za zadovoljevanje interesov prerazporedijo od ene interesne skupine k drugi. Organizacija bi morala, da bi bila dolgoročno uspešna, opredeliti kot cilj pričakovanje vsake interesne skupine. Torej lahko sklenemo, da mora organizacija pri postavljanju ciljev upoštevati pričakovanja vseh interesnih skupin, čeprav seveda predvsem tistih, ki so v organizaciji dominantne. Četudi na končni stopnji postavi en sam cilj, denimo dobičkonosnost sredstev ali čisto sedanjo vrednost organizacije, ga mora postaviti tako, da upošteva pričakovanja vseh interesnih skupin, sicer se lahko zgodi, da katera od njih ne bo želela sodelovati v organizaciji, kar pomeni za organizacijo porušeno ravnotežje in nezmožnost nadaljnjega delovanja. Zato mora biti glavna naloga ravnateljstva, da poišče za vsako od sodelujočih interesnih skupin tolerančno območje in jo s tem uokviri v zmerna pričakovanja. Če je območje široko, ima večji manevrski prostor tako pri posameznih interesnih skupinah kot pri poslovodenju kot celoti. Vzpostavljanje kar se da velikega tolerančnega območja zahteva od ravnateljstva, da razvije v organizaciji način poslovodenja, ki zagotavlja upoštevanje in povezovanje interesov vseh interesnih skupin. Seveda pa tolerančnih območij ni mogoče vzpostaviti enkrat za vselej. Kolikšno je tolerančno območje posamezne interesne skupine v organizaciji, je odvisno od več dejavnikov, ki se lahko zelo hitro spreminjajo.

Da lahko opredelimo, ali je neka organizacija uspešna ali ne, moramo poznati sodilo uspešnosti. Vprašanje pa je, kaj lahko opredelimo kot sodilo uspešnosti, če vemo, da je organizacija združba več interesnih skupin in da gleda vsaka od njih na uspešnost iz svojega zornega kota. Iz tega izhaja, da bi morali vsakokrat, ko presojamo uspešnost organizacije, povedati, iz čigavega zornega kota jo presojamo. Vendar ni tako. Uspešnost organizacije presojamo glede na to, kako uspešno je gospodarila. Nosilec gospodarjenja pa je en sam, to je ravnateljstvo; zato to v bistvu pomeni, da presojamo, koliko je ravnateljstvo, ki mora zastopati interese vseh interesnih skupin v združbi, izrabljalo razpoložljive zmogljivosti in gospodarilo v dobro lastnikov. In prav slednje ponavadi upošteva temeljno sodilo uspešnosti poslovanja. Zato lahko posamezen nosilec gospodarjenja opredeli eno samo sodilo uspešnosti, ki mora pospeševati proizvodnjo in storilnost dela. Drugi cilji morajo biti postavljeni in izmerjeni tako, da omogočajo dosego osnovnega cilja. To pomeni, da je treba cilje razvrstiti glede na to, kako vplivajo na doseganje osnovnega cilja, to je gospodarjenje v dobro lastnikov, saj so ti s svojimi sredstvi omogočili ustanovitev in delovanje organizacije. Ker pa se proizvajalni proces in dejavniki gospodarjenja spreminjajo, tudi sodilo uspešnosti ni opredeljeno enkrat za vselej, temveč je odvisno od družbenogospodarskih razmer. Zato opredeljeno sodilo uspešnosti dobro deluje le, dokler se ne spremenijo družbenogospodarske razmere. Zaradi tega se v literaturi ugotavlja, da se je pogled na sodila uspešnosti spreminjal. Sodila uspešnosti je glede na zgodovinski razvoj oblik gospodarjenja sistemiziral že Lipovec (1970), ki ločuje sodila (merila) uspešnosti za

• preprosti proces dela, ki poteka med subjektom gospodarjenja in naravo; primemo sodilo uspešnosti je storilnost dela, opredeljeno kot količina proizvodov na enoto dela
• enostavno blagovno proizvodnjo, pri kateri proizvajalec meri svojo uspešnost s proizvodi, kijih proizvede, primerjalno s proizvodi, ki jih proizvede drug proizvajalec in za katere lahko zamenja svoje proizvode;
• kapitalistično proizvodnjo, pri kateri je sodilo opredeljeno kot količnik, ki ga dobimo, če primerjamo dobiček (profit) in kapital
• kapitalistično proizvodnjo, pri kateri je lastništvo nad kapitalom razpršeno med delničarje, sodilo uspešnosti pa opredeljeno kot količnik, ki ga dobimo, če dividendo (obresti), ki jo dobi posamezen delničar, primerjamo z vloženim kapitalom.

Pogled na uspešnost poslovanja pa se je po mnenju drugih (Bergant 1998) spreminjal predvsem zaradi razvoja gospodarske ureditve. Zaradi različne stopnje razvoja gospodarske ureditve v različnih državah je tudi stopnja razvoja merjenja uspešnosti poslovanja v različnih državah različna. Stopnje so tele:

• Intuitivno presojanje uspešnosti. Prevladujejo količinsko izraženi cilji, zato se organizacija usmerja v rast in proizvodnjo.
  Računovodsko presojanje uspešnosti. Kot sodila uspešnosti se pojavljajo računovodski kazalhiki; vedno bolj se poudarja računovodsko ugotovljeni dobiček, zato se pojavlja, potreba po računovodskih standardih in vnaprej opredeljenih kazalnikih.
• Finančno presojanje uspešnosti. Prevladuje spoznanje, da je za merjenje uspešnosti pomemben denar, posledica tega pa je, da za merjenje uspešnosti ni več pomemben računovodski dobiček, temveč tisti znesek, ki se kaže tudi v čistem denarnem toku. Vedno bolj se poudarjata denarni tok in čista sedanja vrednost organizacije.
• Gospodarsko presojanje uspešnosti. Gospodarski dobiček je temeljni kazalec uspešnosti poslovanja.
• Kombinirano presojanje uspešnosti. Za dolgoročno gospodarsko uspešnost organizacije je treba razvijati tista področja, ki so pomembna zanjo Med sodila je uvrščen izkaz uravnoteženega merjenja uspešnosti.

Ta teoretična razvrstitev pa ne pomeni, da so šle organizacije prek vseh teh razvojnih stopenj in da je danes za merjenje uspešnosti poslovanja sprejet, denimo, model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja (the balanced scorecard, BSC). Razvrstitev pokaže le, s kakšnimi rešitvami se danes srečujemo v organizacijah. Poznavalci razmer v Sloveniji na tem področju bodo potrdili tezo, da najdemo v slovenskih podjetjih vse stopnje merjenja uspešnosti poslovanja, kar pomeni, da stopnje niso razvojno določene, temveč so povezane z znanjem in potrebami poslovodstva po informacijah za odločanje. Ker pa se model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja že uveljavlja tudi v slovenskem prostoru, mu bomo posvetili posebno pozornost.

Cilje organizacije je mogoče meriti z dvema vrstama sodil, in sicer z absolutnimi velikostmi (kazalci) in relativnimi števili (kazalniki). Pomanjkljivost absolutnih velikosti je, da jih lahko uporabljamo predvsem v času, ne pa tudi v prostoru. Njihova velikost je v veliki meri odvisna od velikosti organizacije, dejavnosti organizacije in tako naprej. Poleg tega pa nanje vplivajo tudi inflacijska gibanja, kar je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali so bile postavljene zadolžitve tudi uresničene. Zaradi tega se v praksi bolj kot absolutne velikosti uporabljajo različni kazalniki. Ti kazalci in kazalniki kažejo dosežke organizacije iz določenega zornega kota, dosežke posameznih delov organizacije ali pa dosežke posameznih akterjev v organizaciji. Lahko so velikosti na enoto (najpogosteje uporabljani kazalnik so stroški na enoto učinka), primerjave ali pa deleži v celoti (na primer delež dobička v prodajni ceni). Več o vsebini posameznih kazalcev in kazalnikov ter njihovi izrazni moči je povedanega v učbeniku Finančno računovodstvo; tu bomo govorili o vsebini posameznih kazalcev in kazalnikov le načelno, kolikor je potrebno za razumevanje obravnavane problematike.

Uspešnost organizacije lahko presojamo iz gospodarskega in finančnega zornega kota. V prvem primeru ugotavljamo, kako uspešno je izrabljalo razpoložljive prvine poslovnega procesa in v kolikšni meri je dosegalo posamezne gospodarske kategorije (dobiček, čisti dobiček, izgubo). Dobiček in čisti dobiček (izguba je neuspeh sama po sebi) pa ne moreta biti uspeh sama po sebi. Izmeriti ga je treba z vložki, potrebnimi za njegovo doseganje. Zaradi tega govorimo v povezavi z dobičkom o dobičkonosnosti sredstev, dobičkonosnosti kapitala in dobičkovnosti prihodkov. Čeprav se v praksi pogosto pojavlja le kazalnik dobičkonosnost kapitala, pa menimo, da pri merjenju uspešnosti ni mogoče mirno kazalnika dobičkonosnost sredstev. Prvi je zanimiv za delničarje, saj pokaže, koliko dobička ustreza njihovemu vložku, drugi pa je primeren za ugotavljanje, kako gospodarno so bila sredstva uporabljena. Dobičkonosnost kapitala se poudarja, ker so predvsem lastniki prispevali denar za to, da se lahko opravlja proizvajalni proces, torej je treba gledati na uspešnost organizacije predvsem iz njihovega zornega kota. Čeprav so delničarji le ena izmed interesnih skupin v organizaciji, imajo največjo moč pri oblikovanju politike poslovanja. Preostale interesne skupine v bistvu upoštevamo zato, da kar najbolj zadovoljimo interese delničarjev. Delničarji vlagajo svoj denar v organizacijo zato, da bi dobili čim več dividend, da bi s svojim denarjem zaslužili čim več. Dividende pa bodo dobili, če bo organizacija uspešna, kar pomeni, da bo ustvarjala glede na kapital največji možni dobiček.


Če presojamo uspešnost organizacije iz finančnega zornega kota, presojamo, ali je bila pri gospodarjenju z denarjem uspešna, tako da je lahko sproti poravnavala svoje obveznosti. Organizacija ne sme zadrževati denarja na računu, saj bi s tem zmanjševala uspešnost, temveč mora ustrezno usklajevati pritoke in odtoke ter prejemke in izdatke.


Zaradi teh dveh različnih zornih kotov (če ne upoštevamo različnih interesnih skupin v organizaciji) moramo za presojanje uspešnosti organizacije uporabljati najmanj dva kazalnika, čeprav je res, da dolgoročno organizacija ne more biti finančno uspešna, če ni gospodarsko uspešna, in obratno. Torej daje eno od sodil, ki kaže težave na enem od področij delovanja, slutiti, da bo imela organizacija v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti težave tudi na drugih področjih delovanja.


Slovenski računovodski standardi opredeljujejo vrsto kazalnikov (koeficiente, stopnje udeležbe in indekse), ki so splošni ter bolj ali manj uporabni za vse gospodarske družbe in ki temeljijo na računovodskih podatkih. Eni kažejo gospodarsko uspešnost, drugi pa finančno. Kazalniki, opredeljeni v SRS 29 - Računovodsko proučevanje (Računovodsko analiziranje) -, se nanašajo na

• financiranje (vlaganje),
• investiranje (naložbenje),
• vodoravni finančni ustroj,
• obračanje sredstev,
• gospodarnost,
• dobičkonosnost,
• dohodkovnost in
• finančno tokovnost.

Natančnejša proučitev kazalnikov pokaže, da kažejo nekateri izmed njih razmere pri poslovanju, nekateri pa uspešnost poslovanja iz različnih zornih kotov. Kazalniki uspešnosti poslovanja so kazalniki gospodarnosti in kazalniki dobičkonosnosti, ki kažejo uspešnost poslovanja iz zornega kota delničarjev in organizacije, ter kazalniki dohodkovnosti, ki kažejo uspešnost poslovanja iz zornega kota zaposlencev, države, prinašalcev denarja (financerjev v najširšem smislu besede) in organizacije same. Vsi drugi kazalniki pa kažejo, v kakšnih razmerah je organizacija dosegla takšen izid, ali pa pojasnjujejo oziroma kažejo razloge za doseganje takšnega izida. Seveda je razmere pri poslovanju ustvarila organizacija s svojimi odločitvami, vendar ti kazalniki bolj razlagajo, zakaj je bil dosežen takšen, in ne drugačen izid. Ti kazalniki so pripomoček za nadaljnje proučevanje, in tudi zato so opredeljeni v SRS 29, in ne v kakšnem drugem standardu.


Koliko je bila organizacija uspešna iz finančnega zornega kota, pa kaže kazalnik, iz katerega je razvidno, koliko je bilo v plačilo zapadlih obveznosti, ki niso bile sproti poravnane, torej delež neporavnanih obveznosti v celotnih obveznostih. Kazalniki, ki pojasnjujejo takšno finančno uspešnost, so vsi kazalniki, ki kažejo pokritost kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti z denarnimi in drugimi sredstvi.


Poglobljena proučitev kazalnikov uspešnosti pokaže tudi, da bi lahko pri merjenju uspešnosti iz gospodarskega zornega kota upoštevali le dva kazalnika, to sta dobičkonosnost sredstev in dobičkonosnost kapitala, iz finančnega zornega kota pa kazalnik plačilna sposobnost. Slovenski računovodski standardi ločijo kazalnike, ki kažejo uspešnost, in kazalnike, ki kažejo razloge, zakaj je bila uspešnost takšna, in ne drugačna. Ker pa se slovenski računovodski standardi pri proučevanju opirajo v glavnem na računovodske podatke, ne zajemajo tistih kazalnikov, ki kažejo razmere pri poslovanju in so na razpolago v drugih službah organizacije, in ne v računovodstvu. Prav slednje pa je značilno za uravnoteženo merjenje uspešnosti.


Za pridobitev ocene, ali je bila organizacija uspešna ali ne, pa ni zadosti opredeliti ustrezno sodilo, ampak je treba določiti tudi njegovo ciljno velikost. V ta namen sestavijo v organizaciji računovodski predračun, ki postane, potem ko ga sprejmejo ustrezni organi, tudi načrt, torej cilj, ki ga poskušajo doseči. Glavno sodilo uspešnosti so torej odmiki od izhodiščno postavljenega(ih) cilja(ev), ki je (so) oštevilčen(i).


Spremljanje uspešnosti poslovanja omogoča ustrezno ukrepanje na tej podlagi. Ugotovljenim odmikom praviloma sledijo ukrepi. Ukrepati pa je mogoče le, če poznamo smeri ukrepanja. V ta namen moramo poznati razloge odmikov, kar pokaže nadaljnje proučevanje. Proučevanje se izvede na dveh stopnjah. Na prvi stopnji proučimo vplive na doseženi izid poslovanja, in sicer proučimo medsebojno povezane kazalnike, Pri tem sta znana dva sestava, Turkov sestav in Du Pontov sestav. Značilnost obeh je, da izhodiščna kazalnika dobičkonosnost kapitala in dobičkonosnost sredstev pojasnjujeta z drugimi kazalniki, torej pokažeta razloge za velikost izhodiščnega kazalnika. Razlika med Turkovim in Du Pontovim sestavom je predvsem v podrobnosti razčlemb. Tako je Turkov sestav veliko bolj razčlenjen in kaže več možnih smeri ukrepanja, zahteva pa več teoretičnega znanja iz računovodstva in financ. Verjetno se zaradi tega v praksi manj uporablja. Povezani kazalniki so natančneje obravnavani v učbeniku Finančno računovodstvo. Na tem mestu želimo le opozoriti, da je iskanje razlogov za uspešnost poslovanja organizacije v slovenskih računovodskih rešitvah navzoče že dolgo časa. Druga stopnja pri iskanju razlogov za doseženo uspešnost pa je računanje odmikov pri vsakem od kazalnikov. Seveda je računanje odmikov povezano s ciljno velikostjo. To pomeni, da smo pri ugotavljanju odmikov uresničenega od načrtovanega lahko toliko natančni, kolikor smo bili natančni pri postavljanju načrta. Du Pontov in Turkov sestav medsebojno povezanih kazalnikov nakazujeta le smer iskanja rešitev za izboljšanje poslovanja, pa tudi proučitev s pomočjo odmikov ni dovolj za ukrepanje. Odgovornim le nakazuje, kje morajo iskati razloge, da dosežki niso takšni, kot so bili načrtovani.


Kot dokaz, da opredelitev uspešnosti poslovanja ni preprosta, predstavljamo še nekatera novejša sodila uspešnosti. Nekatera od njih so predstavljena tudi v slovenskih računovodskih standardih:

• Temeljna moč dobička (basic earnings power, BEP). Je kazalnik razširjene dobičkonosnosti sredstev, izražen kot razmerje med dobičkom pred obdavčitvijo z vštetimi obrestmi ter vsemi sredstvi.
  
