UVELJAVLJANJE ODŠKODNINE PO ZAKONU O ODŠKODNINI ŽRTVAM KAZNIVIH DEJAN

V prizadevanjih po širšem zagotavljanju in uveljavljanju odškodnin po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD) objavljamo informacijo o odškodninah, ki jih v okviru tega zakona nudi država.

Osnovne informacije o pravicah žrtev kaznivih dejanj so objavljene na spletni strani Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije.

Prijava oziroma naznanitev kaznivega dejanja

Vsaka žrtev katerega koli kaznivega dejanja, vključno s posebej ranljivimi žrtvami (otroci, invalidi, žrtve nasilja v družini idr.), lahko prijavi kaznivo dejanje državnemu tožilci ali neposredno policiji (vloga za naznanilo kaznivega dejanja policiji). O svojih stiskah in ravnanju, ki ima znake kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem, pa se lahko pogovori tudi s socialnim delavcem pristojnega Centra za socialno delo oziroma v nekaterih primerih tudi s predstavniki nevladnih organizacij, ki nudijo podporo žrtvam določenih kaznivih dejanj (npr. nasilja v družini). Zaznava oziroma odkritje kaznivega dejanja kasneje omogoča uspešno uveljavljanje odškodnine.

Nevladne organizacije, ki nudijo podporo žrtvam kaznivih dejanj:
Pogoji po Zakonu o odškodninam žrtvam kaznivih dejanj (upravni postopek pred Ministrstvom za pravosodje)

Formalni pogoj za uveljavljanje odškodnine za oškodovanca je, da je posameznik državljan Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije. Poleg tega lahko pod določenimi pogoji odškodnino zahtevajo tudi svojci žrtve (če je umrla oseba preživljala ali bila dolžna preživljati svojca). To največkrat pride v poštev pri nepreskrbljenih otrocih umrle osebe, katere je umrli preživljal oziroma jih je bil dolžan preživljati (svojec bi namreč lahko preživljanje zahteval od umrle osebe), lahko pa tudi pri drugih sorodnikih oziroma osebah, če je njihovo premoženjsko stanje tako, da sami sebe ne morejo preživljati, in jih je umrla oseba preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati.

Naslednji pogoj za uspešno uveljavljanje odškodnine je, da je bilo zoper oškodovanca oziroma žrtev kaznivega dejanja storjeno nasilno naklepno kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno zoper življenje in telo (npr. telesna poškodba) ali spolno nedotakljivost, pa tudi kaznivo dejanje, kjer je bila uporabljena sila.

Posebej zaščitene oziroma ranljive skupine žrtev, ki lahko uveljavljajo pravico do odškodnine že takoj po naznanitvi kaznivega dejanja, so invalidiotroci in žrtve nasilja v družini, pa tudi žrtve spolnega nasilja, ki lahko nimajo telesnih poškodb, vendar je bila kršena njihova spolna nedotakljivost. Med te posebne skupine žrtev spadajo tudi žrtve nasilnih naklepnih kaznivih dejanj, katerih storilec ni bil odkrit (je neznan) ali ga ni mogoče preganjati, in tudi žrtve, ki so državljani drugih držav članic Evropske unije in so utrpeli nasilje na ozemlju Republike Slovenije.

Pri drugih oškodovancih oziroma žrtvah nasilnega naklepnega kaznivega dejanja, ko je storilec kaznivega dejanja znan in ne gre za osebe iz zgoraj omenjenih skupin žrtev, se zahteva, da v kazenski zadevi pred pristojnim organom (lahko že pred policijo) podajo in kasneje (pred sodiščem) uveljavljajo premoženjsko pravni zahtevek oziroma vložijo odškodninsko tožbo v pravdni zadevi. V teh primerih mora biti za uspešno uveljavljanje odškodnine od države premoženjskopravni zahtevek praviloma tudi priznan (s strani kazenskega sodišča) oziroma mora biti odškodninski tožbi ugodeno (s strani pravdnega sodišča). Ker se v skladu z načelom povrnitve škode neposredno od storilca (saj je storilec tisti, ki je zagrešil kaznivo dejanje) zahteva tudi prizadevanje oškodovanca oziroma žrtve, da od storilca neposredno (in predhodno) terja povrnitev škode, pa so prosilci za državno odškodnino žrtvam kaznivih dejanj praviloma dolžni uveljavljati tudi prisilna sredstva za izterjavo. Tako lahko predlagajo izvršbo in dokažejo, da neposredno od storilca niso mogli izterjati odškodnine, lahko pa to izkažejo tudi s preverjanjem premoženjskega stanja storilca. Pri tem ni nujno, da z vsemi sredstvi skušajo doseči poplačilo, vendar pa morajo izkazati, da obstaja verjetnost, da s prisilnimi sredstvi ne bodo prišli do izplačila odškodnine.

Rok za vložitev zahteve za uveljavljanje odškodnine je – v primerih, ko je storilec nasilnega naklepnega kaznivega dejanja neznan ali ga ni mogoče preganjati (npr. v primeru, da je storilec umrl ali je zaradi svoje starosti kazensko neodgovoren) ali ko je oškodovanec otrok, žrtev nasilja v družini, invalid ali državljan druge države članice EU – 6 mesecev od storitve kaznivega dejanja.

V preostalih primerih, ko je mogoče najprej neposredno od storilca zahtevati povrnitev škode, je rok za vložitev zahteve 3 mesece od prejema podatkov o neuspehu ali nemožnosti izvršbe, denimo od prejema sklepa o ustavitvi izvršbe ali odgovorov na poizvedbe o premoženju storilca in podobno. V teh primerih je potrebno, da oškodovanec oziroma žrtev kaznivega dejanja priloži sodbo, s katero je bil prisojen premoženjsko pravni zahtevek ali je bilo ugodeno odškodninskemu zahtevku.

Roki se izjemoma lahko podaljšajo, če oškodovanec oziroma žrtev kaznivega dejanja zaradi telesnih poškodb ni bil sposoben uveljavljati zahteve, vendar pa je skrajni rok za vložitev zahteve 5 let od storitve kaznivega dejanja.

Ponovno opozarjamo, da je bistveno, da je glede storjenih kaznivih dejanj uveljavljanje odškodnin možno le v primerih, ko gre za nasilno kaznivo dejanje ali uporabo sile.

Vlogo za odškodnino lahko žrtev ali njeni svojci vložijo na predpisanem obrazcu pri Ministrstvu za pravosodje.

Dodatne informacije glede vrste priznane škode in višine odškodnine so dostopne tukaj.

Leave a Comment

Your email address will not be published.

Scroll to Top