• Dobiček na delnico in cenovno dobičkovno razmerje. Sta medsebojno povezana kazalnika. Dobiček na delnico pove, koliko dobička odpade na enoto kapitala. Velikost razmerja med ceno in dobičkom kaže zaupanje delničarjev poslovodstvu. Če je kazalnik velik, lastniki menijo, da ima organizacija dobre priložnosti. Zato velja, da imajo dobre organizacije velik kazalnik.
• Delež dividend v čistem dobičku. Izražen je kot razmerje med celotnim čistim dobičkom, namenjenim za izplačilo dividend navadnim delničarjem, in čistim dobičkom. Druga različica tega kazalnika je izražena kot razmerje med dividendo na navadno delnico in dobičkom na navadno delnico.
• Dividenda na delnico. Praviloma kaže vsakoletni sprotni donos navadne delnice, izplačan iz izkazanega vsakoletnega dobička.
• Dividendni donos. Izražen je kot razmerje med dividendo na delnico in tržno ceno delnice.
  Stopnja rasti dobička. Organizacija, pri kateri raste dobiček hitreje, naj bi bila uspešnejša od organizacije, pri kateri raste dobiček počasneje.
• Razmerje med tržno in knjigovodsko vrednostjo delnice oziroma kapitala. Udeleženci na trgu imajo svoja pričakovanja glede prihodnjih denarnih tokov, ki se kažejo v ceni delnice. Dobro obveščen trg prizna vplive gospodarskih dogajanj takoj, v računovodstvu pa se izkažejo, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisujejo slovenski računovodski standardi za njihovo priznanje bodisi v dobičku bodisi med sredstvi ali viri sredstev.
• Tržno dodana vrednost. Temelji na predpostavki, da je prednostni cilj organizacije kar največje povečanje (maksimiranje) vrednosti za delničarje, kar pomeni, daje cilj organizacije enak cilju lastnikov. V korist delničarjev se posluje, kadar ravnateljstvo skrbi za čim večjo razliko med tržno vrednostjo kapitala in vrednostjo kapitala, ki so ga lastniki prvotno vložili. Ta razlika je tržno dodana vrednost, ki jo izračunamo kot razliko med denarjem, ki bi ga dobili lastniki, če bi organizacijo prodali, in kapitalom, ki so ga vložili, vključno z zadržanim dobičkom. Značilnost tega sodila je, da meri uspešnost poslovodenja v celotni življenjski dobi; druga sodila ga merijo le v enem poslovnem letu. V praksi se pojavljata različici tržno dodane vrednosti. V prvi upoštevamo le kapital, v drugi pa poleg kapitala tudi dolgove.
• Denarni tok iz poslovanja. Med predstavljenimi sodili je edino, ki meri uspešnost iz finančnega zornega kota. Zato se uporablja kot dopolnilno sodilo k tistim sodilom, ki merijo gospodarsko uspešnost. Njegova uporaba je utemeljena s tem, da je denar dejstvo, dobiček pa mnenje, saj na slednjega lahko vplivajo računovodje s svojo izbiro računovodskih metod, medtem ko je denarni tok posledek poslov s tretjimi osebami, zato ga ni mogoče prilagajati.

Med sodili uspešnosti se v zadnjem času tudi v Sloveniji vedno bolj uveljavlja gospodarski dobiček ali gospodarsko dodana vrednost. Glede na to, da ga precej naših organizacij že uporablja (vsaj trdijo tako), ga bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili.

Gospodarski dobiček se v današnji literaturi pojavlja kot novost, čeprav lahko zasledimo zamisel o njem že v 19. stoletju. Alfred Marshal je takrat razvil zamisel o preostalem (rezidualnem) dobičku. Ugotovil je, da je organizacija resnično uspešna šele takrat, ko s prihodki pokrije vse poslovne stroške in stroške kapitala. Temeljno zamisel o tako opredeljenem preostalem (rezidualnem) dobičku je v osemdesetih letih 20. stoletja razvila ameriška svetovalna organizacija Stern Stewart & Co. in razvila model gospodarsko dodane vrednosti (Economic Value Added, EVA). Marshalovo teorijo je razvila v izpopolnjen model merjenja gospodarske uspešnosti organizacije s številnimi prilagoditvami računovodskih podatkov. Gospodarsko dodana vrednost je postala tudi blagovna znamka te organizacije, registrirana v več državah. Verjetno se je prav zaradi tega v praksi razvilo sodilo, imenovano gospodarski dobiček (Economic Profit). Znano pa je tudi, da je gospodarski dobiček različica preostalega (rezidualnega) dobička, o katerem smo govorili pri nadziranju naložbenih mest odgovornosti.


Gospodarski dobiček, imenovan tudi gospodarsko dodana vrednost, temelji na predpostavki, da morajo vsi vlagatelji v organizacijo (ne glede na to, ali se razviduje kot dolg (dolgovano financiranje) ali kot kapital (lastniško financiranje)) doseči ustrezen dobiček. Dosedanji kazalci in kazalniki v večini primerov upoštevajo dejstvo, da pripada lastnikom tisto, kar ostane, saj je dobiček izračunan tako, da se kot odbitna postavka od prihodkov upoštevajo tudi obresti, ki so dobiček tistih, ki so posodili svoj denar. Zato je naložba delničarjev v neko organizacijo kot kapital najbolj tvegana naložba, saj delničarji nimajo vnaprej obljubljenega dobička od vloženih sredstev.


Da bi organizacija ohranila lastnike, torej, da bi bili z njenim poslovanjem zadovoljni, jim mora zagotavljati dobiček, ki upravičuje prevzeto tveganje. Če se morda zdi ravnateljstvu lastniški kapital brez cene, prav gotovo ni tak s stališča delničarjev, ki vlagajo svoje prihranke v organizacijo. Ob neuspešnem poslovanju bodo delničarji svoje delnice prodali (in s tem povzročili padec tržne vrednosti delnice) in denar vložili v organizacijo, ki bo sposobna dolgoročno dosegati vsaj pričakovani (zahtevani) dobiček na lastniški vložek. Zato morajo ravnateljstva razmišljati in ocenjevati poslovanje s stališča lastnikov.


Gospodarski dobiček se od računovodsko izkazanega čistega dobička razlikuje predvsem po dveh pomembnih vidikih:

• s celotnimi sredstvi organizacije, ki so udeležena v poslovnem procesu, je treba ustvariti več, kot znašajo vse obveznosti do virov dolgoročnega financiranja; poleg drugih virov financiranja mora gospodarsko uspešna organizacija pokriti tudi strošek (to je zahtevani donos) lastniškega kapitala, ki je odvisen od dobičkonosnosti alternativnih naložb pri enakem tveganju;
• gospodarski dobiček izraža uspešnost osnovne poslovne dejavnosti, ne upošteva pa naključnih ali občasnih (zunajposlovnih) prihodkov; samo tako opredeljeni dobiček dolgoročno povečuje tržno vrednost delnice kot enote lastniškega kapitala.

V gospodarski teoriji sta se razvila dva enakovredna načina izračunavanja gospodarskega dobička.


Prvi, pogosteje uporabljani način opredeljuje gospodarski dobiček kot razliko med računovodsko prilagojenim čistim dobičkom iz poslovanja in stroški poslovno naloženega celotnega kapitala (to je lastniškega in dolgovanega), potrebnega za doseganje dobička iz poslovanja:


Gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC)


Pri tem je:


NOPLAT računovodsko prilagojeni čisti dobiček iz poslovanja = čisti poslovni dobiček s pri-lagojenim davkom od dobička (net operating profit less adjusted taxes)


WACC tehtani povprečni strošek poslovno naloženega celotnega kapitala (v %) (weighted average cost of capital)


IC poslovno naloženi celotni kapital (invested capital)


Drugi način opredeljuje gospodarski dobiček kot razliko med doseženim in pričakovanim dobičkom, to je med dobičkom IC in WACC, pomnoženim z IC:


Gospodarski dobiček = (doseženi dobiček — pričakovani dobiček) x IC


Gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC


Pri tem je:


ROIC dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (return on invested capital); opredeljen je kot razmerje med NOPLAT in IC.
WACC tehtani povprečni strošek poslovno naloženega celotnega kapitala.
IC poslovno naloženi celotni kapital.


Da sta oba načina izračunavanja gospodarskega dobička enakovredna, dokazuje tale poenostavljeni zgled:


Organizacija uporabi pri opravljanju svoje dejavnosti 100 enot (lastniškega in dolgovanega) IC. S tem kapitalom ustvari 12 enot NOPLAT. Dobičkonosnost ROIC znaša tako 12 %. Če znaša WACC 10 %, je gospodarski dobiček enak:

— gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC) = 12 — (10 % x 100) = 2
— gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC = (12 % —10 %) x 100 = 2


V obeh primerih da izračun gospodarskega dobička enak rezultat. Gospodarski dobiček se razlikuje od drugih sodil uspešnosti po tem, kako se izraža. Svojo vrednost zavzame v absolutnem znesku, in ne v odstotku, kakor smo vajeni pri drugih kazalnikih. Kot tak lahko gospodarski dobiček zavzame tri razpone absolutne vrednosti:


Gospodarski dobiček > 0
Pozitivni gospodarski dobiček pomeni, da je organizacija poslovala zelo uspešno, saj je presegla pričakovanja vlagateljev. Ker je dobiček vseh vlagateljev, razen vlagateljev navadnega lastniškega kapitala, praviloma vnaprej določen, dobiček pomeni pozitivni gospodarski dobiček povečevanje vrednosti navadnega kapitala (to je dodatni dobiček, ki presega pričakovani oziroma zahtevani dobiček). Taka organizacija ustvarja dodatno vrednost za svoje delničarje.


Gospodarski dobiček = 0
Dobiček poslovno naloženega celotnega kapitala je enak stroškom tega kapitala; to pomeni, da je organizacija poslovala uspešno, saj je zagotovila vlagateljem prav tak dobiček, kakršen jim je bil obljubljen in kakršnega so navadni delničarji pričakovali.


Gospodarski dobiček < 0
Negativni gospodarski dobiček pomeni neuspešno poslovanje organizacije. Vsem vlagateljem celotnega kapitala, razen navadnim delničarjem, je zagotovila dobiček, saj jim je bil vnaprej določen. Navadnim delničarjem pa kot lastnikom dobiček terjatev do preostanka poslovnega izida ni zagotovila pričakovane dobičkonosnosti njihovih vložkov, saj je uresničena dobičkonosnost manjša od zahtevane. Neuspešna organizacija torej zmanjšuje vrednost za svoje delničarje.


Organizacija lahko povečuje gospodarski dobiček na več načinov, ki vsebinsko izvirajo iz njene temeljne opredelitve. Ker je gospodarski dobiček temeljno sodilo dobičkonosnosti poslovno naloženega celotnega kapitala, se lahko povečuje predvsem na štiri načine.

• Dobiček iz poslovanja se poveča, ne da bi se hkrati povečal poslovno naloženi celotni kapital. Posledica tega je višja dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala (povečanje ROIC), saj gre v bistvu za racionalizacijo poslovanja, povečanje storilnosti in zmanjšanje stroškov, vse to pa povečuje dobiček iz poslovanja. Tak ukrep pa lahko zavaja, saj organizacije največkrat ostanejo kar pri tem (pri uporabi omejitvenih ukrepov) in ne izrabijo celotnih zmogljivosti za povečanje gospodarskega dobička.
• Ta način je usmerjen k zmanjševanju poslovno naloženega celotnega kapitala. Organizacija dezinvestira (zmanjša poslovno naloženi celotni kapital) na področjih, na katerih dobičkonosnost poslovno naloženega celotnega kapitala ne presega stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala. Izkazalo se je, da je lahko tak ukrep zelo uspešen (na primer uporaba plastičnih zabojnikov namesto kovinskih in podobno).
• Z dezinvestiranjem (zmanjšanjem poslovno naloženega celotnega kapitala) pridobi organizacija denarna sredstva, ki jih lahko vloži v nove projekte, pri katerih dobičkonosnost poslovno naložbenega celotnega kapitala presega stroške poslovno naloženega celotnega kapitala. To je tretji način povečevanja gospodarskega dobička, saj je vsaka naložba v projekt, katerega dobiček presega stroške poslovno naloženega celotnega kapitala, pravzaprav orodje, s katerim organizacija ustvarja vrednost za svoje delničarje.
• Doseganje kar najugodnejše sestave (optimiranje sestave) poslovno naloženega celotnega kapitala je četrti način povečevanja gospodarskega dobička. Sestava celotnega kapitala, to je virov dolgoročnega financiranja poslovne dejavnosti, je za organizacijo zelo pomembna. Različni viri dolgoročnega financiranja pomenijo za organizacijo različne stroške, posamezen vir financiranja pa vstopa v izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala. Za organizacijo je bistveno, da skuša doseči sestavo dolgoročnega financiranja, ki ji povzroča čim manjše stroške dolgoročnega financiranja in torej omogoča večjo gospodarsko uspešnost.

Samo na te načine lahko organizacija izboljšuje svojo gospodarsko uspešnost in tako ustvarja novo vrednost za vlagatelje. Tako je gospodarski dobiček kot preostalo (rezidualno) sodilo uspešnosti poslovanja opredeljen kot razlika med čistim poslovnim dobičkom s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT) in stroški poslovno naloženega celotnega kapitala za njegovo dosego; zato je doseganje kar največjega gospodarskega dobička (maksimiranje gospodarskega dobička) pomembnejše kot doseganje kar največjih drugih sodil (kazalnikov) poslovanja (maksimiranje drugih sodil (kazalnikov) poslovanja).

Računovodski dobiček vsebuje precej gospodarskih kategorij, ki jih gospodarski dobiček ne sme vsebovati. Da bi iz računovodskih podatkov, ki so na voljo, izračunali gospodarski dobiček, jih je treba ustrezno prilagoditi.

Ena temeljnih značilnosti gospodarskega dobička je sorazmerna neodvisnost od računovodskih predpisov in standardov. V strokovni literaturi najdemo različna mnenja o potrebnem številu popravkov računovodskih izkazov: pri izračunu gospodarskega dobička se lahko uporabi celo več kot 160 prilagoditev. Različni avtorji, ki zagovarjajo različno število potrebnih prilagoditev ali popravkov, se strinjajo, da je za posamezno organizacijo resnično pomembnih le približno 10 vsebinskih popravkov računovodskih podatkov (odvisno od dejavnosti). Pri tem lahko upoštevamo nekatera sodila, po katerih bi se laže odločali, koliko popravkov je potrebnih. Ta sodila so:

• Učinki vpeljanih sprememb (prilagoditev) morajo biti opazni.
• Na voljo morajo biti vse potrebne informacije.
• Popravke mora razumeti tudi osebje, ki na področju računovodstva in financ nima posebnega znanja (zaradi vloge gospodarskega dobička pri poslovodenju).
• Zaposlenci, predvsem pa poslovodniki na vseh ravneh, morajo imeti vpliv na kategorijo, za katero se vpeljuje sprememba.
• Prilagoditev izvirnih računovodskih podatkov je treba zaposlencem, širšemu poslovodstvu in lastnikom vsebinsko razložiti.
• Sprememba obravnavanja računovodskih kategorij naj bo dokončna.
• Vpeljava vsebinske prilagoditve računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička naj slednjega bolj približa tržni vrednosti organizacije.

Glede na stopnjo natančnosti prilagoditve računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička ločimo

• temeljno prilagoditev, ki pomeni uporabo računovodskih podatkov brez vsebinskih prilagoditev; izjema je upoštevanje stroškov naloženega kapitala pri izračunu gospodarskega dobička
• razkrito prilagoditev, ki je opravljena na podlagi javnosti dostopnih podatkov
• prilagoditev računovodskih podatkov izbrani organizaciji, ki je narejena glede na njene značilnosti in potrebe, ter
• pravo prilagoditev, ki omogoča najpravilnejši izračun gospodarskega dobička z vsemi prilagoditvami računovodskih podatkov

Glede na število prilagoditev računovodskih podatkov, upoštevanih v izračunu gospodarskega dobička, ločimo štiri različice gospodarskega dobička:

• temeljni gospodarski dobiček (basic EVA) kot posledek temeljne prilagoditve računovodskih podatkov
• razkriti gospodarski dobiček (disclosed EVA) kot posledek razkrite prilagoditve računovodskih podatkov
• izbrani organizaciji prilagojeni gospodarski dobiček (tailored EVA) kot posledek prilagoditve izbrani organizaciji
• pravi gospodarski dobiček (true EVA) kot posledek prave prilagoditve računovodskih podatkov

Pričakuje se, da bo vsakršna sprememba prilagoditev računovodskih podatkov pripeljala do različne vrednosti gospodarskega dobička.


K 1.) Na podlagi temeljne prilagoditve je izračunani temeljni gospodarski dobiček izid primerjave čistega dobička iz izkaza poslovnega izida ter celotnega (lastniškega in dolgovanega) kapitala iz bilance stanja. Pri tem izračunu računovodskih podatkov ne prilagajamo in ne popravljamo. Čeprav tak izračun ohranja vse nepravilnosti računovodskega procesa, je kot sodilo uspešnosti boljši od računovodsko izkazanega dobička, saj priznava tudi vložek (oziroma strošek) navadnega lastniškega kapitala; vendar pa vsi drugi problemi ostajajo.

K 2.) Razkriti gospodarski dobiček je posledek razkrite prilagoditve računovodskih podatkov. Izračunan je na podlagi 5-15 standardnih popravkov računovodskih podatkov. Tako izračunani gospodarski dobiček je neprimerno boljši od temeljnega, saj ima bistveno večjo izrazno moč. Ne glede nato pa je razkriti gospodarski dobiček preslabo sodilo za notranje poslovodstvo, zato se mora njegova izrazna moč v ta namen še povečati z dodatnimi prilagoditvami.

K 3.) To zagotavlja izbrani organizaciji prilagojeni gospodarski dobiček. Ta gospodarski dobiček je izračunan na podlagi prilagoditev računovodskih podatkov izbrani organizaciji glede na njen ustroj, poslovno dejavnost, izbrane računovodske usmeritve in natančnost, s katero organizacija v svoje podatke zajema resnični gospodarski dobiček. Tako izračunani gospodarski dobiček lahko utemelji od 60 % do 85 % sprememb v tržno dodani vrednosti.

K 4.) Resnični gospodarski dobiček je teoretično najpravilnejši, saj je izračunan na podlagi vseh bistvenih in potrebnih prilagoditev računovodskih podatkov in natančno izračunanega stroška kapitala za vsak del (ali za vsako enoto) organizacije.


Navadno se uporablja 15 prilagoditev (ali celo manj) računovodskih podatkov, saj daje na njihovi podlagi izračunani gospodarski dobiček razmeroma dovolj dobro informacijo o gospodarski uspešnosti poslovanja. Vse pa je odvisno od namena izračunavanja gospodarskega dobička. Sam izračun je lahko toliko zahteven in zapleten, kolikor želi njegov končni uporabnik. Ker so prav prilagoditve računovodskih podatkov bistvene za izračun gospodarskega dobička (z njimi se skušamo približati gospodarski uspešnosti organizacije in poiskati poslovni izid, ki je tesneje povezan z denarnim tokom organizacije), bomo našteli najpogostejše in najpomembnejše od njih. Na računovodsko izkazani poslovni izid lahko vpliva sprememba vrednosti zalog, izkazana med poslovnimi prihodki, in sicer v nemški različici izkaza poslovnega izida. V tej različici so stroški izkazani po naravnih vrstah, zato mora organizacija ugotoviti, kolikšen del jih ostaja v zalogah nedokončane proizvodnje ter v zalogah proizvodov in storitev. Stroški, ki niso zajeti v vrednosti zalog, so že nastali stroški in te je treba pokriti s prihodki. Z izkazovanjem postavke sprememba vrednosti zalog se zagotavlja povezovanje stroškov z ustvarjenimi prihodki. Povečanje vrednosti zalog se tako izkazuje kot povečanje poslovnih prihodkov, v resnici pa ne kaže denarnih pritokov. Ker proizvodi niso bili prodani (stroški in praviloma izdatki pa so že nastali), prihodki niso bili uresničeni. Problem so podcenjene zaloge v bilanci stanja in precenjeni prihodki v izkazu poslovnega izida. Za izračun gospodarskega dobička moramo ugotoviti resnični obseg prodaje in za tako ugotovljeni znesek povečati celotni kapital, poslovno naložen v organizacijo, hkrati pa tega zneska ne smemo upoštevati med prihodki. Prihodki od prodaje niso bili uresničeni za spremembo vrednosti zalog, zato ta postavka ni sestavni del poslovnih prihodkov. Vendar pa je bila poraba v resnici naložba v zaloge, zato jo moramo upoštevati kot del poslovno naloženega celotnega kapitala. Prihranek lifo je v tuji strokovni literaturi opredeljen kot razlika med zalogami, ovrednotenimi po metodi lifo, in zalogami, ovrednotenimi po metodi fifo, ki nastane v razmerah rasti cen. Ker organizacija nabavlja posamezne vrste materiala ob različnem času in pri različnih dobaviteljih, so različne tudi nabavne cene. Da ovrednoti porabljene količine materiala, mora organizacija izbrati eno od (poslovanju najprimernejših) metod vrednotenja porabe zalog. V razmerah rasti cen nastane pri izkazovanju vrednosti zalog bistvena razlika kot posledica tega, ali je bila uporabljena metoda fifo ali lifo. Pri metodi fifo (metodi zaporednih cen) se nabava zalog izkazuje z vsakokratnimi nabavnimi cenami, poraba pa tako, da se zmanjšujejo zaloge po enakem vrstnem redu, kot so se povečevale. Pri metodi lifo (metodi povratnozaporednih cen) pa se porabljene količine obračunavajo po zadnjih cenah nabav, končne količine pa po prvih cenah nabav. Zato je treba ob uporabi te metode zaloge na koncu obračunskega leta praviloma prevrednotiti, saj so podcenjene. V razmerah rasti cen se organizacije navadno odločajo za metodo lifo, saj jim omogoča izrabo davčnih ugodnosti ter stvarnejše izkazovanje stroškov. in odhodkov. Slabost te metode pa je predvsem velika podcenjenost zalog, kar se pokaže predvsem pri uporabi najstarejših in s tem najmanj ovrednotenih zalog; v takem primeru ima organizacija podcenjene stroške materiala in precenjen poslovni izid. Če bi take računovodske podatke uporabili za izračun gospodarskega dobička, bi bil prav gotovo nestvaren, saj podcenjenost zalog posledično:

• podcenjuje sredstva in velikost poslovno naloženega celotnega kapitala ter
• precenjuje dobiček in s tem tudi gospodarski dobiček.

Prilagoditev opravimo tako, da razliko med sprotnimi in starimi cenami zalog materiala pripišemo poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, znesek prihranka lifo pa prištejemo čistemu poslovnemu dobičku po prilagojenem davku (NOPLAT). Pri vrednotenju zalog po metodi fifo za izračun gospodarskega dobička ni treba opravljati posebnih prilagoditev, saj vrednost zalog v takem primeru sorazmerno dobro prikazuje njihovo tržno vrednost (vrednost zalog je uravnotežena s sprotnimi cenami).


Dolgoročne rezervacije, čeprav niso namenjene prikrivanju dobička, se pogosto oblikujejo prav v te namene. Organizacije jih v praksi pogosto oblikujejo za izravnavo nihanj poslovnih izidov. Vendar tako oblikovane dolgoročne rezervacije ne prikazujejo, kaj se je v nekem poslovnem letu zares zgodilo. Njihovo povečanje nakazuje, da je organizacija svoj poslovni izid obremenila negotovinsko, njihovo zmanjšanje pa, da so se zmanjšale na račun povečanja poslovnega izida. Njihovo oblikovanje in črpanje nista povezani z denarnim tokom. Odhodki iz rezervacij ne pomenijo resničnega denarnega toka, temveč le oceno prihodnjega denarnega odtoka, ki bi, če rezervacij ne bi bilo, zmanjšal prihodnji dobiček (in posledično kapital). Če organizacija ne bi oblikovala rezervacij, bi bil preostanek po odbitku davka od dobička del kapitala. Zato dolgoročnih rezervacij pri poslovnem dobičku ne upoštevamo kot odbitno postavko (strošek), temveč jih upoštevamo kot del kapitala in jih prištejemo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, dobiček iz poslovanja pa povečamo za oblikovane dolgoročne rezervacije.


Stroški raziskovanja in razvijanja se obravnavajo kot odhodki obdobja ter lahko umetno in prisilno zmanjšajo poslovni izid (in s tem celotni kapital), če niso razporejeni prek celotne življenjske dobe projekta. Iz gospodarskega zornega kota so izdatki za raziskovanje in razvijanje naložba v prihodnje proizvode in proizvajalne procese, saj se s takim razmišljanjem ustvari pozitivno stališče do vlaganja v zanimive projekte, ki bodo v prihodnosti omogočali dobičkovno poslovanje. Zato se za izračun gospodarskega dobička izdatki za raziskovanje in razvijanje ne štejejo kot stroški ter jih pri oceni dobička iz poslovanja ne upoštevamo (to pomeni, da povečujejo dobiček iz poslovanja). Obravnavamo jih namreč kot naložbo in zato prištevamo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu.


Izdatki za uveljavljanje blagovne znamke, širitev trga in pridobivanje kupcev se praviloma evidentirajo kot poslovni odhodki. To pomeni, da je iz računovodskega zornega kota mlada, hitro rastoča organizacija z velikim deležem tovrstnih stroškov (izdatkov) manj uspešna; v resnici pa gre za poslovno naloženi celotni kapital, ki bo šele v prihodnjih obdobjih prinašal dobiček. Pri izračunu gospodarskega dobička jih upoštevamo kot povečani znesek poslovno naloženega celotnega kapitala, prav tako pa povečamo dobiček iz poslovanja (saj jih ne obravnavamo kot strošek poslovnega leta).

Pri prevzemih in nakupih organizacij pogosto nastane razlika med nabavno vrednostjo in pošteno tržno vrednostjo, ki se računovodsko evidentira kot dobro ime in ki jo je treba amortizirati v petih letih. Iz gospodarskega zornega kota zmanjševanje vrednosti dobrega imena kot posledica amortiziranja ni pravilno, saj gre za del poslovno naloženega celotnega kapitala, ki naj bi trajno ustvarjal dobiček. Amortizacija dobrega imena odpiše del vlagateljeve naložbe in s tem tudi zmanjša obseg kapitala, ki zahteva dobičkonosnost v velikosti tehtanih povprečnih stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala. Računovodske podatke v takem primeru prilagodimo tako, da znesek amortizacije dobrega imena prištejemo k dobičku iz poslovanja in poslovno naloženemu celotnemu kapitalu. Enako obravnavamo tudi vse nabrane (kumulativne) odpise dobrega imena, opravljene v prejšnjem obdobju.


Popravki obratnih sredstev zajemajo uskladitve knjigovodske vrednosti zalog (ali z nabavnimi ali s tržnimi cenami) in popravke vrednosti terjatev. V obeh primerih gre za sredstva, ki so jih poslovno naložbili vlagatelji, zato je treba to postavko vsebinsko prilagoditi: popravkov obratnih sredstev ne upoštevamo kot odbitno postavko (to je kot strošek) obdobja, temveč jo vsebinsko obravnavamo kot naložbo sredstev. Zato moramo za vrednost te postavke povečati poslovno naložena sredstva in hkrati tudi dobiček iz poslovanja. Pred tem bi bilo morda primerno natančno proučiti razlog za oblikovanje teh popravkov. Če so terjatve v resnici neizterljive in je to mogoče dokazati, bi jih lahko obravnavali tudi kot poslovne odhodke, saj je vsako delovanje v poslovnem svetu povezano z neko stopnjo tveganja (torej, pomembno je poznati vsebino postavke).


Stroški prestrukturiranja so iz računovodskega zornega kota stroški priznanja napake ali izgube zaradi slabe poslovne odločitve (o naložbi), sprejete v preteklosti. Kot taki obremenijo poslovni izid organizacije v obdobju, v katerem nastanejo. Iz gospodarskega zornega kota so tovrstni stroški stroški premestitve celotnega kapitala, ki naj povečajo njegovo dobičkonosnost z zmanjšanjem stalnih izgub kot posledico prejšnjih napak. Za izračun gospodarskega dobička se za tovrstne stroške poveča dobiček iz poslovanja (to pomeni, da jih ne obravnavamo kot odbitno postavko, ker vsebinsko niso odbitna postavka); prilagoditev opravimo tudi pri poslovno naloženem celotnem kapitalu, saj se vsebinsko ti stroški štejejo kot naložba v prihodnjem poslovanje (poslovno naloženi celotni kapital povečamo za izkazane stroške prestrukturiranja).


Poslovni najem je prav tako računovodska postavka, ki jo je treba za izračun gospodarskega dobička ustrezno vsebinsko prilagoditi. Razlikovati moramo finančni najem in poslovni najem; pri tem uporabljamo temeljno sodilo, ali ostajajo tveganja, povezana z lastništvom predmeta najema, pri najemodajalcu, ali pa se prenesejo na najemnika. Pri poslovnem najemu, za katerega se po slovenskih računovodskih standardih šteje vsak najem, ki ni finančni, se stvari, ki so predmet najema, pri najemojemalcu izkazujejo le zunaj bilančno. Posledično je v bilanci stanja izkazana manjša vrednost osnovnih sredstev. Z gospodarskega stališča je tako razvidovanje poslovnega najema neustrezno, saj se tovrstni najemi ne zajemajo med sredstva oziroma kapital, udeležen(a) pri poslovnem procesu. Pri računovodskem obravnavanju poslovnega najema so z njim povezani stroški v izkazu poslovnega izida zajeti med različnimi poslovnimi stroški, zato jih je treba ugotoviti in ustrezno popraviti (povečati) poslovni izid. Poslovni najem je po svoji vsebini zelo podoben dolgoročnemu dolgu, zato ga moramo upoštevati pri izračunu gospodarskega dobička, tako da upoštevamo sedanjo vrednost prihodnjih plačil za najem, diskontiranih s tehtano povprečno ceno dolgoročnih dolgov. Dobljeni znesek prištejemo k poslovno naloženemu celotnemu kapitalu, saj pomeni sedanjo tržno vrednost poslovnega najema.


Za izračun gospodarskega dobička je treba vsebinsko prilagoditi tudi postavke, ki niso povezane s poslovno dejavnostjo. Vsaka poslovna dejavnost vsebuje določene vrste in velikosti tveganj ter pričakovano dobičkonosnost, zato vlagatelji izbirajo tiste organizacije, ki imajo zanje sprejemljivo tveganje in temu primeren pričakovani dobiček. Vsaka organizacija je ustanovljena zato, da opravlja svojo osnovno poslovno dejavnost. Ravnateljstvo mora biti torej sposobno kapital, zaupan organizaciji, oplajati v izbrani poslovni dejavnosti, in po tem se tudi ocenjuje njegova uspešnost. Pogosto se dogaja, da skušajo organizacije s posli na drugih področjih (na primer finančnimi naložbami) nejasno prikazati svojo uspešnost pri doseganju temeljnega cilja poslovanja v izbrani poslovni dejavnosti. Hkrati izpostavljajo svoje delničarje brez njihovega privoljenja drugim vrstam in stopnjam tveganja. Zato je treba pri izračunu gospodarske uspešnosti poslovanja tovrstne posle odmisliti. Sem sodijo finančni prihodki in finančni odhodki (na primer organizacija vloži denarne presežke v različne vrednostnice in pozneje z njihovo prodajo ustvari kapitalski dobiček; tako se poveča tudi celotni dobiček organizacije in s tem zamegli uspešnost osnovne dejavnosti). Podobno obravnavamo obresti; njihov strošek je že upoštevan pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala, saj so po vsebini dobiček posojilodajalcev. To pomeni, da stroškov obresti ne smemo upoštevati kot strošek (odbitno postavko) obdobja. Prav tako izrednih prihodkov in odhodkov navadno ne zajemamo v izračun dobička iz poslovanja. Vsebinsko lahko popravimo tudi dolgoročne finančne naložbe. Če organizacija vloži kapital v dolgoročne finančne naložbe, s katerimi posredno "opravlja" svojo poslovno dejavnost, lahko vsebinsko te naložbe štejemo kot poslovno naloženi celotni kapital. Če pa so dolgoročne finančne naložbe namenjene zgolj finančnemu izidu (na primer lastništvo deleža ali paketa delnic organizacije; ki ne dopolnjuje osnovne poslovne dejavnosti obravnavane organizacije), jih iz poslovno naloženega celotnega kapitala izločimo.


Amortizacija osnovnih sredstev kot strošek obdobja zmanjšuje poslovni izid. Po metodi enakomerne (linearne) časovne amortizacije kot najpogosteje uporabljani metodi se ne pokaže dejanska "gospodarska" amortizacija (zmanjševanje vrednosti osnovnega sredstva zaradi prenosa te vrednosti na poslovne učinke): Pri organizacijah z večinoma starimi osnovnimi sredstvi se uporaba linearne časovne amortizacije kaže v zmanjševanju njihove vrednosti; s tem se zmanjšuje knjigovodska vrednost (in stroški) celotnega kapitala, vloženega v poslovni proces. V takih primerih so stara osnovna sredstva cenejša od novih in je zato gospodarski dobiček večji, kakor je v resnici. Uporaba gospodarskega dobička kot sodila uspešnosti poslovanja torej ne spodbuja zamenjave starih osnovnih sredstev z novimi, ker so stara podcenjena. Vpliv razvrednotenja sredstev zaradi uporabe linearne metode amortiziranja se lahko odpravi z vsebinsko prilagoditvijo stroškov amortizacije, in sicer z uporabo anuitetnega izračuna amortizacije, pri čemer so popravki vrednosti osnovnih sredstev najprej zelo majhni in se povečujejo podobno kakor odplačilo glavnice pri anuitetnem odplačilu dolga. Tako ostaja celotni znesek amortizacije in stroškov kapitala vse obdobje enak (kot anuiteta pri posojilu), sorazmerno s povečanjem amortizacije pa se zmanjšuje strošek kapitala.


Strateške naložbe pogosto ne prinašajo dobička takoj, temveč šele po izteku nekega obdobja (navadno je za to potrebno več kot leto dni) Zato bi lahko ravnateljstvo ob uporabi gospodarskega dobička kot sodila poslovne uspešnosti tovrstne naložbe zavračalo. Zavedalo bi se namreč, da bi stroški celotnega kapitala nove naložbe "obremenili" izračun gospodarskega dobička (ker naložba še ne bi ustvarjala prihodkov) in s tem navidezno zmanjšali uspešnost poslovanja. Ker je disciplina pri uporabi kapitala temelj gospodarske uspešnosti, bi lahko problem rešili tako, da bi velikost poslovno naloženega celotnega kapitala nove naložbe "zadržali" na posebnem računu (suspension account), dokler naložba ne bi začela ustvarjati prihodkov. Tako se lahko ravnateljstvo usmerja v uspešne dolgoročne poslovne naložbe.


Zadnja izmed pomembnejših prilagoditev se nanaša na davek od dobička, ki je rezultat računovodskega procesa (ob upoštevanju veljavne zakonodaje) in ni izračunan na podlagi poslovnega izida. Zato moramo ta davek prilagoditi, in sicer tako, da upoštevamo poslovni izid po vseh prilagoditvah. Čisti poslovni dobiček ugotovimo tako, da od izračunanega (to je vsebinsko prilagojenega) poslovnega dobička odštejemo prilagojeni davek od dobička. To pomeni, da od plačanega davka odštejemo sorazmerne dele za postavke, ki jih nismo upoštevali pri izračunu dobička iz poslovanja (ali uporabimo dejansko davčno stopnjo za plačilo davka od dobička in izračunamo znesek davka od izračunanega prilagojenega poslovnega dobička). Tako dobimo sliko o vplivu davka, ki bi bil plačan od prilagojenega poslovnega dobička.


Bistvo prilagoditev računovodskih podatkov za izračun gospodarskega dobička je, da se čim bolj odpravijo učinki računovodskega procesa, ki niso skladni z zamislijo gospodarskega dobička; pri izračunu gospodarske uspešnosti poslovanja naj se na splošno upoštevajo le poslovni izidi, saj najbolje kažejo sposobnost ravnateljstva za ustvarjanje dodane vrednosti za lastnike. Velikost sredstev v osnovni poslovni dejavnosti lahko izračunamo na dva načina:

• poslovni način opredeljuje velikost sredstev kot razliko med vsemi sredstvi (ali vsemi obveznostmi do virov sredstev) in vsemi obveznostmi do virov sredstev, ki se ne obrestujejo (oziroma niso strošek), ter tistimi naložbami, ki niso povezane s poslovno dejavnostjo;
• finančni način opredeljuje velikost sredstev kot vsoto vseh virov financiranja (to je vseh vložkov vlagateljev, posojilodajalcev in tudi lastnikov), uporabljenih pri opravljanju poslovne dejavnosti.

Teoretiki pogosto razglabljajo, katera vrednost poslovno naloženega celotnega kapitala naj se uporablja za izračun gospodarskega dobička, knjigovodska ali tržna. Če se uporablja knjigovodska vrednost kapitala, ocenimo poslovilo naloženi celotni kapital z uporabo bilančnih podatkov, ki jih prej prilagodimo. Pri uporabi tržne vrednosti poslovno naloženega celotnega kapitala pa je treba za izračun zagotoviti tržne vrednosti vseh virov financiranja, ki sestavljajo poslovno naloženi celotni kapital. Na razvitih kapitalskih trgih so navadno tržne vrednosti vseh uporabljenih oblik financiranja mane, zato je vsebinsko pravilno, da se za izračun gospodarskega dobička uporabljajo tržne vrednosti. To velja še posebej, če so tržne vrednosti posameznih virov financiranja večje od knjigovodskih vrednosti.

Poslovno naloženi celotni kapital (ali večina virov financiranja) ima(jo) svojo ceno. Za organizacijo je bistveno, da pozna ceno posameznega vira financiranja, saj lahko s pravilno sestavo različnih virov financiranja doseže njihovo kar najugodnejšo (optimalno) sestavo in s tem najmanjši povprečni strošek financiranja poslovne dejavnosti.


Izračunavanje stroškov poslovno naloženega celotnega kapitala je za organizacijo dokaj zahtevno, saj mora pogosto poleg podatkov, ki so na voljo, uporabljati tudi ocenjene vrednosti. Za izračun cene poslovno naloženega celotnega kapitala se v praksi najpogosteje uporablja WACC, pri katerem gre za tehtano aritmetično povprečje stroškov posameznih sestavin kapitala. Enačbo za izračun WACC zapišemo skrajšano takole:


WACC = Σ w; x k;
w1k1 + w2k2 + ... + wnkn


Pri tem je:
w; utež (ponder) posamezne vrste finančnega vira
k; strošek posamezne vrste vira financiranja
N število različnih vrst virov financiranja


V bistvu gre za izračun povprečnega stroška različnih vrst kapitala (ali virov dolgoročnega financiranja); pri tem se kot uteži uporabljajo deleži posamezne vrste kapitala v poslovno naloženem celotnem kapitalu. Pri izračunu se upoštevajo vse tiste oblike financiranja, ki so za organizacijo strošek.


Vse tiste oblike financiranja (različne obveznosti iz poslovanja, kot so na primer obveznosti do dobaviteljev), ki ne zahtevajo plačila obresti ali kake druge vrste plačila, se pri izračunu WACC ne upoštevajo; tudi te imajo sicer svoj strošek (prav tako kot različne vrste dolga), vendar je zajet v poslovnih stroških organizacije.


Pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala je bistveno upoštevati davčno primerljivo obravnavane stroške vseh vrst dolgoročnega financiranja. Ker so obresti kot strošek dolgovanega financiranja odbitna postavka v izkazu poslovnega izida, jih ustrezno prilagodimo z dejansko davčno stopnjo, ki v skladu z zakonodajo obremenjuje doseženi poslovni izid. Tako pri izračunu WACC ne upoštevamo celotnega stroška dolga, temveč le popravljenega za 1 — T; T je dejanska davčna stopnja organizacije. V bistvu nam pove, da plača organizacija zaradi stroška obresti manjši davek od dobička (tako imenovani davčni ščit).


V nadaljevanju mora organizacija ugotoviti strošek posameznega vira financiranja. Po opravljenih vsebinskih prilagoditvah računovodskih podatkov izračunamo gospodarski dobiček zelo preprosto. Izračun je opisan v razdelkih 12.3.2 in 12.3.3, zato ga le na kratko povzemamo.


Gospodarski dobiček = čisti poslovni dobiček s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT) — strošek poslovno naloženega celotnega kapitala (IC)


Gospodarski dobiček = NOPLAT — (WACC x IC)


ali


Gospodarski dobiček = presežek dobička poslovno naloženega celotnega kapitala (IC) nad stroškom kapitala x poslovno naloženi celotni kapital


Gospodarski dobiček = (ROIC — WACC) x IC


Ugotovimo lahko, da

• izhaja gospodarski dobiček iz podatkov finančnega računovodstva; te moramo ustrezno prilagoditi, da bi kar najbolje izražal gospodarsko uspešnost poslovanja;
• razsežnosti in vrste prilagoditev (to je popravkov) računovodskih podatkov niso enolično določene, zato je treba tehtati med večjo natančnostjo in zapletenostjo izračuna ter manjšo razumljivostjo na eni strani ter manjšo natančnostjo in večjo preprostostjo ter boljšo razumljivostjo na drugi strani
• so težave pri določanju cene posameznih virov financiranja, in sicer toliko večje, kolikor slabše je razvit finančni trg.

Gospodarski dobiček je sodilo poslovne uspešnosti, ki po mnenju mnogih najnatančneje prikaže gospodarsko uspešnost, saj ima v primerjavi s klasičnimi računovodskimi kazalniki številne prednosti. Odpravlja precej slabosti tradicionalnih kazalnikov uspešnosti poslovanja, ki izhajajo iz računovodskih podatkov in značilnosti računovodskega procesa. Slabosti se odpravljajo s popravki ali prilagoditvami računovodskih podatkov, to pa zagotavlja neodvisnost gospodarskega dobička od računovodskih standardov in možne uporabe kreativnih prijemov pri oblikovanju računovodskih izkazov. Vhodni podatki za izračun sicer izvirajo iz računovodskih podatkov (z vsemi pomanjkljivostmi vred), vendar so pred samim izračunom vsebinsko prilagojeni, tako da se poslovni izid čim bolj približa resnični gospodarski uspešnosti poslovanja. Uporaba gospodarskega dobička kot sodilo uspešnosti poslovanja usklajuje cilj poslovodstva s ciljem lastnikov (delničarjev). Tako pripomore k zmanjševanju konflikta med principali (lastniki) in poslovodstvom (agenti). Uporaba gospodarskega dobička pomaga poslovodstvu, da se osredotoči na dejavnike, ki povečujejo vrednost organizacije za njene lastnike. Gospodarski dobiček je kot sodilo uspešnosti poslovanja razmeroma preprost. Zaradi preprostosti njegove zasnove ga je mogoče zlahka razložiti tudi gospodarsko neizobraženemu osebju. Že sama (absolutna) pozitivna vrednost gospodarskega dobička je kazalec poslovne uspešnosti, česar ne moremo trditi za računovodsko izkazani čisti dobiček. Če organizacija izkazuje čisti dobiček, delničarji še ne vedo, ali je bila ustvarjena tudi dodana vrednost k njihovemu premoženju. Da bi to izvedeli, je treba čisti dobiček vsebinsko prilagoditi in upoštevati tudi okoliščinske (oportunitetne) stroške uporabljenih sredstev pri opravljanju poslovne dejavnosti. Gospodarski dobiček je močno primerjalno sodilo uspešnosti poslovanja. Že sam predznak njegove vrednosti pove veliko. Obenem je gospodarski dobiček uporaben tudi za zunanje proučitve, saj so podlaga za njegov izračun temeljni računovodski izkazi (s potrebnimi prilagoditvami). Izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala zajema tudi tveganje organizacije. Omogoča upoštevanje različnih tveganj pri merjenju uspešnosti različnih poslovnih enot (oddelkov), saj gospodarski dobiček lahko izračunamo za različne organizacijske ravni. Hkrati omogoča uporaba gospodarskega dobička učinkovito razporeditev poslovno naloženega celotnega kapitala, saj se ravnateljstvo vse bolj zaveda stroška poslovno naloženega celotnega kapitala pri doseganju poslovnih učinkov. Gospodarski dobiček je kategorija preostalega (rezidualnega) dobička, za katero je značilno, da je boljše sodilo za nadziranje naložbenih mest odgovornosti kakor drugi tradicionalni kazalniki (na primer dobičkonosnost naložb /return on investment, RO11). Empirične raziskave, opravljene v tujini, so pokazale močno korelacijo med tržnimi vrednostmi in doseganjem gospodarskega dobička. Tuje svetovalne organizacije so na podlagi izkušenj ugotovile, daje gospodarski dobiček zgodnji kazalec spremembe tržne cene delnice, saj se lahko na podlagi gibanja njegove vrednosti v času uporabi za napovedovanje (ocenjevanje) prihodnje vrednosti delnice. Pri svetovalni organizaciji Stern Stewart & Co., ki je model gospodarskega dobička razvila pod blagovno znamko EVA®, trdijo, da ima uporaba tega modela številne prednosti predvsem zaradi štirih poglavitnih področij (štirih M):

• merjenja (measurement); gospodarski dobiček je najnatančnejše sodilo poslovne uspešnosti;
• menedžmenta (management system); gospodarski dobiček je edino sodilo za vse odločitve;
• motivacije (motivation); uporaba gospodarskega dobička zagotavlja, da poslovodniki razmišljajo in ravnajo kot delničarji (temu primerno so tudi nagrajeni);
• miselnosti (mindset); interni sistem poslovodenja se prenovi v skladu z zamislijo gospodarskega dobička in vodi k uresničevanju enotnega cilja.

Čeprav je večina organizacij z uporabo gospodarskega dobička izboljšala uspešnost poslovanja, ostaja gospodarski dobiček le uporabno orodje, ne daje pa popolnega odgovora na vsa vprašanja (to je, ne odpravlja pomanjkljivosti drugih kazalnikov). Kljub številnim prednostim ima zamisel gospodarskega dobička tudi nekatere slabosti, in te je pri njegovi uporabi smotrno upoštevati. Končni izračun gospodarskega dobička je absolutno število, ki kaže, kolikšna je na novo ustvarjena vrednost v preteklem obdobju. Večje organizacije (ali oddelki v njih) bodo laže dosegale(i) večje absolutne zneske gospodarskega dobička, in to prav zaradi svoje velikosti. Ker gospodarski dobiček ni relativne narave, tako kot številni drugi kazalniki, gospodarskih dobičkov različnih organizacij (ali oddelkov) ne moremo neposredno primerjati. Na drugi strani pa nekateri menijo, da je ta značilnost prednost, saj naj bi prav absolutna narava tega sodila pomagala pri poslovnem odločanju. Organizacija se lahko odloča med drugim tudi o projektih, ki kažejo veliko odstotno razliko med dobičkonosnostjo poslovno naloženega celotnega kapitala in njegovimi stroški, hkrati pa so v absolutnem znesku za organizacijo skoraj nepomembni. Čeprav so pri svetovalni organizaciji Stem Stewart & Co. prepričani, da je uporaba gospodarskega dobička primerna za storitvene in tudi proizvajalne organizacije, pa hkrati priznavajo, da nastajajo pri uporabi gospodarskega dobička v nekaterih dejavnostih težave, in sicer pri finančnih inštitucijah (te morajo svoj kapital oblikovati in voditi po zakonodajnih predpisih) in zelo mladih organizacijah (v njih bi bila najbrž večina prihodkovnih kalkulacij zasnovana na subjektivnih ocenah). Težave pri ugotavljanju velikosti poslovno naloženega celotnega kapitala so po-goste tudi pri vseh tistih organizacijah, ki imajo veliko premoženja v blagovnih znamkah; težave se namreč pojavljajo pri vrednotenju neopredmetenih sredstev (na primer pri vrednotenju blagovnih znamk je proučevalec največkrat prepuščen subjektivni oceni in ugibanju glede vrednosti, zato se izpovedna moč takega podatka zmanjša). Zamisel gospodarskega dobička je po svoji naravi preveč kratkoročna, saj je izračunana na letni ravni, in kot taka poudarja potrebo po takojšnjem doseganju ugodnih izidov. Posledično se ravnateljstvo lahko osredotoči na krajše obdobje, kot bi bilo za organizacijo smiselno in primerno. Preveč poenostavljena uporaba gospodarskega dobička bi lahko omejila rast organizacije, saj bi poslovodnike odvračala od večjih naložb v poslovno dejavnost. Zaradi upoštevanja večjega obsega poslovno naloženega celotnega kapitala in njegovega stroška bi bili lahko poslovodski kratkoročno "kaznovani", če bi sprejeli odločitve o večjih naložbah, saj bi organizacija (brez ustreznih vsebinskih prilagoditev) izkazala manjši gospodarski dobiček Zaradi časovne razlike med sprejemanjem dolgoročnih poslovnih odločitev in njihovimi posledicami je gospodarski dobiček, izračunan na podlagi enoletnih podatkov preteklega obdobja, slab kazalec tistih sprememb vrednosti organizacije, ki izhajajo iz prihodnje rasti. Kratkoročno obstaja namreč možnost, da pozitivni gospodarski dobički ne kažejo dobrih dolgoročnih poslovnih odločitev.


Čeprav delničarje zanimata prihodnje poslovanje organizacije in njena uspešnost, je gospodarski dobiček (tako kot drugi računovodski kazalniki) usmerjen v preteklost, saj je izračunan na podlagi računovodskih izkazov ter razkritij v njih in njihovih pojasnil. S tem usmerja pozornost na obstoječe dosežke, ki pa niso nujno posledica poslovnih odločitev v istem obdobju.


Pri izračunavanju gospodarskega dobička za poslovne enote (oddelke v organizaciji) nastaja problem razporejanja prihodkov, odhodkov in poslovno uporabljenih sredstev. Pri navpično povezanih organizacijah imamo med drugim opraviti tudi s problemom prenosnih (transfernih) cen, ki se pojavijo v izračunu gospodarskega dobička na ravni organizacijskih enot. Ker lahko prenosne (transferne) cene bistveno vplivajo na uspešnost organizacijske enote, je treba v organizaciji oblikovati kar najugodnejšo (optimalno) politiko prenosnih (transfernih) cen in hkrati zaupanje vodij organizacijskih enot, da so prenosne (transferne) cene postavljene pošteno. Gospodarski dobiček je kategorija, ki ni enolično določena, saj je v praksi odločitev o izbiri načina izračuna povezana z vprašanjem, ali je zapletenost izračuna sprejemljiva. Taka odločitev pa je subjektivna. Številne odločitve za (ne)izpeljavo prilagoditev so lahko vsaj toliko subjektivne kakor nekateri izvirni (neprilagojeni) računovodski podatki.


Uvedba odločanja o vrednosti organizacije na podlagi gospodarskega dobička je povezana z razmeroma velikimi stroški, med katerimi zajemajo velik delež stroški za izobraževanje uporabnikov. Največja slabost gospodarskega dobička (ki je obenem tudi prednost te zamisli) je prav gotovo popravljanje (prilagajanje) računovodskih podatkov. Popravki (prilagoditve) izvirnih računovodskih podatkov zahtevajo veliko časa in visoko strokovno usposobljenost ter zato povzročajo precejšnje stroške. Število popravkov, ki jih bo organizacija vpeljala za izračun gospodarskega dobička, je prepuščeno presoji. Gospodarski dobiček kot sodilo uspešnosti pa ne glede na vse svoje omejitve in slabosti veliko pripomore k zavedanju lastnikov in ravnateljstvu, da ima celotni kapital, vložen v poslovni proces, svojo ceno. Prav lastniški kapital, za katerega je dolgo veljalo, da je skoraj brez cene (saj ni bil obremenjen s plačilom obresti ali podobnimi stroški), je najdražji vir financiranja, zato je treba ravnati z njim smotrno in ga oplajati.

Gospodarski dobiček lahko uporabljamo na več področjih delovanja. Uporablja se kot sodilo gospodarske uspešnosti organizacije kot celote. Za organizacijo s pozitivnim (negativnim) gospodarskim dobičkom lahko trdimo, da je v preteklem poslovnem letu ustvarila (izničila) dodatno vrednost za svoje lastnike, ne glede na izkazani (in celo razdeljeni) računovodski dobiček. Podobno lahko gospodarski dobiček uporabljamo kot sodilo gospodarske uspešnosti posameznih poslovnih enot ali organizacij v korporaciji, saj imajo različne poslovne enote ali različne organizacije v korporaciji zaradi različnih dejavnosti tudi vsaka(o) svoj povprečni strošek kapitala. Ta strošek se lahko med poslovnimi enotami ali organizacijami v korporaciji bistveno razlikuje. Gospodarski dobiček pokaže ravnateljstvu, katere poslovne enote ustvarjajo vrednost (in so izrabljane) in katere te vrednosti ne ustvarjajo ali jo celo izničujejo (živijo na račun uspešnih poslovnih enot). V ta namen lahko ravnateljstvo uporabi gospodarski dobiček za odločitve o poslovanju vsake poslovne enote in tako ugotovi, kaj je treba storiti, da bi doseglo gospodarsko uspešnost vsake poslovne enote (zamenjava vodje poslovne enote, prodaja poslovne enote in podobno). Ravnateljstvo mora v takem primeru doseči večjo gospodarsko uspešnost organizacije kot celote, saj taka poslovna enota ne bo več izničevala vrednosti delničarjev.


Gospodarski dobiček je tudi orodje upravljanja in poslovodenja organizacije, saj se lahko uporablja za oceno dosežkov poslovodnikov (na različnih ravnih) in je tako podlaga za njihovo nagrajevanje. Ureditev nagrajevanja poslovodnikov je bistvenega pomena, saj želijo lastniki s učinkovito ureditvijo nagrajevanja doseči dvoje: sposobne poslovodnike obdržati in jih ustrezno nagrajevati ter zavarovati svoje premoženje, ki so ga ravnateljstvom zaupali v upravljanje (da bi se povečevala njegova vrednost). Gospodarski dobiček se je izkazal kot najprimernejša podlaga, na kateri temelji ureditev nagrajevanja poslovodnikov, ker izenačuje interese lastnikov in poslovodnikov; slednji si bodo prizadevali za čim večjo gospodarsko uspešnost (to je čim večji gospodarski dobiček), saj bodo z večjim gospodarskim dobičkom deležni večje nagrade (stimulacije), hkrati pa bodo zadovoljni tudi lastniki, ker bo v ospredje postavljen njihov prednostni cilj, to je povečevanje tržne vrednosti organizacije. Z Učinkovita ureditev nagrajevanja na podlagi gospodarskega dobička preprečuje negospodarno ravnanje poslovodnikov. Hkrati je lahko gospodarski dobiček za poslovodnike cilj, ki jih vodi pri poslovnem odločanju, saj jih spodbuja k učinkovitejši in uspešnejši porabi prvin v poslovni dejavnosti. Tako si prizadevajo za doseganje kar najugodnejših poslovnih naložb (optimiranje poslovnih naložb) in njihovega financiranja ob zavedanju, da ima vsako naložbenje sredstev za poslovne namene svojo ceno. Tako vpeljava gospodarskega dobička spreminja organizacijsko miselnost in kulturo.


Gospodarski dobiček je lahko tudi orodje za vrednotenje organizacije. Ko se obstoječi in možni lastniki odločajo o nadaljnjih naložbah ter o morebitnih prevzemih, pridružitvah ali prodajah, jih zanima predvsem ocena celotne gospodarske vrednosti organizacije (dolgoročni vidik gospodarske uspešnosti). Čeprav je gospodarski dobiček enodobni znesek (absolutni znesek gospodarske uspešnosti v preteklem, torej enem poslovnem letu), se lahko uporablja kot orodje za presojanje celotne gospodarske uspešnosti, saj je slednja enaka sedanji vrednosti prihodnjih gospodarskih koristi, ki jih lahko lastniki pričakujejo od organizacije. Vsota sedanjih vrednosti prihodnjih (ocenjenih) gospodarskih dobičkov pa je ocena tržno dodane vrednosti in je kot taka dolgoročna kategorija (o njej kot o sodilu uspešnosti smo že govorili).


Tudi pri ocenjevanju naložbenih projektov si lahko pomagamo z uporabo gospodarskega dobička. Pri tem bi morala organizacija slediti preprostemu pravilu in sprejeti vsak projekt, ki bo ustvaril pozitiven gospodarski dobiček (pozitivno čisto sedanjo vrednost). Seveda mora pri tem organizacija razvrstiti naložbene projekte skladno z velikostjo gospodarskega dobička, saj bodo projekti z največjim gospodarskim dobičkom največ prispevali k vrednosti organizacije. To pomeni, da bi moralo ravnateljstvo ob vsaki odločitvi glede poslovnega naložbenja celotnega kapitala delničarjev upoštevati gospodarski dobiček. Če projekt ne zagotavlja pozitivnega gospodarskega dobička, zmanjšuje vrednost lastnikov in zato ne sme biti izpeljan.


Gospodarski dobiček je prav tako lahko orodje za ocenitev upravičenosti morebitnih prevzemov, pridružitev ali prodaj (delov) organizacij. Pred tovrstnimi odločitvami mora ravnateljstvo ugotoviti, ali bodo res povečale vrednost organizacije. Resnična sinergija bo zmanjšala stroške in/ali povečala prihodke, to pa bo pripomoglo k ustvarjanju dodatne vrednosti za delničarje.


Pri sprejemanju dolgoročne strategije mora organizacija oceniti ponujene (razvite) različice in izbrati tisto, ki ji bo prinesla največ možnosti za ustvarjanje dodatne vrednosti za vlagatelje. Tako je gospodarski dobiček tudi orodje za ocenjevanje ustreznosti možnih razvojnih strategij in izbiranje med njimi.


Ne nazadnje ga lahko uporabljamo tudi pri oblikovanju dividend. Poleg tega, da presodi, katere dejavnike bo upoštevala pri delitvi dobička, mora tudi presoditi, ali lahko ob neizplačilu ali delnem izplačilu dobička ustvarjeni in zadržani dobiček vloži dovolj uspešno. Organizacija mora torej imeti, če zadrži celotni računovodski dobiček ali samo njegov del, na voljo dovolj dobičkonosne projekte, ki bodo ustvarjali gospodarski dobiček in s tem povečevali vrednost kapitala. V nasprotnem primeru je bolje, da ustvarjeni dobiček v celoti izplača delničarjem v obliki dividend.

Izračun gospodarskega dobička je prikazan na primeru večjega slovenskega podjetja, katerega navadne delnice kotirajo na ljubljanski borzi vrednostnic. Njegova osnovna dejavnost je storitvena dejavnost. Izračunan je na podlagi revidiranih računovodskih podatkov, zapisanih v letnih poročilih. To pomeni, da je bil gospodarski dobiček izračunan tako, km ga lahko izračunajo zunanji uporabniki računovodskih izkazov. Tak dostop do podatkov, potrebnih za izračun, je prav gotovo omejitev, ki vpliva na vsebino in število možnih popravkov (prilagoditev) računovodskih podatkov. Kljub tej pomanjkljivosti pa si je mogoče na podlagi izračuna ustvariti sliko o prilagoditvah in o tem, kako seje treba lotiti izračunavanja.


Računovodski izkazi se nanašajo na štiri zaporedna poslovna leta. Poslovanje podjetja je prikazano v "stalnih cenah", zato je slika, nastala ob opazovanju gibanja posameznih kategorij, stvarnejša. Gospodarski dobiček je izračunan za tri leta, in sicer za 2., 3. in 4. poslovno leto.

Bilance stanja obravnavanega podjetja kažejo, da je njegov osnovni kapital sestavljen iz 51 % navadnih delnic in 49 % prednostnih delnic. Za izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala so vse postavke kapitala vsebinsko združene, tako da so v bilanci stanja izkazane samo pod postavkama navadni in prednostni kapital.


Izračun gospodarskega dobička je zasnovan na začetni knjigovodski vrednosti poslovno naloženega celotnega kapitala in v ta namen je kot začetna vrednost uporabljena knjigovodska vrednost iz bilance stanja predhodnega leta." Prav zato so med podatke, potrebne za izračun, uvrščeni tudi podatki iz računovodskih izkazov za 1. poslovno leto in na podlagi teh ocenjena velikost poslovno naloženega celotnega kapitala v 2. poslovnem letu (in podobno za 3. in 4. poslovno leto).


Ocena poslovno naloženega celotnega kapitala je bila narejena tako, da so kot poslovno naloženi celotni kapital ocenjena vsa sredstva podjetja, zmanjšana za obveznosti, ki zanj niso strošek (navadno obveznosti iz poslovanja), in sredstva, ki niso povezana z opravljanjem osnovne dejavnosti podjetja. Poslovno naloženi celotni kapital je bil vsebinsko popravljen z vsemi možnimi prilagoditvami za izračun gospodarskega dobička. Vrednosti za izračun izhajajo iz bilanc stanja in izkazov poslovnega izida. Knjigovodske vrednosti se uporabljajo predvsem zaradi tega, ker ni na voljo potrebnih podatkov o tržnih vrednostih (na voljo je bila samo tržna vrednost navadnega kapitala, opredeljena kot zmnožek izdanih navadnih delnic podjetja in njihovega borznega tečaja).


Vir: Bilanca stanja in izkaz poslovnega izida za tri zaporedna poslovna leta iz prilog I in 2.
RP- razkrita prilagoditev
TP - temeljna prilagoditev


Iz preglednice razberemo, da podjetje približno 20 % kapitala, ki so ga vložili delničarji, uporablja za opravljanje drugih dejavnosti, in ne osnovne (v velikem obsegu za dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe). Ker temelji gospodarski dobiček na uspešnosti osnovne dejavnosti podjetja (zaradi upoštevanega tveganja te dejavnosti), so neposlovno naložena sredstva izločena iz ocene poslovno naloženega celotnega kapitala. Računovodski podatki so bili prilagojeni pri neposlovno naloženih sredstvih in popravku obratnih sredstev.

Za izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala potrebujemo strošek obveznosti do posameznega vira financiranja podjetja.


Podjetje ni izdalo dolgovanih vrednostnic, zato lahko predpostavimo, daje znesek dolgoročnega dolga najeto (bančno) posojilo (iz letnih poročil ni razvidno, kakšne vrste je dolgoročni dolg). Zaradi tega je za strošek dolgoročnega dolga uporabljena povprečna letna obrestna mera poslovnih bank za dolgoročna posojila pravnim osebam v izbranem letu". Tako dobljeni podatki povedo, da je za strošek dolgoročnega dolga primerna (realna) letna obrestna mera 7,95 %.


Podobno je ocenjen strošek kratkoročnega dolga. Iz letnih poročil razberemo, da ima največji delež v kratkoročnem financiranju posojilo ene od slovenskih poslovnih bank. Podobno kot pri dolgoročnem dolgu je za strošek kratkoročnega dolga uporabljena povprečna (realna) letna obrestna mera poslovnih bank za kratkoročna posojila pravnim osebam, ki znaša v izbranem letu 6,27 %.


Oba stroška dolgovanega financiranja zelo malo vplivata na izračun tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapitala, ker se podjetje financira pretežno z lastniškim kapitalom. Stroška prednostnega kapitala po opisanem modelu ni mogoče določiti. Prednostne delnice podjetja niso uvrščene na borzo (hkrati jih ima en sam velik delničar), zato njihova tržna cena ni znana. Po svojih lastnostih so specifične, saj je nanje vezana razmeroma visoka upravljavska pravica, njihova dividenda (določena s statutom) pa je razmeroma majhna. Na podlagi informacij borzne posredniške hiše jim je bila pripisana zahtevana dobičkonosnost v velikosti 10 %. Strošek navadnega kapitala obravnavanega podjetja je bil prav tako na podlagi arbitrarnega določanja ocenjen z 12 %. To pomeni, da zahtevajo slovenski (in tuji) vlagatelji dobičkonosnost navadnega kapitala v velikosti 12 %. Pri preverjanju, ali se z 12 % ocenjeni strošek navadnega kapitala bistveno razlikuje od drugih izračunov, na primer izračuna po modelu ocenjevanja vrednosti dolgoročnih sredstev (capital asset pricing model, CAPM), (ki ga v knjigi ne predstavljamo) in izračuna multinacionalnega podjetja Coca-Cola, je bilo ugotovljeno, da je primeren in zato upoštevan v izračunu. Za izračun WACC je treba poleg stroška posameznega vira financiranja določiti še njegov delež. Pred tem moramo popravke poslovno naloženega celotnega kapitala vsebinsko pravilno razdeliti na navadni in prednostni lastniški kapital. Popravki poslovno naloženega celotnega kapitala so se nanašali samo na pripis popravkov obratnih sredstev (dolgoročne rezervacije so bile že zajete med celotnimi obveznostmi do virov sredstev). Obe kategoriji sodita v lastniški kapital, zato se navadni in prednostni kapital povečata tako, kot prikazuje preglednica 12.2.


Vir: temeljni računovodski izkazi in poslovno poročilo obravnavanega podjetja.


Po prilagoditvi velikosti navadnega in prednostnega kapitala lahko izračunamo deleže posameznega vira financiranja (za potrebe izračuna WACC).


Pri izračunu tehtanega povprečnega stroška poslovno naloženega celotnega kapi-tala potrebujemo tudi dejansko davčno stopnjo podjetja, ki obremenjuje poslovni izid. Ker so obresti odbitna postavka, moramo strošek dolgovanega financiranja ustrezno popraviti, tako da izkažemo vse stroške posameznih virov financiranja v čistih zneskih.


Za izračun gospodarskega dobička je potreben še podatek o velikosti čistega poslovnega dobička s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT).

Najpomembnejše in najpogostejše popravke (prilagoditve) računovodskih podatkov ter njihov vpliv na velikost čistega poslovnega dobička smo že podrobno opisali. Zato opisujemo samo razloge za (ne)uporabo posameznih popravkov (prilagoditev) pri oceni čistega poslovnega dobička s prilagojenim davkom od dobička (NOPLAT). Računovodski podatki niso prilagojeni pri postavkah:

• sprememba vrednosti zalog, ker je vrednost te postavke v izkazu poslovnega izida enaka nič
• prihranek lifo, ker podjetje pri vrednotenju zalog ne uporablja metode lifo
• stroški raziskovanja in razvijanja, ker v izkazu poslovnega izida niso izkazani
• stroški za uveljavljanje blagovne znamke, širitev trga in pridobivanje kupcev, ker v izkazu poslovnega izida niso izkazani
• poslovni najemi, ker v letnih poročilih informacije o njih ni zaslediti
• stroški amortizacije, ker je taka prilagoditev za zunanjega uporabnika računovodskih podatkov praktično neuresničljiva, ker je dostop do potrebnih podatkov omejen (sicer bi postavka potrebovala ustrezno prilagoditev, saj podjetje amortizira osnovna sredstva po metodi enakomerne časovne amortizacije)

Podjetje je v obravnavanih poslovnih letih oblikovalo dolgoročne rezervacije, zato je poslovni izid ustrezno prilagojen; to pomeni, da postavke niso obravnavane kot strošek poslovnega leta. Podobno je prilagojena tudi postavka popravek obratnih sredstev. Iz letnega poročila podjetja za obravnavano obdobje izhaja, da predstavljajo večji del te postavke prav odpisi terjatev, zato vrednosti te postavke niso obravnavane kot strošek poslovnega leta.


Ker je podjetje v obravnavanem obdobju precej sredstev namenilo finančnim poslom (dolgoročnim in kratkoročnim naložbam), finančni prihodki in finančni odhodki niso upoštevani pri oceni poslovnega dobička, saj je za gospodarsko uspešnost pomembno, da jo podjetje dosega z osnovno dejavnostjo. Enako sta obravnavani postavki izredni prihodki in izredni odhodki, saj iz letnih poročil izhaja, da se ti večinoma nanašajo na dogodke iz preteklih poslovnih let.

Značilno za predstavljena sodila uspešnosti je, da temeljijo na računovodskih podatkih oziroma na denarno izraženih podatkih, ki jih v glavnem dobimo iz temeljnih računovodskih izkazov, to je iz izkaza stanja in izkaza poslovnega izida oziroma iz računovodskih razvidov, ki prikazujejo preteklo poslovanje podjetja. Podjetja pa pripravljajo temeljne računovodske izkaze zato, da prikažejo finančno in gospodarsko stanje na določen dan oziroma v določenem obdobju v preteklosti. Pri tem je treba upoštevati, da so prikazane informacije kombinacija zabeleženih poslovnih dogodkov, računovodske usmeritve in osebne presoje tistih, ki odločajo o tem, katere metode za vrednotenje gospodarskih kategorij se uporabljajo in kdaj se te v knjigah zabeležijo. Zato tako na računovodske izkaze, ki so končna stopnja računovodskega spremljanja, kot tudi na računovodstvo samo ne smemo gledati kot na absolutno resnico oziroma vedo z večnimi zakonitostmi (o tem smo več povedali v 1. poglavju), temveč jih moramo opazovati v njihovi relativnosti in nenehnem razvoju. Zato je vsak računovodski izkaz nujno tudi stvar ocene in stališč sestavljavcev. Poleg tega predstavljena sodila uspešnosti in njihova proučitev pokažejo, koliko je bilo podjetje uspešno, ne pa tudi, kakšne možnosti ima, da bo dosegalo ustrezen dobiček tudi v prihodnje. Delničarji se ne morejo zadovoljiti le s podatkom, da je ciljni dobiček za tekoče leto dosežen. Delničarji namreč želijo, da bi podjetje, katerega lastniki so, trajno uspešno delovalo. Zato sproti preverjajo, ali so ustvarjene razmere za trajno doseganje dobička. To je razlog, da je bil razvit že večkrat omenjeni model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, ki ga predstavljamo v nadaljevanju.

Uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja (the balanced score card, BSC)20 je sestavljeno iz denarno izraženih in, nedenarno izraženih kazalnikov. Denarno izraženi kazalniki (tradicionalni računovodski kazalniki) pokažejo, v kolikšnem obsegu je organizacija dosegla svoj gospodarski cilj (dobičkonosnost sredstev, dobičkonosnost kapitala, v novejšem času tudi gospodarski dobiček), nedenarni kazalniki pa v bistvu razloge, zakaj gospodarski cilj ni bil dosežen oziroma zakaj je bil dosežen v izkazanem obsegu. Model je oblikovan hkrati s strategijo, ki upošteva cilje vseh interesnih skupin. Organizacija mora oblikovati strategijo za vsak dejavnik, ki ji zagotavlja tekmovalno prednost in uspeh. V teoriji je znanih več mnenj o tem, kateri so ključni dejavniki uspešnosti poslovanja. Johnson in Kaplan navajata sedem dejavnikov, ki lahko zagotavljajo uspešnost poslovanja in katerih navzočnost je treba tudi meriti, kar pomeni oblikovati ustrezne kazalnike ali kazalce. Pravita, da naj organizacija, ki

• poudarja kakovost, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali doseganje in izboljšanje te kakovosti;
  želi proizvajati z majhnimi stroški, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali sposobnost proizvajati nekaj s čim manj ali nekaj s čim več
• v proizvodnjo in dobavo uvaja načelo ravno ob pravem času ali posluje po tem načelu, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali pretočni čas, nastanitveni čas, čas od trenutka naročila do izpolnitve dobave, dneve vezave zalog in tako naprej
  želi povečati prilagodljivost pri oblikovanju proizvodov in poslovnih procesov, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali število sestavnih delov proizvoda, razmerja med standardnimi in nestandardnimi deli in drugo
• ima tekmovalno prednost zaradi neprekinjenega toka inovativnih in vsestransko uporabnih proizvodov, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali zadovoljstvo uporabnikov z novim proizvodom, ključne lastnosti novega proizvoda, celoten čas za izdelavo novega proizvoda in podobno
• ima za ključni dejavnik uspeha zaposlene, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali njihovo odsotnost, uspešnost naborov, moralo, veščine in tako naprej
• šteje kot dejavnik uspeha varnost pri delu, uvaja kazalnike, ki bodo spremljali število zaporednih dni brez nesreč, število delovnih dni, izgubljenih zaradi nesreč, in podobno.

S tem, kateri so ključni dejavniki uspešnosti poslovanja, so se ukvarjali tudi drugi avtorji, vendar so gledali nanjo iz drugih zornih kotov. Kaplan, ki je soavtor predstavljenih dejavnikov, je tudi soavtor uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja in zato so ti vgrajeni vanj. Znane načine (Johnson in Kaplan, Howell in Soucy, Fisher, Garrison in še nekatere druge) pa lahko uvrstimo med tiste, ki:

• upoštevajo dejavnike, ki so za organizacijo ključni pri doseganju uspeha (zadovoljstvo strank, kakovost, odličnost proizvajanja in tako naprej), ter
• pri opredeljevanju dejavnikov bolj upoštevajo področja poslovanja, ki jih je treba spremljati glede na postavljeno strategijo (zaloge, stroške materiala, razpoložljivost opreme in tako naprej).

Pomanjkljivost vseh teh načinov je, da ključnih dejavnikov uspeha ne povezujejo z resničnim uspehom poslovanja glede na pričakovanja delničarjev oziroma lastnikov organizacije. To pomanjkljivost odpravlja uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja. Pri novejših predlogih spremljanja uspešnosti poslovanja je bilo v ospredju tudi vprašanje, ali je sploh potrebno spremljati gospodarsko uspešnost, češ da doseganje nedenarno izraženih ciljev zagotavlja tudi doseganje gospodarskih oziroma finančnih ciljev organizacije. Pomisleke sta odpravila sama avtorja uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, ki menita, da uspešnosti poslovanja ni mogoče meriti le na podlagi poslovnih kazalnikov, torej ne da bi pri tem uporabljali tudi kazalnike, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost poslovanja. Zato sta vsaj dva razloga:

• Ni nujno, da bo izboljšanju na področju poslovnih dejavnosti nujno sledil tudi gospodarski ali finančni uspeh. To pomeni, da se lahko nedenarno izraženi kazalniki povečujejo, kazalniki gospodarske in finančne uspešnosti pa zmanjšujejo. Vzroki so lahko različni, od tega, da organizacija ni pravilno oblikovala vizije, do tega, da kazalniki niso bili ustrezno izbrani in kombinirani.
• Kazalniki, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost, lahko pripomorejo, da organizacija popravi poslovno odločitev, če se je pokazalo, da je velikost kazalnika, ki kaže to dejavnost, postavila neustrezno ali da ga je neustrezno (nepravilno) opredelila.

Zaradi obeh razlogov je v obravnavanem modelu kot kazalnik, ki kaže rezultate vseh drugih nedenarno izraženih kazalnikov, opredeljen kazalnik, ki kaže uspešnost poslovanja z vidika lastnikov. Iz tega izhaja, da so izboljšave v procesih, ki jih merimo z neračunovodskimi kazalniki, dobre le, če pomenijo uspešnost poslovanja z vidika lastnikov. Zato uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja temelji na tem, da se tradicionalni računovodski kazalniki, ki kažejo gospodarsko in finančno uspešnost, dopolnijo, in ne nadomestijo, kot je pogosto slišati.

Organizacije so danes povsod po svetu v pomembnem procesu preoblikovanja. Iz industrijskega tekmovanja se preusmerjajo v informacijsko tekmovanje. Značilno za današnji čas je, da se zahtevajo, če se hoče doseči tekmovalni uspeh, nove zmogljivosti. Sposobnost organizacij, da izrabijo poleg materialnih tudi nematerialne zmogljivosti, postaja vse bolj pomembna. Nematerialne zmogljivosti omogočajo. organizacijam, da

• razvijajo odnos do kupcev, ki jim bo omogočil obdržati obstoječe kupce ter uspešno in učinkovito zadovoljevati nove kupce tudi na novih tržnih območjih
• uvajajo inovativne proizvode in storitve, Id jih želijo kupovati njihovi ciljni kupci
• proizvajajo glede na zahteve kupcev visoko kakovostne proizvode in storitve ob majhnih stroških in kratkih dobavnih rokih
• mobilizirajo sposobnosti zaposlencev in jih motivirajo, da nenehno povečujejo svoje zmogljivosti in usposobljenost ter se sproti odzivajo na izzive časa
• razvijajo informacijsko tehnologijo, informacijsko podlago in informacijske ureditve.

Uspešnost organizacije je odvisna od tega, koliko se prilagodi novim razmeram. Organizacija, ki deluje v novem okolju, mora imeti na razpolago sodila, ki bodo pokazala, kje je glede na bistvene dejavnike pred drugimi in kje že ima možnosti za razvoj. Dolgoročna uspešnost je odvisna od povezanosti in uravnoteženosti potreb in zahtev posameznega udeleženca v združbi, ne da bi bil pri tem oškodovan kateri koli udeleženec v organizaciji. Vsak udeleženec v organizaciji daje in od nje dobiva ter vsakemu udeležencu v organizaciji daje in od vsakega dobiva. Logično pa je, da na poslovanje nimajo enakega vpliva in da imajo v združbi različne vloge. Udeležence v organizaciji lahko razporedimo na štiri glavne skupine:

• delničarje
• kupce
• zaposlence in
• poslovodnike različnih ravni

Za merjenje uspešnosti, predvsem z vidika učinkovitosti izrabe razpoložljivih proizvajalnih zmogljivosti, je razvit tudi sintetični kazalnik. Kazal naj bi interes vseh sodelujočih v organizaciji. Vendar to drži le deloma, saj v zadnjem času vedno bolj ugotavljamo, da niso le materialne naložbe tiste, ki prinašajo dobiček. Danes temeljita uspeh in prihodnja vrednost organizacije na naložbah v kupce, dobavitelje, zaposlence, procese, tehnologijo in inovacije. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja je model merjenja, ki izhaja iz strategije organizacije in je usmerjen predvsem v povzročitelje (dejavnike) prihodnje uspešnosti poslovanja. Zato uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja ni le model merjenja uspešnosti, temveč orodje za odločevalno ureditev, kjer dobi resnično vrednost. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja se lahko razvije za

• organizacijo kot celoto
• posamezne dele organizacije
• posamezne strateške pobude in tako naprej

Dosedanji kazalniki merjenja uspešnosti poslovanja izhajajo iz dejstva, daje dobiček organizacije cilj njenih lastnikov. Ker ga želijo doseči, je ta cilj tudi podlaga za ocenjevanje uspešnosti tistih, ki so jim lastniki zaupali odločanje. Najbrž ne bi bilo prav, če bi rekli, da največji možni dobiček ali vsaj ustrezni dobiček ni cilj komercialnih organizacij. Poznati ta cilj (velikost dobička) pa ne pomeni poznati tudi poti za njegovo doseganje. Organizacije morajo poiskati poti, ki jim bodo na končni stopnji omogočile ustvariti čim večji dobiček. Poti poiščejo tako, da oblikujejo svoje poslanstvo in svojo strategijo. Poslanstvo in strategija sta oblikovana opisno oziroma z nedenarnimi kazalniki. Zato tudi to, ali je organizacija izpolnila svoje poslanstvo, ugotavljamo z nedenarnimi kazalniki. Denarni kazalniki (tradicionalni računovodski kazalniki) pokažejo, kako je organizacija dosegla svoj gospodarski cilj, nedenarni pa razloge, zakaj gospodarskega cilja ni dosegla oziroma zakaj gaje dosegla v dejanskem obsegu. Model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja omogoča prevedbo poslanstva in strategije v merljive cilje in oblikovanje sodil za njihovo merjenje. Celoten model je zgrajen na

• vidiku delničarjev
• vidiku kupcev
• vidiku notranjih poslovnih procesov ter
• vidiku učenja in rasti

Zato morajo v organizaciji, potem ko so oblikovali poslanstvo in strategijo, odgovoriti na vprašanja:

• Kakšni se moramo pokazati pred delničarji, da nas bodo šteli za finančno uspešne (finančni vidik)?
• Kakšni se moramo pokazati pred kupci, da bodo šteli, da izpolnjujemo svoje poslanstvo (vidik kupcev)?
• V katerih poslovnih procesih se moramo odlikovati, da bomo zadovoljili delničarje in kupce (notranji vidik notranjih poslovnih procesov)?
• Kako bomo obdržali možnost za spremembe in rast, ki nam omogočajo, da borno dosegli svoje poslanstvo (vidik učenja in rasti)?

Odgovoriti na ta vprašanja pomeni postaviti cilje posameznega vidika, jih izmeriti, postaviti sodila za merjenje dosežkov in opredeliti spodbude za doseganje ciljev. Iz tega izhaja, da sta pri vsakem vidiku najprej postavljena cilj in kazalnik ali kazalec, ki kaže doseganje postavljenega cilja.

Kot smo povedali že v začetku razdelka 12.5., model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja dopolnjuje tradicionalna sodila uspešnosti poslovanja, ki so obravnavala le gospodarski oziroma finančni vidik uspešnosti poslovanja. Model temelji na dejstvu, da bodo organizacije, ko bodo uresničevale svoje delne cilje, hkrati dosegale tudi gospodarski in finančni cilj. Zato posamezni vidiki v bistvu pomenijo delne cilje, ki naj bi omogočili dosegati tudi končni cilj, to je gospodarski in finančni cilj. Pri tem moramo poudariti, daje treba spremljati uresničevanje postavljenih ciljev organizacije hkrati na vseh štirih področjih, o katerih smo govorili v prejšnji točki. Močnejši v organizaciji iztrži več tako iz najmanjšega obsega kot tudi iz presežka nad najmanjšim obsegom.

Kupci omogočajo organizaciji dosegati dobiček. Še tako kakovostni proizvodi, ki jih proizvaja, so zanjo odpadni material, če jih kupci ne kupijo. Zato morajo organizacije jasno opredeliti ciljne kupce in ciljne poslovne odseke ter oblikovati skupino sodil za merjenje uspešnosti sodelovanja z njimi. Med temeljne kazalnike uspešnosti dela s kupci sodijo: tržni delež (kaže tržni delež poslovne enote na posameznem trgu in porabljeni denar ali prodano količino enot na število kupcev), zadržanje kupcev (kaže relativno ali absolutno stopnjo, po kateri poslovna enota ohranja oziroma vzdržuje obstoječa razmerja s kupci), zadovoljstvo kupcev (kaže stopnjo zadovoljstva kupcev glede na posebna sodila), dobičkovnost kupcev (kaže čisti dobiček kupca ali odseka kupcev) in pridobivanje kupcev (kaže absolutno ali relativno stopnjo, po kateri poslovna enota privablja ali pridobiva nove kupce oziroma posle). Organizacija mora tudi opredeliti, kaj je vrednost za ciljne kupce (več o tem, kako organizacija določi ciljne kupce, smo povedali v 9. poglavju) ter kako je treba postaviti cilje in sodila za doseganje ciljev, da bo mogoče obdržati ali celo razširiti sodelovanje z njimi. Pri tem so pomembne tri skupine značilnosti:

• značilnosti proizvodov in storitev: namembnost, kakovost in cena
• razmerje do kupcev: usposobljenost ljudi, priročen dostop, odzivnost
• zunanja podoba in ugled

V vsakem primeru pa mora biti organizacija pozorna

• z vidika kupcev na čas (izvedbe naročila), kakovost svojih proizvodov in storitev, ponudbo svojih proizvodov in storitev, poprodajne storitve in ceno;
• z vidika organizacije, ki prodaja, na stroške, povezane s posameznim kupcem.

Upoštevanje vseh teh vidikov zagotavlja zadovoljstvo kupcev in prodajalcev, torej, da kupci kupujejo proizvode ali storitve ter da ima organizacija od njihovih nakupov korist (dobiček), in ne škodo (izgubo). Informacije, ki jih uporablja za vrednotenje razmerja do kupcev, pridobi iz notranje informacijske ureditve in okolja. Nasploh je za odsek kupcev značilno, da so precej pomembne informacije iz okolja ter da se pri tem uporabljajo računovodske in neračunovodske informacije.

Vidik notranjih poslovnih procesov zajema procese, ki so ključni za doseganje ciljev poslovanja s kupci in delničarjev. Zato organizacije najprej opredelijo cilje in kazalnike za gospodarski in finančni vidik poslovanja ter vidik poslovanja s kupci, nato pa še cilje in kazalnike uspešnosti z vidika notranjih poslovnih procesov. Tako lahko kapalnike notranjih poslovnih procesov usmerijo na tiste procese, pri katerih bodo doseženi cilji poslovanja s kupci in delničarjev. Seveda je lahko proces tudi obraten, da torej notranji poslovni procesi določajo cilje delničarjev in kupcev.


Pri vidiku notranjih poslovnih procesov mora organizacija prepoznati ključne proizvajalne postopke, ki jih mora izvajati odlično, če želi uresničiti cilje, povezane z delničarji in ciljnimi kupci. Ugotoviti mora stroške kakovosti, čas in značilnosti dosežkov, pri katerih bo lahko ciljnim kupcem ponudila najboljše proizvode in storitve. Posebej velja omeniti, da so poprodajne servisne storitve med pomembnimi dejavniki uspešnosti vidika notranjih poslovnih procesov. Podlaga za vrednotenje tega vidika je ponavadi veriga vrednosti, ki vsebuje tri glavne poslovne procese:

• proces inovacij
• izvajalni proces in
• proces poprodajnih storitev

Proces inovacij je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu se izvajajo tržne raziskave, na podlagi katerih se opredelijo velikost trga, lastnosti in prednosti kupcev ter izhodišča za določitev cen ciljnih proizvodov. Poleg obstoječih in možnih kupcev so lahko v proučitev zajete tudi nove priložnosti. Organizacija si pri tem zastavlja dve ključni vprašanji:

• Katere lastnosti novih proizvodov bodo prepričale kupce o njihovi koristnosti?
• Kako z inovacijami prehiteti tekmece pri ponujanju teh koristi na trgu?

Drugi del procesa inovacij je pridobivanje informacij o trgu in kupcih, ki so podlaga za procese oblikovanja proizvodov in storitev. V bistvu gre za metodo ciljnih stroškov. Kazalniki, ki so lahko podlaga za merjenje uspešnosti procesa inovacij, so

• odstotek prodaje novih proizvodov v celotni prodaji
• odstotek prodaje lastnih zaščitenih proizvodov
• število predstavitev novih proizvodov na trgu v primerjavi s tekmeci in v primerjavi z načrti
• čas, potreben za razvoj novih proizvodov, in tako naprej

Med pomembnimi kazalniki za ocenitev drugega dela procesa inovacij je tudi čas za dosego točke pokritja stroškov, ki kaže čas od začetka razvijanja novega proizvoda do točke, na kateri prinese organizaciji toliko dobička, da pokrije naložbo v razvoj. Izvajalni proces se začne s sprejemom naročila kupca in konča z dostavo proizvoda ali storitve kupcu ter obsega proizvajanje proizvodov ali storitev in njihovo dostavo kupcem. Proizvajalne organizacije zagotavljajo kratke in zanesljive nabavne roke ponavadi na dva načina. Pri prvem načinu se naročila izpolnjujejo hitro, učinkovito, zanesljivo in brez napak. Stroški pri tem so majhni, dobava pa pravočasna. Pri drugem načinu sta proizvodnja in zaloga vseh proizvodov veliki, tako da se naročila izpolnjujejo s pošiljkami iz obstoječe zaloge. Pri tem so proizvodnja in stroški zalog veliki, obstaja nevarnost zastaranja zalog, na naročila pro-izvodov, ki jih ni v zalogi, pa se ni mogoče hitro odzivati. Ker želi večina organizacij zagotavljati kratke in zanesljive nabavne roke na prvi način, je ključni cilj notranjih procesov skrajševanje cikla in pretoka notranjih procesov. Skrajšamo ju lahko na različne načine. Začetek cikla se lahko ujema s časom

• prejema naročila (pri organizaciji),
• načrtovanja proizvajanja za naročilo,
• naročila surovin za proizvajanje za naročilo ali proizvajanje serije,
• prejema surovin ali
• začetka proizvajanja za naročilo ali proizvajanja serije.

Konec cikla pa se lahko ujema s časom

• dokončanja proizvajanja za naročilo ali proizvajanja serije,
• priprave zaloge naročila ali serije za odpravo,
• odprave naročila ali serije ali
• prejema naročila ali serije (pri kupcu).

Izbira začetne in končne točke je določena z obsegom izvajalnega procesa, katerega trajanje želimo skrajšati. V najširši opredelitvi, ki se ujema s ciklom izpolnjevanja naročil, se cikel začne, ko organizacija prejme naročilo, konča pa, ko kupec prejme izpolnjeno naročilo. Kazalnik, ki se uporablja v organizacijah, v katerih poskušajo preiti na proizvajanje in prodajanje ob pravem času (JIT), je kazalnik učinkovitosti proizvajalnega cikla, ki je razmerje med časom obdelovanja in časom pretoka. Čas pretoka je enak seštevku časa obdelovanja, časa pregledovanja, časa premikanja in časa čakanja/skladiščenja. Pri idealnem procesu proizvajanja bi bil kazalnik učinkovitosti 1, kar pomeni, da bi bil čas pretoka enak času obdelovanja. Vendar že dejstvo, da se približuje 1, pomeni, da se krajša tisti čas, ki organizaciji ne prinaša koristi (zapravljeni čas). Za oceno ustreznosti notranjih procesov je poleg njihovega trajanja pomembna tudi njihova kakovost. Danes ima večina organizacij programe kakovosti in kazalniki za merjenje kakovosti so njihov osrednji del. Med temi kazalniki so:

• stopnja okvar,
• stopnja odpadkov,
• stopnja vnovične obdelave,
• stopnja zavrnitve in tako naprej.

Kazalnik za merjenje kakovosti, ki je podoben kazalniku učinkovitosti proizvajalnega procesa, je odstotek proizvodov, ki se začnejo prodajati, čim so proizvedeni. Usmerjenost na trajanje in kakovost procesov pa lahko organizacijo privede do velikih stroškov, torej do slabih poslovnih izidov. Zato je treba hkrati s kakovostjo in trajanjem procesa spremljati tudi z njim povezane stroške. V ta namen je priporočeno kalkuliranje stroškov na podlagi sestavin dejavnosti (predstavljeno v 3. poglavju). Poprodajne storitve so zadnja stopnja verige vrednosti. Obsegajo izdajanje jamstev, popravljanje napak, obravnavanje zavračil in obdelovanje plačil, denimo poslovanje s kreditnimi karticami. Organizacije, ki nameravajo zadovoljiti pričakovanja ciljnih kupcev z izjemnimi poprodajnimi storitvami, lahko izmerijo svojo uspešnost na tem področju z uporabo enakih kazalnikov kot pri izvajalnih procesih, to je s kazalniki trajanja, kakovosti in stroškov. Tako kaže kazalnik trajanja hitrost odzivanja na napake, kazalnik stroškov stroške za poprodajne storitve, s številom popravil v prvem poskusu lahko izmerimo, kolikšen delež popravil je bil opravljen po prvem telefonskem klicu, in ne po več opravljenih klicih s prošnjo za rešitev problema, in tako naprej.


Med poprodajne storitve sodi tudi izdajanje računov. Sprotno izdajanje računov omogoča hitrejša plačila; organizacije, ki želijo skrajšati čas od konca projekta do zadnjega plačila, morajo poskrbeti, da se računi izdajajo takoj in da pri tem ni napak. Med poprodajnimi storitvami se v zadnjem času čedalje bolj uveljavlja tudi odstranjevanje odpadkov, nastalih v proizvajalnem procesu, in odstranjevanje dotrajanih proizvodov. Tako nekatere organizacije zagotavljajo tudi uničevanje oziroma odstranjevanje svojih proizvodov, ko niso več uporabni. Odstranjevanje izrabljenih sredstev po prenehanju uporabe je tudi sestavni del odločanja na podlagi ciljnih stroškov, o čemer smo govorili v 3. poglavju. Kazalniki, povezani z odstranjevanjem odpadkov, so lahko pomembnejši z vidika vpliva odpadkov na okolje kot pa na stroške. Ker pa se okolju posveča vedno večja pozornost, dobivajo kazalniki, ki kažejo skrb organizacije za okolje, vedno večji pomen.

Zaposlenci so med najpomembnejšimi dejavniki uspešnosti organizacije. Ali bo organizacija dosegla finančne cilje, cilje, povezane s kupci, in cilje, povezane z notranjim poslovanjem, je v veliki meri odvisno od tega, kakšne možnosti ima na področju učenja in rasti. Možnosti za učenje in rast so odvisne od zaposlencev, ureditve in organizacijskih usmeritev. Zato pomeni strategija velikih dosežkov tudi naložbe v zaposlence, ureditve in postopke, ki povečujejo zmožnosti organizacij. Izkušnje kažejo, da sta učenje in rast odvisna od:

• sposobnosti (učinkovitosti) zaposlencev,
• zmogljivosti informacijskih ureditev ter
• motivacije, avtonomnosti in usklajevanja (delovnega ozračja).

Organizacije, ki želijo uspeti, se morajo nenehno izpopolnjevati. Če želijo prerasti uspešnost obstoječih procesov in poslovanja s kupci, ne smejo vztrajati pri obstoječih standardnih postopkih. Zamisli o izboljšanju obstoječih procesov in poslovanja s kupci se morajo porajati pri zaposlencih. Standardi o uspešnem izvajanju notranjih procesov in ustreznem odzivanju na zahteve strank v preteklosti so izhodišče za nenehne izboljšave. Ne morejo pa biti kazalniki sedanje in prihodnje. uspešnosti poslovanja. Premik zahteva dodatno usposabljanje zaposlencev, da začnejo na svoj način razmišljati, kako dosegati cilje organizacije. Proučitve so pokazale, da je učinkovitost zaposlencev odvisna od treh ključnih dejavnikov, in sicer od

• zadovoljstva zaposlencev,
• ohranjanja zaposlencev v organizaciji in
• storilnosti zaposlencev.

Merjenje zadovoljstva zaposlencev temelji na dejstvu, da sta zavzetost zaposlencev za dosego ciljev organizacije in splošno zadovoljstvo z delom zanjo izredno pomembna. Zadovoljstvo je odvisno od več dejavnikov, med katerimi se najpogosteje omenjajo

• sodelovanje pri odločanju,
• priznanje za dobro opravljeno delo,
• dostop do informacij,
• dejavno spodbujanje ustvarjalnosti in dajanje pobud,
• podpora skupnih služb in
• splošno zadovoljstvo z organizacijo.

Zaposlenci ocenijo posamezne prvine, s katerimi se meri njihovo zadovoljstvo, od 1 do 3 ali od 1 do 5. Kazalnik kaže zadovoljstvo zaposlencev v organizaciji.


Znano je, da velike spremembe v zvezi z zaposlenci slabo vplivajo na storilnost dela, zlasti če odhajajo tisti zaposlenci, ki so za organizacijo ključnega pomena. V organizaciji v zaposlence dolgoročno vlagajo, zato so vsi nezaželeni odhodi zanjo izguba človeških zmogljivosti. Zvesti zaposlenci, ki ostajajo dolgoročno, ohranjajo vrednote organizacije, poznajo procese in so občutljivi, kar zadeva kupce. Ohranjanje zaposlencev se ponavadi meri z odstotkom zamenjav na ključnih delovnih mestih. Storilnost zaposlencev kaže, ali drugi dejavniki, povezani z zaposlenci (zadovoljstvo, stalnost) pozitivno vplivajo nanjo. Za merjenje storilnosti zaposlencev je več kazalnikov; najpreprostejši je zagotovo prihodek na zaposlenega ali dohodek na zaposlenega. Ker pa imata oba kazalnika tudi precej negativnih lastnosti, mora vsaka organizacija zgraditi lastno ureditev za merjenje storilnosti. Za njeno povečanje pa so pomembna tudi gibala učenja in rasti, ki so odvisna od razmer v organizaciji. Mednje sodijo: dodatno usposabljanje zaposlencev, tehnološka infrastruktura, delovno okolje in tako naprej. Med bistvenimi pogoji za uspešno delovanje zaposlencev je tudi ustrezna informacijska podlaga, ki zagotavlja, da zaposlenci dobivajo informacije o kupcih, notranjih procesih in gospodarskih posledicah odločitev. Zaposlenci, ki imajo, denimo, neposreden stik s kupci, morajo vedeti, v kateri odsek spada posamezen kupec, saj le tako lahko ocenijo, ali se splača, da si dodatno prizadevajo pri delu z njim in koliko si morajo prizadevati za zadovoljevanje trenutnih potreb kupca ter za spoznavanje in izpolnjevanje njegovih porajajočih se potreb. Tretji nosilec doseganja ciljev učenja in rasti je delovno ozračje, ki mora biti primerno za spodbujanje in avtonomnost zaposlencev. Učinke spodbujanja in avtonomnosti zaposlencev merimo z različnimi kazalniki. Najpogosteje se kot kazalnik uporablja število novih zamisli na zaposlenca, ki kaže stalno sodelovanje zaposlencev pri izboljševanju uspešnosti poslovanja. Njegov pomen lahko izboljšamo, če ugotavljamo še komplementarni kazalnik, to je število uresničenih zamisli na zaposlenca. Med pomembnimi kazalniki spodbujanja in avtonomnosti se pogosto pojavljajo tudi kazalniki izboljšav, ki kažejo, denimo, zmanjšanje napak, zmanjšanje zamud in podobno, ter kazalniki individualnega in organizacijskega usklajevanja. V tem primeru želi organizacija spoznati, koliko so cilji, nagrade in prepoznavnost posameznikov usklajeni z njenimi cilji ter kako mora meriti delo skupin, da bo ugotovila, ali je ustrezno in ali povečuje njeno uspešnost ter v kolikšni meri. Predstavljeni kazalniki in načini spodbujanja zaposlencev kažejo, da je zmožnost za doseganje gospodarskih in finančnih ciljev ter ciljev poslovanja s strankami in notranjih poslovnih procesov odvisna predvsem od učenja in rasti. Nosilci učenja in rasti izvirajo iz zaposlencev, ureditev in usklajevanja organizacije. Strategije za izboljševanje poslovanja zahtevajo vlaganja v ljudi, ureditve in procese, ki izboljšujejo poslovanje. Zato morajo kazalniki kazati rezultate vlaganj v zaposlence, ureditve in usklajevanje organizacije.

Finančni vidik je vidik lastnikov organizacije. Kaže, ali je organizacija pravilno izbrala svojo strategijo pa tudi poti za doseganje svojih ciljev. Prav tako kaže, ali je pravilno opredelila obseg nefinančnih dejavnikov, ki omogočajo dobiček za lastnike. Finančni cilji usmerjajo cilje in kazalnike vseh drugih vidikov ureditve. Vsak izbrani kazalnik bi moral biti člen verige vzročno-posledičnih razmerij, ki vodi do izboljšanja gospodarske in finančne uspešnosti poslovanja. Ureditev kazalnikov bi se morala začeti z opisi strategij ter dolgoročnih gospodarskih in finančnih ciljev, te cilje pa bi bilo nato treba povezovati z zaporedjem ukrepov na področju gospodarskih in finančnih procesov, poslovanja s kupci, notranjih procesov zaposlencev in ureditev, ki so potrebni za dosego dolgoročne gospodarske uspešnosti. V večini organizacij lahko finančne in gospodarske usmeritve povečevanja prihodkov, zmanjševanja stroškov, povečevanja storilnosti, povečevanja izrabe sredstev ter zmanjševanja tveganja zagotavljajo povezave vse štirih vidikov uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja. Gospodarski in finančni cilji ne morejo biti enaki za vsako organizacijo (enoto), saj lahko vsaka organizacija (enota) sledi svoji strategiji. Poleg tega pa se gospo-darski in finančni cilji razlikujejo tudi zato, ker je lahko vsaka organizacija (enota) na drugačni stopnji svojega življenjskega cikla. Tako je treba takrat, kadar je organizacija (enota) na stopnji rasti, oblikovati kazalnike tako, da bodo pokazali, ali je organizacija (enota) res na stopnji rasti ali ne. Splošni gospodarski in finančni cilji so stopnja rasti prihodkov, stopnja rasti na ciljnih trgih, stopnja rasti pri skupinah strank in podobni. Kazalnik dobičkonosnost sredstev v tem primeru ni odločujoč. Na stopnji zrelosti so pomembni gospodarski oziroma finančni cilji dobičkonosnost naložb, dobičkonosnost poslovnih sredstev, gospodarski dobiček, dobiček iz poslovanja in podobni. Na stopnji upadanja pa je pomemben kazalnik denarni tok, saj mora organizacija dosegati rezultate s prejšnjih stopenj. Kazalnika gospodarska in finančna uspešnosti sta denarni tok iz poslovanja in zmanjšanje potreb po obratnih sredstvih. Med pomembnimi dejavniki pri doseganju finančne in gospodarske uspešnosti je tudi tveganje, kije navzoče v vsaki organizaciji. Zato bi morala vsaka organizacija uravnotežiti pričakovane donose z obvladovanjem in nadzorovanjem tveganja. V ta namen mora postaviti dodatni cilj, ki mora dopolnjevati vsako strategijo pričakovanega dobička.


Ne glede na to, ali gre za poslovno strategijo rasti, zrelosti ali upadanja, so pomembne tele gospodarske usmeritve:

• rast in splet prihodkov, ki jih lahko organizacija doseže z razširitvijo ponudbe proizvodov in storitev, obračanje k novim kupcem in trgom, spreminjanje programa proizvodov in storitev v ponudbo z večjo dodano vrednostjo ter določanje novih cen proizvodov in storitev; kazalnik, ki je sprejemljiv za oceno dosežkov, je stopnja rasti prodaje in tržnega deleža za ciljne odseke, trge in stranke;
• zmanjševanje stroškov in povečevanje storilnosti, kar lahko organizacija doseže s povečevanjem prihodkov zaradi izboljšane sestave proizvodnje in prodaje, zmanjševanjem stroškov na enoto dela ali na proizvod, izboljšanjem izbora poti do strank, zmanjševanjem odhodkov iz poslovanja in podobnim;
• izboljševanje izrabe sredstev in naložb, kar lahko organizacija doseže s hitrejšim obračanjem sredstev, izboljševanjem izrabe razpoložljivih zmogljivosti, odprodajo nedobičkonosnih sredstev in tako naprej.

Pregled možnih kazalnikov pokaže, da so to tradicionalni računovodski kazalniki, ki na končni stopnji kažejo dobičkonosnost, dobičkovnost ali povečanje prihodkov, ne glede na to, ali merimo gospodarsko uspešnost z dobičkonosnostjo sredstev, dobičkonosnostjo kapitala ali z gospodarskim dobičkom. Uporaben pa je tudi Du Pontov ali Turkov sestav povezanih kazalnikov.

Strategija organizacije je skupek hipotez o razlogih in posledicah. Ureditev merjenja, ki jo uporabljamo v ta namen, mora pokazati razmerja med posameznimi vidiki (vidik kupcev, vidik notranjih poslovnih procesov, vidik učenja in rasti ter finančni vidik), da bodo ti lahko obvladovani in ovrednoteni. Veriga razlogov in posledic mora kazati vse vidike v uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja. Tako, denimo, na kazalnik dobičkonosnost kapitala, ki ga uporabljamo pri merjenju gospodarske uspešnosti, bistveno vpliva vidik kupcev, na vidik kupcev bistveno vpliva vidik notranjih poslovnih procesov, na vidik notranjih poslovnih procesov pa vidik učenja in rasti.


Ustrezno zgrajeni model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja strategijo organizacije ali njenih delov pa tudi posledice posameznih hipotez (glede razmerja med razlogi in posledicami) oziroma razmerje med velikostjo izhodnih izidov (rezultat) in velikostjo dejavnikov (povzročiteljev teh posledic), ki je vplivala (je vplivalo) na izid. Vsako sodilo, vključeno v model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja, mora biti del v verigi razlogov in posledic, ki pokaže pomen strategije posamezne enote za organizacijo.

Študije, kakšne so možnosti za uvedbo celovitega modela uravnoteženega merjenja uspešnosti v prakso, so pokazale, daje ta model podoben modelu odločanja na podlagi ciljev (management by objectives) in ga je v praksi razmeroma težko v celoti uveljaviti. Njegovi zagovorniki pa kljub temu trdijo, daje njegova uvedba v prakso izjemno koristna, čeprav morda sodila niso najboljša. Menijo namreč, da ima veliko vrednost že sama ureditev merjenja. Uvedba modela zahteva jasno sliko o organizaciji, razvijanje posameznih sodil pa osredotočenost na strateške točke v organizaciji. Oboje (organizacija mora proučevati svoje prednosti in slabosti) ima zanjo veliko korist, četudi razvita sodila pozneje niso v celoti uporabljena. Velika vrednost modela naj bi bila to, da zahteva poleg denarno izraženih sodil uspešnosti tudi neračunovodsko (nedenarno izražena) sodila, kar zagotavlja večjo kakovost pri ocenjevanju uresničevanja poslanstva organizacije. Če pa se organizacija odloči model uvesti v prakso, ga lahko uvede na štirih korakih:

• opredeli vizijo oziroma poslanstvo
  
• opredeli strategijo, torej poti za doseganje vizije in poslanstva; razčleni jo na posamezne sestavine in zanje oblikuje strateške cilje
  
• strateške cilje poveže v cilje znotraj vseh štirih vidikov ter izbere in oblikuje prave kazalnike za opredelitev posameznega vidika; izhodišče so vedno gospodarski in finančni kazalniki oziroma kazalniki, ki kažejo interes delničarjev, druge pa izbere tako, daje gospodarski oziroma finančni cilj dosegljiv
  
• opredeli sprejemljivo velikost posameznih kazalnikov.
  

Glede na to, da je opredelitev posameznih dejavnikov za vsako organizacijo drugačna, je skoraj nemogoče predpisati splošen recept, kako naj organizacije opredelijo posamezne kazalnike pri uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja. Predstavljamo primer uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja v zavarovalništvu.

Povezava sodil in kazalnikov preteklega poslovanja s kazalniki prihodnjih poslovnih izidov je morda najpomembnejša v zavarovalništvu. Zavarovalništvo je informacijsko in kapitalsko intenzivna dejavnost, za katero je značilno, da se lahko posledice rutinskih vsakodnevnih odločitev pokažejo šele čez mnoga leta. Učinkovitost osrednjega dogodka pri sklepanju zavarovanja (ovrednotenje tveganja in postavitev cene za kritje prevzetega tveganja) ni znana, dokler se ne pojavi škoda oziroma dokler se škodni zahtevek ne reši in škoda ne plača. Časovna razdalja med sklenitvijo zavarovanja in posledičnimi škodami je še zlasti izrazita pri splošnem zavarovanju, in sicer pri zavarovanjih s tako imenovanim dolgim repom. Proces pojavljanja škod na podlagi zavarovalnih pogodb traja lahko več let, v primeru zavarovanja odgovornosti celo več desetletij. Proučitev uspešnosti poslovanja splošne zavarovalnice je zato še posebej težavna. Tradicionalni kazalniki, ki so v zavarovalništvu najpogostejši, so kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju. Ti kazalniki, izračunani iz poslovnih poročil, kažejo odločitve in dejavnosti, izvedene v preteklosti. Zato ne morejo zadovoljiti poslovodskih potreb po informacijah in ne omogočajo zgodnjega odkrivanja prihodnjega (ne)uspeha zavarovalnice. Vprašanje ravnotežja med kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju, in kazalniki prihodnjih poslovnih izidov zadeva vsako organizacijo, velika časovna razlika med današnjimi dejavnostmi in prihodnjimi poslovnimi izidi pa je izrazito poudarjena v splošnem zavarovalništvu. Zato je izredno pomembno, da vemo, kaj morajo zaposlenci delati vsak dan, da bo zavarovalnica dosegla dobre poslovne izide tudi v prihodnosti. Orodje obvladovanja zavarovalnice, ki omogoča povezavo kratkoročnih dejavnosti z dolgoročnimi cilji, je uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja. Ravnateljstvo zavarovalnice mora najprej določiti strategijo in organizacijsko vizijo zavarovalnice Poleg opredelitve ciljnih tržnih odsekov je pomembno zlasti izbiranje, izobraževanje in spodbujanje zastopnikov, ki bodo delovali na izbranih tržnih odsekih. Zaradi dolgoročnih posledic je zelo pomembno obvladovanje procesa sklepanja pogodb in v tem okviru povezovanje informacij o škodnih zahtevkih, ki omogoča boljšo izbiro na trgu. Uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja je orodje obvladovanja, ki prepoznavno osvetli strategijo zavarovalnice in obenem zagotavlja hitre povratne informacije o tem, ali se zavarovalnica giblje v smeri doseganja strateških ciljev. Na prvi stopnji je treba opredeliti strateške cilje zavarovalnice, razdeljene v štiri glavne skupine: finančne in gospodarske strateške cilje, strateške cilje, povezane z zavarovalci, strateške cilje notranjih poslovnih procesov in strateške cilje, povezane z učenjem in rastjo zavarovalnice. V okviru uravnoteženega izkaza poslovnega izida prevedemo strateške cilje v sestav strateških sodil, tako da povežemo klasične temeljne kazalnike, s katerimi merimo preteklo poslovanje, s kazalniki prihodnjih poslovnih izidov. Klasični temeljni kazalniki poslovanja za zavarovalnice so:

• kazalnik škodnega rezultata (Claim Ratio - Loss Ratio) kot razmerje med škodami in zasluženo premijo;
• stroškovni kazalnik (Expense Ratio) kot razmerje med stroški (z opravnino vred) in (običajno) zaračunano čisto premijo;
  stopnja opravnine ali stopnja stroškovnosti pridobivanja zavarovanj (Commission Rate) kot razmerje med deležem stroškov sklepanja zavarovanj in zaračunano čisto premijo;
• povezani kazalnik (Combined Ratio) kot vsota škodnega izida in stroškovnega kazalnika; uporablja se kot pripomoček pri proučevanju poslovanja zavarovalnice; meri izvedbeno učinkovitost zavarovalnice ob upoštevanju vseh učinkov sklepanja zavarovalnih pogodb;
• delež pozavarovanja (Proportion Reinsured) kot razmerje med čisto in kosmato zavarovalno premijo;
• koeficient dobičkonosnosti naložb (Investment Performance) ima zlasti v splošnem zavarovalništvu zelo velik vpliv na uspešnost poslovanja zavarovalnice;
• koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala (Return on Equity, ROE);
• koeficient dolgoročne plačilne sposobnosti (Solvency Ratio) je osnovno sodilo finančne moči zavarovalnice; izračunamo ga kot razmerje med prostim kapitalom in rezervami ter čisto premijo, povezan je z zakonsko določeno mejo plačilne sposobnosti;
• koeficient sredstev in dolgov (Assets to Liabilities) je pogosto boljše sodilo dolgoročne plačilne sposobnosti kot koeficient dolgoročne plačilne sposobnosti in je primeren tudi za ocenjevanje sprememb vrednosti sredstev; izračunamo ga kot razmerje med vrednostjo sredstev in vrednostjo dolgov;
• dobičkovnost prihodkov (Profit Margin) se lahko meri na več načinov; najpogosteje jo izračunamo kot razmerje med letnim dobičkom in prihodki od čiste premije;
• vzorec sklepanja pogodb oziroma prevzemanja v zavarovanje (Underwriting Pattern) izračunamo ga kot razmerje med zasluženo čisto premijo (premijo, zmanjšano za prenosno premijo) in zaračunano premijo;
• vzorec likvidiranja škod (Claim Settlement Pattern) izračunamo kot razmerje med plačanimi škodami in celotnimi tehničnimi rezervacijami; posebej lahko izračunamo še razmerje med prijavljenimi in nastalimi škodami ali med nastalimi še ne prijavljenimi škodami in celotnimi tehničnimi rezervacijami;
• kazalnik škod (Analysis of Claims) najpogosteje se merijo pogostost škod, povprečni stroški na škodo, razmerje med škodnimi rezervacijami in izplačanimi škodami ter razmerje med škodnimi rezervacijami in zasluženo premijo.

Ti kazalniki so splošno razširjeni v zavarovalnicah, ki izvajajo premoženjska in odgovornostna zavarovanja. Čeprav merimo z njimi finančno trdnost zavarovalnice, so to kazalniki, ki temeljijo na preteklem poslovanju, in niso ustrezna slika dejavnikov, ki dolgoročno vodijo k dobrim poslovnim izidom. Ravnateljstvo zavarovalnice mora zato določiti kratkoročne ukrepe, nujne za dosego zastavljenih dolgoročnih ciljev Vsak temeljni strateški kazalnik je treba povezati s komplementarnim kazalnikom prihodnje uspešnosti poslovanja. Ta pokaže, v kateri smeri se bo poslovni proces spreminjal. Pomembnost povezave temeljnih kazalnikov z kazalniki prihodnjega poslovanja prikazuje tale primer:


Pri procesu sklepanja pogodb so najpomembnejši strateški temeljni kazalniki: kazalnik škodnega izida, kazalnik pogostosti škod in kazalnik velikosti škod. Če želimo izboljšati kazalnike škodnega izida, pogostosti škod in velikosti škod, moramo izboljšati kakovost procesa sklepanja pogodb, s katerimi prevzemamo zavarovalno tveganje. Ravnateljstvo mora postaviti standarde procesa sklepanja pogodb. Vsebovali naj bi ukrepe za izboljšanje tega procesa, ki bi omogočali zastopnikom bolje opravljati delo. Prav tako je treba opredeliti revidiranje, ki zagotavlja obdobno navzkrižno pregledovanje sklenjenih pogodb vsakega zastopnika. V okviru revidiranja sklenjenih pogodb je dana ocena, v kolikšni meri so zavarovalne police, ki jih je izdal posamezen zastopnik, sklenjene v skladu s standardi. Pri revidiranju se bo oblikovalo sodilo kakovosti, ki bo kazalo odstotek novih polic, sklenjenih v skladu s standardi. Nadziranje in revidiranje sklepanja zavarovanj bosta tako najpomembneje nakazovala prihodnje poslovne izide, ki jih bodo šele čez nekaj časa pokazali temeljni kazalniki škodnega izida, kazalniki pogostosti škod in kazalniki velikosti škod. Podoben program revidiranja je treba vpeljati tudi na področju obravnavanja in likvidacije škod ter na področju razvijanja novih storitev in na področju vodenja zastopniške mreže. Z uravnoteženim merjenjem uspešnosti poslovanja povežemo razloge z dolgoročnimi posledicami: od procesa učenja in rasti zavarovalnice prek ciljev notranjih poslovnih procesov do zadovoljitve strank (zavarovalcev) ter doseganja načrtovanih gospodarskih in finančnih izidov. Vsak temeljni kazalnik, ki meri uresničevanje strateških ciljev, povezanih s strankami (zavarovalci), z notranjimi poslovnimi procesi ter s procesom učenja in rasti, ima opredeljen tudi kazalnik dolgoročne uspešnosti. Preoblikovanje poslovnih procesov v zavarovalnici, kot ga zahteva uravnoteženo merjenje uspešnosti poslovanja, zahteva svoj čas, saj pomeni spreminjanje strategije organizacije v ureditev merjenja in preverjanja izidov. Nabor temeljnih strateških kazalnikov, povezanih s kazalniki prihodnjega poslovanja, omogoča učenje in rast zavarovalnice na najvišji ravni obvladovanja zavarovalnice. Ko ravnateljstvo z izdelovanjem hipotez po načelu razlogov in posledic oblikuje strategijo zavarovalnice, se seznanja z izvedbo in učinkovitostjo izbranih strateških ciljev, kar mu omogoča, da strategijo ustrezno prilagodi.

V zvezi s sestavljanjem uravnoteženega izkaza poslovnega izida je pomembno vprašanje, koliko sodil moramo izbrati za merjenje doseganja strateških ciljev, da bo ureditev še pregledna in da bo omogočala proučevanje uspešnosti poslovanja. Pri tem se moramo zavedati, da je model uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja pripomoček za strateško obvladovanje poslovanja v zavarovalnici, ki ne more nadomestiti vsakodnevnega spremljanja in merjenja uspešnosti izvajalnih poslovnih dogodkov. Vsaka organizacija, tudi zavarovalnica, potrebuje veliko sodil, s katerimi preverja svoje poslovanje in ga obvladuje. To so tako imenovani spoznavalni sodila in kazalniki, ki kažejo odmike od načrtovanega kratkoročnega poslovanja in pogosto zahtevajo takojšnje popravljalne ukrepe. Organizaciji omogočajo, da normalno posluje. Njih spremljanje je za normalno poslovanje nujno, ne omogoča pa doseganja dolgoročnih ciljev. Za uresničitev zastavljene strategije je zato treba določiti strateška sodila. Njihovo število je različno od organizacije do organizacije, običajno pa se giblje med 20 in 25. Zaradi prevelikega števila sodil je uravnoteženo prikazovanje uspešnosti poslovanja nepregledno. Morda je bolj kot število sodil pomembno to, da določimo prave strateške cilje in da spoznavalne cilje ne opredeljujemo kot strateške. V Zavarovalnici Triglav, Obračunska enota Murska Sobota, so kazalnike opredelili takole:

• Z vidika gospodarske in finančne uspešnosti so opredelili kazalce in kazalnike, ki ji pomagaje uresničevati dolgoročne in kratkoročne finančne oziroma gospodarske cilje. Ti kazalci in kazalniki so razmerje med indeksom rasti škode in indeksom rasti premije, znesek izterjanih regresov, delež stroškov v obračunani kosmati premiji in delež donosa v življenjskem in neživljenjskem zavarovanju. Podatkovne baze, potrebne za izračun finančnih kazalnikov, so urejene in pregledne, saj je zavarovalnica že pred razvitjem modela uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja spremljala uresničevanje finančnih ciljev prek omenjenih in drugih klasičnih finančnih in gospodarskih kazalnikov. Normna velikost je bila torej določena na podlagi preteklih izkušenj.
• Z vidika strank so opredelili kazalce in kazalnike za merjenje zadovoljstva strank. Kazalniki kažejo, koliko imajo stalnih strank in koliko pridobijo novih. V ta namen so pripravili različne programe za zagotavljanje zvestobe strank in za pridobivanje novih strank. Zastavili so si tudi takšne cilje, kazalce in kazalnike, ki omogočajo večjo uspešnost in učinkovitost v očeh strank. Na primer število novih strank, obnovljena zavarovanja, čisti prirast zavarovancev, prirast kapitalskih zavarovanj, število storniranih polk in drugo. Poseben poudarek je dan zamisli življenjske vrednosti stranke, ki omogoča predvidevanje prihodnjih potreb strank.
• Z vidika notranjih poslovnih procesov so opredelili kazalce in kazalnike, ki kažejo uresničevanje ciljev glede kakovosti sklenjenih zavarovanj in čas izvedbe storitev, na primer napake pri sklenjenih ponudbah, število nerešenih škod, povprečni čas reševanja škod in drugo. Pri izvajanju modela uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja so ugotovili potrebo po učinkovitem reševanju škod in sklepanju zavarovanj ter s poslovnim modelom tvornega reševanja problemov zmanjšali povprečni čas.
• Z vidika učenja in rasti so opredelili kazalce in kazalnike, ki kažejo osebno izpopolnjevanje (rast posameznika), skupno vizijo (enako predstavo o prihodnosti), učenje v skupinah (razmišljanje skupaj) in celostno razmišljanje (videti celoto, in ne posamezne dele). Takšni so na primer naložbe v izobraževanje, čas, namenjen izobraževanju, izvedba kontrolnih presoj ter število zamisli in predlogov.

Ko določimo sodila za uresničevanje strategije zavarovalnice za finančno področje, področje razmerij s strankami (zavarovalci), področje notranjega poslovanja ter področje učenja in rasti, se običajno srečamo s problemom podatkov, ki bi omogočali merjenje izidov. Običajno organizacije (tudi zavarovalnice) odkrijejo, da za najmanj za 20 % sodil, uporabljenih pri uravnoteženem merjenju uspešnosti poslovanja, nimajo ustreznih podatkov, ki bi omogočali merjenje izidov. Pri tem pogosto ugotovijo, da je problem širši: celoten proces, prek katerega želijo doseči določen strateški cilj, je namreč slabo organiziran ali sploh ne obstaja. To, da o njem ni potrebnih podatkov, je le zunanji kazalec neustreznega obvladovanja tega dela poslovnega procesa. Sestavitev uravnoteženega merjenja uspešnosti poslovanja povzroča spremembe v poslovnem procesu in spodbuja doseganje dobrih poslovnih izidov. Opredeljevanje ustreznih kazalnikov prihodnjega razvoja sili ravnateljstvo zavarovalnice, da razmišlja dolgoročno in da uvaja nove poslovne procese, kot so revizije postopkov sklepanja in postopkov likvidiranja škod ter specifičnih programov, ki povečujejo sposobnosti in znanje zaposlencev; prav tako omogoča učinkovitejšo izrabo informacijske tehnologije. Izsledki revizij teh poslovnih procesov so dragocene povratne informacije, ki so v pomoč zaposlencem in olajšujejo obvladovanje poslovnega procesa. Morebitni slabi poslovni izidi, ki jih odkrije revizija, ne smejo v nobenem primeru sprožiti kaznovanja zaposlencev, pač pa morajo biti usmeritev za nadaljnje usposabljanje zaposlencev. Prepoznavanje strateških ciljev ter opredeljevanje strateških in z njimi povezanih kazalnikov prihodnjega poslovanja vodi k preoblikovanju poslovnih procesov, pri čemer je proces merjenja le izhodišče, ki omogoča na podlagi izkušenj vplivati na prihodnje poslovne izide in jih izboljševati.